Pozdravljeni.

Imam triletnega sinčka.pred 5 meseci sva se odselila stran od moža,ker je bil do mene nasilen tako verbalno kot fizično,otroka ni nikoli udaril,se je pa znašal nad njim verbalno.Nikoli se mi ukvarjal z otrokom;pa čeprav je bil otrok zelo zaželjen.Nisem si nikoli mislila da bo prišlo med nama do česa takega,saj je mož bil včasih popolnoma drugačna oseba.Dejansko se je spremenil po smrti moje mame,pred 4 leti;od takrat naprej je oseba ki jo ne poznam več.

Glede otroka sva dogovorjena da pride ponj dvakrat na teden,ter da je otrok pri njem vsak drugo vikend.Seveda ne oporekam želji bivšega,če želi videti otroka bolj pogosto;nikoli ne bom delala težav glede tega.Tudi ko si otrok zaželi,da bi ga videl,ga peljem k njemu.Saj je to njegov oče in nanj ne gledam skozi situacijo,ki jo imava z bivšim,ampak skozi otroka,ki potrebuje svojega očeta.

Otrok je zelo svojeglav,inteligenten,družaben.Zdaj 5 mesecev hodi v vrtec;pred tem je bil v varstvu pri babici z ostalimi otroci.Selitev in vrtec je sprejel zelo dobro,nobenih težav ni bilo z vstopom v vrtec.

Zadnji mesec pa prihaja do težav…no težav…še sama ne vem,kako bi to definirala,zato pa se obračam na Vas…

Zelo lepo se razumeva;otroku postavljam meje tam kjer pač morajo bit;ni razvajen.Vse se mu da dopovedat…Zadnji mesec,dva meseca pa v moji prosotnosti nenormalno napada otroke;jih grize,tepe,brca,pljuva…Tega ne dela,ko mene ni zraven.Jaz seveda tega ne dovolim,in včasih preseže že vse meje:otroci so dejansko pogriženi,jokajo,jaz ga ne morem pustiti smaega v družbi otok niti minute.Ponavljam;če pa mene ni zraven,pa tega NIKOLI ne počne.Včasih dvignem glas,in ga posedem na stol ali kaj podobnega in mu govorim da se tega ne dela,ampak enostavno več ne vem kaj narediti.Potem pa me začne zavračat,me tepe,pravi naj grem stran,naj mu da mir,da on gre raje k očetu;seevda;oče mu nikoli ne postavlja mej ampak mu vse dovoli..za razliko od mene…Ga imam najraje na tem svetu;je vse kar imam;ne bom pa dovolila da počne vse kar mu pride na pamet.Otrok mora imeti meje.

Moje vprašanje se glasi;kaj narediti v takem primeru?Otrok začne zganjati tako trmo,da že meni popustijo živci,in več ne vem kaj naj….ne prepoznam lastnega otroka…Kako naj ravnam v takem trenutku?

Se opravičujem,če sem vse tako na dolgo razlagala…in se Vam že vnaprej zahvaljujem za Vaš odgovor.

Spoštovani,

otrokovo agresivno vedenje nedvomno kaže, da je otrok v veliki stiski. Glede na to, da gre za izražanje agresije, jeze, besa z elementi nasilja, morate vedeti, da to ni slučaj. Čeprav je bil vaš nasilen do vas, je bil tudi vaš otrok žrtev tega nasilja. Otrok čuti vso vajino stisko, čuti se krivega, da sta (z očetom) nesrečna, zmeden je in hkrati nemočen. Vajine prepire in konflikte ter strah in jezo, ki jih je vsakič čutil, ko vas je mož napadel, je otrok ves čas nemočno srkal. Zdaj je vse to prišlo na dan, saj otrok ne zmore več tega nositi, ker je zanj pretežko in do njega krivično. In do otrok je nasilen vselej ko ste prisotni vi, da boste opazili in odreagirali na njegovo bolečino. Na njemu razumljiv način ga razbremenite vse krivde in teže, ki jo nosi zaradi vajinega nerazumevanja in tudi odhoda od očeta stran. Ločitev staršev je za otroke izredno travmatična, saj ima otrok občutek, da je starše izgubil in da jih nikoli več ne bo videl.

