Tretje mnenje
Skoraj prepričan sem, da se je ona odločila zame v smislu da bom pač plesal njen tango in ne razumi to kot, da jo zagovarjam. Seveda dopuščam možnost, da sem se pri tej oceni zmotil.
Mogoče bom v nadaljevanju malo dolgovezil in se oddaljil od bistva ampak rad bi dal iz sebe tisto za kar v tem trenutku občutim krivdo čeprav realno vem, da verjetno ne bi ničesar spremenilo na bolje.
Izvirni greh je v tem, da sem jaz zelo hitro ugotovil da nekaj ni v redu saj, sem prvi izpad doživel že v najinem začetnem obdobju, ko mislim da nisva bila niti še intimna in s tem ne mislim na poljube. Vprašala me je namreč, če jo imam še rad in moj odgovor je bil “imam te še rad” oziroma “še te imam rad”. Problem je bila beseda ŠE. Če to odmislim je bilo naslednjih par mesecev vse več ali manj sanjsko kot v najbolj romantičnem filmu. Po cca. 6 mesecih sva začela tudi redno spati skupaj kljub temu da sicer skupaj nisva živela. S tem se je pa začel najin “tango”. Jaz sem sicer bil pred tem lahko rečem zelo aktiven športnik (tek, kolesarjenje, pohodništvo), nato pa sem ves prosti čas začel namenjati njej in vse se je zame vrtelo samo še okoli nje. Da bi razumela, da potrebujem nekaj časa tudi zase, predvsem športne aktivnosti in nikakor ne pijančevanje po lokalih, ker pijem oziroma sem pil samo ob posebnih priložnostih, je bilo za njo nezaslišano v smislu da si ne želim biti oziroma preživeti časa z njo. (V samem najinem začetku me je sicer nekajkrat kolesarila z mano kar mi je bilo v veselje vendar jo je to hitro minilo). To je privedla do konfliktov v katerih sem priznam sprva dokaj aktivno sodeloval tudi sam, saj nisem sprejemal raznih neracionalnih obtožb ki so sledile. Dojel sem, da s pogovori ne prideva nikamor ker vse vodi v konflikt. Po neštetih prerekanjih sem se želel naslednji dan o tem pogovoriti a to je vodilo spet v nov konflikt. Glede na to, da sem jo imel res neizmerno rad, sem predlagal da skupaj obiščeva kakšnega terapevta oziroma svetovalca a žal to za njo ni bilo potrebno. Njej so bile pomembne samo njene potrebe, njena družina predvsem brat in mama, glede na to da so bili starši ločeni (do očeta je zaradi stvari iz otroštva gojila neizmerno jezo, sama ga dandanes sumi da ima MOM), moje želje ali pa tudi moja družina, je bila zanjo totalno nepomembna. Pri mojih starših v 4 letih je bila na kosilu ali obisku in ne pretiravam največ 3krat s tem da na zadnje januarja 2012 (RD moje mame), medtem ko sem jaz hodil na vse njihove ceremonije, ki so jih imeli za vsako malenkost na mesečnem nivoju. Do tedaj sploh nisem vedel, da sploh kdo praznuje oziroma pripravlja kosila za vse takšne reči, ki jih niti ne bi omenjal. Sicer pa ji je bila mama njenega bivšega bolj všeč, kljub temu, da so jo moji sprejeli kot vse bivše nadvse korektno. To mi je namreč rekla po prvem skupnem kosilu. Skratka za njo se je svet vrtel izključno okoli nje. Ker si jaz nikakor nisem želel imeti odnosa kateri funkcionira na tak način, zaradi svojega zelo realnega pogleda, v tistem trenutku nisem bil pripravljen narediti naslednjega koraka, namreč živeti skupaj, dokler se o stvareh odkrito ne pogovoriva. Želel sem namreč, da pred tem urediva odnos in da sva midva center vesolja oziroma dve odrasli celoti. Za njo je bilo pač dovolj da si želi neizmerno živeti z mano (Kdo si ne bi želel imeti ob sebi podložnika?) a vsi izpadi in enostranska omejevanja se pač po njeno niso nikoli zgodili.
