Tretji otrok
Pozdravljeni!
Sicer sem napisala že eno sporočilo na to temo, pa se je izgleda nekje izgubilo. Sem namreč “nova” na teh straneh. Sem mamica dveh fantov in pričakujemo še tretjega. Zanima me koliko se vas je oziroma se odločate za tretjega otroka? Mamice s tremi otroki – zanima me ali je res, da pri vsakem otroku manj kompliciraš. Moja izkušnja bi vzdržala to misel, saj sva z možem pri drugem otroku že precej manj komplicirala glede vsega. Vsaka misel na to temo je dobrodošla.
Pošlji oblikovano (07-11-03 20:47)
Ojla, tudi jaz čakam tretjega otroka. Imam dve punčki stari 11 in 8 let. Za tretjega sem se odločila zato, ker sem se ločila in sedaj imam novega partnerja, ki nima še nobenega otroka in seveda sva si želela enega skupnega. Hčeri komaj čakata, da se dojenček rodi, tako tudi midva. Vsi smo veseli za to. Sem v 16. tednu.
Pri meni pa ni tako, da bi pri vsakem manj komplicirala, ampak me je pri vsaki nosečnosti bolj skrbelo, če bo vse OK. Da ti ne govorim kako je zdaj. Vsakič ko grem v posvetovalnico me G. pomiri za kakšen teden, pol me pa že začne skrbeti če je naša pikica dobro. Verjamem, da bo v rdu, zdaj samo težko čakam, da bi že brcal. Sicer se mi zdi, da sem včeraj čutila, kot enega metuljčka v sp. delu trebuha vendar nisem sigurna, zdi pa se mi da je to naša pikica.
No uživajte v nosečnosti in pobožajte trebuščke.
Tudi mene je v začetku precej skrbelo ali bo vse o.k. z otročkom, potem pa je po vseh pregledih ta strah minil. Seveda je normalno, da vsako mamico skrbi za svojega otroka. Mene je ginekolog kar pomiril. Vsaka nosečnost je riziko, ampak brez tega ne gre. Jaz sem mojega tretjega otročička začutila v 17. tednu. Je pa potem, ko ga začutiš vse drugače. Želim ti veliko lepih dni v nosečnosti in pozitivnih misli.
Čau,
Alenkad
drage mamice ,
vse vas zelo občudujem in vam čestitam za pogum oz. odločitev za
tretjega otroka. Sama čakam prvega, za katerega sem se težko odločila in
bolj ko gre nosečnost h koncu , bolj sem odločena , da bo to tudi moj edini otrok. Vem, da veliko punc tako reče, pa se kasneje premislijo.
Upam, da me boste razumele in me ne boste obsojale, češ, kaj se potem sploh spuščam v to…. Vse skupaj (nosečnost ,porod, vzgoja otroka… ) dojemam kot nekakšno žrtvovanje 🙁 , na trenutke se otroka sploh ne veselim. Zdi se mi, kot da sem si nakopala neko skrb, ki ji ne bom in kos . Jezna sem tudi , da sem se tako zredila, postala sem nezadovoljna. Želim si, da bi čas , ki mi je še ostal do konca nosečnosti , prespala in se zbudila, ko bi bilo vse za mano…
Maja!
Jaz čakam drugega.
Moram ti pa reči, da sigurno nisi edina s takimi občutki. Je določeno obdobje, ko pač ne gre drugače, kot da je glava nosečnice polna takih misli, češ kaj je meni tega treba.
Tudi jaz sem včasih ”sita” vsega in bi najraje vse izbrisala. Pridem domov iz službe, lačna za umret, skuhat si moram kosilo, sinko se ravno zbudi, mož cele dneve dela, ob sedanji nosečnosti sem uturjena, slaba…
Potem pomislim, še na prijateljice, ki uživajo, potujejo naokrog, nimajo nobenih obveznosti in skrbi… Nato pa pride moj dveletni srček k meni, me objame in pravi: ti ši moja mami, jaz te mam jad!, pa mi da lubčka in me poboža in v trenutku črne misli izginejo in mi ni tudi slučajno žal, da živim tako življenje kot ga pač živim.
Kaj naj ti rečem – le pogumno do konca (koliko še imaš???), čeprav ne bo vse lahko! Pa se nam potem kdaj oglasi!