Otrok vam sporoča, da mu je zelo težko, zato jeza, ki je namenjena vam in očetu, kar bruha iz njega (bolj varno jo je usmeriti na otroke). Čimvečkrat se pogovarjajte z njim in mu povejte, da ne bo nikogar od staršev nikdar izgubil. Z možem pa svoje težave rešujte mimo otroka, kar pomeni, da ne uporabljajte maščevalnih ukrepov. Če se sami ne boste znašli, obiščite kako otroško psihologinjo ali terapevtko.

MOram nekaj napisati, ker očitno da tudi z mojim otrokom ni nekaj v redu (3,5 let). Občasno ima izpade, da ga ne prepoznam. Dere se na ves glas, stran me naganja, tudi udari me, pove mi, da me ne mara, bratca udari, če je v bližini. Potem se sicer kmalu umiri, moram ignorirat to jezo. Dejstvo je, da opažam takšno obnašanje, kadar česa ne doseže, da mu nekaj ne ustrežem kar si je on v tistem trenutku zamislil.
Torej je z mojim otrokom dejansko nekaj narobe?
Naj še povem, da nismo ločeni, da je moj mož zelo ljubeč oče in da otrok nikoli ni videl kakšnega nasilja v družini. Se je pa že zgodilo, da sva se z možem kdaj bolj na glas kaj sporekla, takrat je odreagiral kakor da ga je strah, pa sem ga potem jaz pomirila in mu razložila, da sva se z atijem samo malo bolj na glas pogovarjala in da je vse v redu.
Ampak ne vem, kaj mislite, zakaj pa potem pri našem otroku takšno vedenje?

Spoštovani,

verjamem, da vas je prvo pismo malo prestrašilo in da vas prestrašijo tudi otrokovi občasni izpadi, ko čutite, kot da svojega otroka ne prepoznate več. Kdo je v resnici tisti, ki svojega otroka ne (pre)pozna več?

Težko bi vam rekla, kaj točno vam želi vaš otrok s svojim vedenjem sporočiti, a zagotovo čuti, da se mu dela krivica. Po domače bi marsikdo rekel, da “otrok le trmari in se bo že umiril”, a je treba otrokovo sporočilo bolj resno vzeti. Ker se sama v praksi ne srečujem toliko z majhnimi otroki, bi po vaših besedah sklepala, da vaš otrok zelo hrepeni po pozornosti oz. zelo pogreša vas ali svojega očeta. Ko mu (ali oče) pozornost omogočite (njegovo “dretje” vas pritegne), vas pa zavrne in odrine, celo udari, morda uščipne, ipd. in vam s tem pove, kako se dejansko počuti ali se je počutil. Takšni primeri velikokrat kažejo na pogrešanje staršev (npr. če starši dajo zelo majhnega otroka s prijatelji ali starimi starši na morje za nekaj dni ali pa če so starši večkrat službeno ali kako drugače odsotni iz otrokovega življenja).

Z vašim otrokom ni nič narobe, le prisluhniti mu morate – in to s srcem, z občutki, tako boste vedeli, da želi biti le v vaši (in očetovi) bližini, se kdaj pocrkljati v naročju, ipd. Otroci res tako malo rabijo, da to ne morete verjeti. Ponavadi smo odrasli tisti, ki razumevanje otroka večkrat zakompliciramo.

In še nekaj: nikar ignorirat otrokova čustva, saj zato vaš otrok jezo izraža drugače in drugje (npr. udari bratca). Namesto tega mu njegovo počutje ubesedite, vi mu povejte, kako se počuti. Boste videli rezultat. Pa srečno.