Že v prvem letu najine veze je pustila službo in kmalu zapadla v depresijo. Ves čas sem ji kljub vsemu stal ob strani tako psihično, fizično in finančno ter čakal na boljše čase in jo med tem vozil na potovanja v tujino, kupoval stvari, kril stroške za stanovanje ker sem nama s svojo dobro finančno situacijo lahko privoščil. Skratka delal z njo kot s kakšno kraljico-otrokom, kljub temu da me je ob konstantnih izpadih metala iz njenega stanovanja včasih tudi po nekajkrat na teden (ali dan) med drugim vedno tudi z obtožbami, da ne naredim koraka. Na trenutke, je včasih meni nič tebi nič ob jutranjem prebujanju v objemu rekla, da želi biti sama in naj grem ter pustim ključe njenega stanovanja, ker jih ne potrebujem (Še isti dan je sledil klic, kot da se ni nič zgodilo). Neštetokrat sem ji razložil, da si neizmerno želim preživeti preostanek življenja, vendar da ne bom dopuščal takega odnos kot ga ima do mene. Po njeno ona ni delala nič slabega. Seveda sem to naprej dopuščal in karavana je šla dalje. Zaradi vseh njenih čustvenih pritiskov sem ob kratkotrajnih lepih trenutkih celo popustil in iskal hišo v katero bi se preselila skupaj ,a kaj ko je že naslednji trenutek prišlo do novega izpada, ki je meni za nekaj časa zopet pobral voljo (večkrat). V obdobjih ko je bila najbolj depresivna sem bil jaz na nek način relativno varen pred izpadi. Sem jo pa takrat, kot sem bil že sicer navajen stregel tako od spredaj kot od zadaj. Glede na vse kar se je dogajalo, sem preko spleta začel iskati odgovore, ker toliko mi je bilo pa tedaj že jasno, da vse te nerazumne stvari ne povzroča depresija. V bistvu mi je v nekem trenutku celo ona ponudila odgovor in sicer s testom na spletu kateri ji je “diagnosticiral” BPD. Ta diagnoza je bila z njene strani hitro pozabljena, jaz pa sem o tem začel brati in ugotovil, da so opisani simptomi čista kopija kar se dogaja oziroma kaj jaz doživljam. Kaj je sledilo dalje pa sem opisal v mojem prvem postu.
Očitno mi je ves čas uspešno vlivala krivdo, saj na trenutke še dan danes resnično krivim samega sebe, da nisem naredil koraka kljub temu da sem jih naredil na tisoče po vsakem njenem odrivanju.
Se opravičujem če je vse skupaj napisano malo konfuzno.
Lp,
kr_nekdo / še vedno njen
Kr nekdo povsem te razumem, tudi sama sem bila zelo dolgo v odnosu, za katrega sem mislila, da je tisto pravo, da je on tisto nekaj posebnega, kljub temu, da če bi bila zmožna pogledati iz distance ali imela vse pri sebi na broju, bi videla, da to ni to. Vsi so mi pravili, da sem samo jaz tista, ki vlagam, da morda je on popolen egoist, pa sem vse zavračala….midva sva super, on ima tako pomembno delo, da mora biti osredotočen nanj, rabi pomoč…..trenutki med nama so bili res čarobni, še sedaj, ko ni niti atoma možnosti, da bi bila kdaj še z njim jih vidim tako. Ampak sedaj vidim tudi drugo plat in njegovo nezmožnost biti v dvoje, da pozna zgolj ednino in množino, dvojine pa še ni osvojil. Tudi njegov totalni egoizem, ki ga je ovil in okrancljal v ideale sem sposobna videt in danes me v tak odnos niti pod razno ne vleče več, četudi sem takrat msilila, da to kar čutim bom čutila do večnosti in nazaj in da ni šans, da bi se izpletla ven.
Pač vsak rabi svoje drame, da jih odigra, dokler ne uvidi njihovega pomena, dokler ne dojame svojo vlogo v njih in kaj je ZARES tisto, kar ga vleče v nek nezdrav odnos, ki odnos v resnici sploh ni. To večinoma sploh ni partner, temveč nekaj v nas samih. Če bi na vse skupaj pogledal zgolj racionalno in na list papirja napisal na eni strani, kaj dobiš od tega odnosa in na drugi strani kaj izgubljaš, kaj daješ ti in kaj daje ona in če to ne bi zameglil s čustvi, hrepenenji, željami, pričakovanji bi ti bilo kmalu jasno. Pogosto pa si takšne jasnine v takšnem odnosu ne želimo, saj je običajno prav tista drama , ki jo doživljamo s takšnim osebkom tisto, kar nas v resnici vleče notri.
Seveda se je zate odločila zato, ker si najbolj ustrežljivo plesal njen tango ( in ga še) in za to, da te je dobila na ta ples in te obdržala kot plesalca, ti je na začetku nudila vse, po čemer hrepeniš ( o tem sem govorila, ko pravim, da se povsem prelevijo v to, kar si želimo) IN ko si bil v mreži , dobro zapakiran in nemočen, potem se je začel tisti pravi ples, ki pa ga plešeta še danes. IN očitno, ti ta ples ustreza, saj v vseh tvojih mailih ni zaslediti, da si res želiš sprememb. Ona ti je všeč takšna, kot je ( drugače bi se že zdavnaj nekaj prelomilo v tebi in zares udaril po mizi) in vprašanje je, koliko časa bi ti bila še zanimiva, če bi kar naenkrat postala “normalna”. To ne pomeni samo, da bi bil bolj mir, temveč skupaj z “normlanostjo” verjetno izpuhtel tudi ves privlak, ki te sedaj vleče k njej.
Takšno je pač moje videnje in moje izkušnje ( pa še mnogo drugih) in morda se povsem motim. Najbolj važno zate je, kaj misliš ti. IN predvsem, da se zaveš, kaj si čisto zares želiš tako od nje in od tega odnosa. ( v okviru realnih možnosti seveda – ona verjetno ne bo nikoli drugačna)
GittaAna
kr nekdo,
vsi, ki smo bili zapleteni z MOMovci ali NOMovci, smo plesali ta tango, ki ga opisuješ.
In ko so maske pričele polzeti ali pokati, smo si vsi, ki smo v teh odnosih ostali več časa,
zatiskali oči ali pogledali stran, ker nismo bili pripravljeni spustiti iluzije o tem, kako smo
našli ljubezen svojega življenja, dušo dvojčico, idealnega moškega ali žensko zase.
Zame je bilo po vsem, kar sem doživela v večletnem peklenskem plesu z NOM, na koncu
natežje opraviti z začetno iluzijo, od katere sem živela vsa ta leta. Na koncu je bilo po vsej
bolečini najtežje priznati sami sebi, da sem šla na lastne limanice, ko sem se zaljubila v
zrcalno podobo, ki jo je nekdo postavil predme, da bi me dobil v mrežo.
Zato je pri razpletanju emocionalne navezanosti na MOM/NOM zelo pomembno pobrskati tudi
po sebi in, predvsem, osvetlili lastne negotovosti, bolečine ali poškodovane dele. Kaj ti je manjkalo,
ko si se zapletel z njo, kaj projeciraš nanjo, kaj je tisto, kar si tako močno želiš, da si pripravljen vzeti tudi iluzijo, ki ne traja dolgo in ima grdo, zelo grdo temno stran?
Morda boš pri razpletanju teh vprašanj ugotovil, da si dejansko odraščal ob podobnih ljudeh in zato ne ločiš dobro med še sprejemljivim in nesprejemljivim, morda boš ugotovil, da je nekje načeta tvoja samopodoba ali da imaš prenizko postavljene meje, se razdajaš in ljubljeni osebi ne znaš reči “ne” (kar je tisto, kar NOMovci in MOMovci zelo dobro izkoristijo).
Tvoja rešitev ni v tem, da rešiš njo, da so spraviš do terapije ali da prizna, da je nekaj narobe z njo.
Tvoja rešitev je, da se obrneš k samemu sebi in se pričneš ukvarjati z vzvodi v sebi, na katere MOM igra.
Boleče bo, posebno ko boš samemu sebi priznal, da nikoli ni bilo tiste krasne ženske, v katero si se zaljubil in jo ljubil in zaradi katere si šel skozi vse to. Ampak čez čas bo manj bolelo, iluzija bo zbledela in naenkrat boš spet videl svet okoli sebe, ki je zaradi MOMa in vse pozornosti, ki jo potrebuje, popolnoma brezbarven.
Srečno!
Z največjim veseljem preberem in spoštujem vse tvoje poste in konstruktivne kritike ter se z večinoma napisanega do potankosti strinjam razen tega, da si takega plesa želim (mogoče podzavestno) razen če s tem nisi mislila to, da ga dopuščam. Razlog, da ga plešem oziroma dopuščam pa je definitivno moja krivda.
Edino kar si želim je to, da bi lahko imela normalen odnos, kar pa iz iskušenj o katerih berem očitno niti ni za pričakovati. Če sem v tem trenutku še vedno nekje v iluzijaj in spominih na tisto začetno popolnost je pa to mislim, da čisto normalen proces skozi katerega grem ne prvi niti žal zadnji.
Zagotovo je čas, da se skozi ta forum poglobim tudi vase in upam, da mi bodo tako tvoji kakor tudi pogledi oziroma izkušnje ostalih pri tem pomagali.
Lp,
Verjetno je res najtežje pobrskati globoko v sebi in najti vzroke za sprejemanje vsega kar se je dogajalo v odnosu. Psihologija mi je bila sicer vedno blizu in sem že v preteklosti prebral ogromno knjig in mislim, da jih bo vsekakor potrebno brati tudi v prihodnje. Glede na vse napisano se zavedam, da je vzrok in rešitev vsega dopuščanja skrit nekje v meni.
Ko berem vse te vaše poste, se mi počasi odpirajo oči. Če sem iskren sem se definitivno vsega tega popuščanja naučil v domači družini. Mati, sicer zelo ljubeča oseba je imela na trenutke zelo podobne izpade v katerih je razvrednotila očeta. Oče je bil in je še vedno izredno ljubeč in ustrežljiv mož, definitivno dober soplesalec. Izpadi matere so se sicer dogajali zelo redko. Včasih 1-2krat na leto, včasih pa če pomislim so minila cela obdobja, tudi več kot leto, ko ni bilo nikakršnih konfliktov. V tistih trenutkih sem mislil, da je mati samo malo bolj občutljiva oseba in da je to vzrok teh kregov. Pač mi ni bilo nič nenormalnega, da človek v jezi reče kaj kar dejansko ne misli.. Jaz in starejši brat nikoli nisva bila žrtve kakršnega koli napada ampak je to vedno bil oče. Ravnanje matere v takih trenutkih me je vsakič zelo prizadelo, tako da sem si takrat rekel, da jaz pa neracionalnega obtoževanja v odnosu nikoli ne bom dopuščal, a poglej sedaj to ironijo. Če bi se meni v mojem odnosu to dogajalo tako poredko kot se je očetu bi v tem trenutku verjetno še vedno vse sprejemal in ne bi niti pomislil na kakršen koli MOM, kaj šele to da bi vzroke iskal v sebi.
Očitno sem očetovo dopuščanje podedoval in je zakoreninjeno globoko v moji podzavesti in sem jaz vse to tudi dopuščal. Realno vem, da ravnanje moje partnerice (tudi moje mame) zame nikoli ni bilo sprejemljivo in tega nikakor nisem in ne bom sprejel kot normalno.
Ko sedaj malo bolje pogledam še na bratov partnerski odnos imam občutek, da tudi on na vsak način želi ustreči partnerici s katero imata tudi že polnoletnega otroka. Verjetno bom ob preučevanju sebe in odnosov v katerih sem odraščal prišel še do marsikaterega spoznanja.
Zagotovo je na nek način vse skupaj uničila tudi mojo samopodobo oziroma samozavest. Na prvo žogo, bi sicer rekel da nimam uničene samopodobe/ samozavesti, a bi realno od človeka, ki je uspešen na poslovnem in posledično tudi finančnem področju pričakoval prej kakšnega pretiranega samozavestneža oziroma samovšečneža kot osebo kakršna dejansko sem. Če sem iskren bi svojo skromnost prej povezoval z vzgojo za katero sem kljub vsemu dandanes nadvse hvaležen staršem, kot čemur koli drugemu, a pravi vzroki so očitno skriti tudi še kje drugje. Upam, da bom osvetlil in posledično odpravil moje poškodovane dele.
Očitno sem dovolj poškodovan, da sem bil idealen plesni partner za nekoga, čigar oče naj bi po njenih besedah definitivno imel MOM saj naj bi do njenega 18 leta psihično zlorabljal vso družino nakar sta se z mamo odselili.
Zelo bom vesel, če bi mi kdo lahko svetoval kateri so naslednjimi koraki, da se čim prej izkopljem iz situacije v kateri sem se znašel. Kontaktni podatki kakšnega dobrega psihoterapevta za področje mojih težav so dobrodošli. Če je kakšen prisoten na forumu, naj se mi javi na ZS.
Seveda bo za enkrat tudi predlog kakšne dobre knjige na to temo več kot zaželen.
Lp,
kr_nekdo