Transgresija kot povod za nezvestobo
Se strinjam s tabo, da je prav da partner ve na cem je in se ima moznost tudi sam na podlagi tega odlociti kako naprej. Pred cca pol leta sem mu tudi povedala, da ga ne ljubim vec in da se hocem preseliti v prihodnosti. Vendar na zacetku tudi sama nisem vedela kaj me je zadelo in kako naprej. Kolikor je bilo novih, cudovitih custev, toliko je bilo tudi veliko samoobtozevanja. Nevem, prvic se mi je zgodilo kaj takega, zase sem bila prepricana, da sem najbolj zvesto in transparentno bitje na planetu. Sem tudi slaba, priznam. Priznam pa tudi, da nocem nobenega namerno prizadeti in zelim vsem dobro. Sedaj razmisljam, da z novim moskim nimava nikoli zares dosti casa, da bi se zares dobro spoznala in upam, da imava vse kar potrebujeva za srecno skupno zivljenje. V prihodnosti se ne bi zelela se 1x locevati.
->ŠentJanževka
Glede na to, da se ne vidiš v tem, da bi bil košček razloga za varanje v transgresiji, ne razumem čisto namena pisanja.
Nova tema?.. OK.
Pisanje tu?.. niti ne.
Iz zapisanega pa lahko dokaj enostavno izluščimo tole bistvo (povzeto iz druge teme (Utrgala zelo prepovedan sadež):
– mož ni deležen spoštovanja, ker ste to naredili za njegovim hrbtom brez strinjanja ali vednosti – prevara
– ljubimec ni stvar ljubezni, ker je več vredno “skrivanje in prepoved”
– poseganje po stvareh, kjer se dugi ne morejo strinjati, je nespoštovanje do drugih in posledično sebe.
LAŽ je osnova vseh varanj. Edini koristni nasvet: “(PRE)Nehajte lagati.“
Posegajte po tistem, kjer se vsi vpleteni strinjajo. To je edini način do spoštujočega odnosa do sebe ter drugih.
Ne glede na vaše zanikanje, je transgresija vseeno našla pot v vaše ravnanje. Samo na drugačen način od osnovno mišljenega v temi: upate (zelo, zelo potiho!), da se bo vaše razmerje vendarle razkrilo.
Dovolj strahopetni ste, da se ne upate odločiti za končni korak (neodločnost je na mestu, ker svojega ljubimca pravzaprav niti ne poznate, kar priznavate z malce drugimi besedami: češ, da ni časa).
Tako vam ostaja nezadovoljiv odnos doma.. ter nek imaginaren pravljični oblak
Ste žrtev in transgresivec v eni osebi, ki lepo čaka v kotu, da se mu bo končno “zgodil svet”. Pri tem pa bo prizadeto kar nekaj ljudi.. samo zato, ker ne zmorete moči, da bi odšli iz obstoječega zakona (“žrtev”), čakajoč na rešitev od zunaj (transgresivec).
Ljudje, ki imajo osnovne eksistenčne, ekonomske probleme.. pa se zmorejo odpraviti iz nezadovoljive zakonske zveze.
Vi pa svojega partnerja kvazi hočete zapustiti.. a ga hkrati varate (mu lažete) ter ga za povrh zaradi mirne reakcije celo “spoštujete”.
WTF?!
Tudi približno ga ne spoštujete.. spoštujete samo to, da vam ni dal povoda, da se že, cagavi kot ste, končno odločite.. in ste lahko še naprej “ŽRTEV”.. hkrati pa z veseljem čakate, tiho v kotu, da se vas odkrije.. in boste vendarle morali zapustiti zakon.. kar vas seveda navdaja z občutkom moči ter nadzora (oboje sicer zgolj perverzna iluzija).
Tako ste hkrati žrtev in transgresivec.. kopajoč se v vseh nasprotujočih se občutih tega koktajla.. običajno videnega v mehiških nadaljevankah ter videnih kot ultra mega “romantično”.
V resnici žal le tragedija za vse, ki bodo s takšno osebo prej ali slej zaznamovani. Čustveni vrtiljak sadomazohizma za vse vpletene. Užitek v bolečini.. kar je tisto, kar pravzaprav transgesivce mazohistično žene.. pri vas še pritajeni, trikrat zamaskirani sadizem.
Prekinite. Z enim in drugim.
Poglejte najprej sebi v oči.. spoznajte se (če je sploh še možno).. in potem boste morda res zmogli kogarkoli pravzaprav “spoznati”.
P.S. Tudi vaš mož pravzaprav ni nič boljši in nekako uživa v pdobnem svetu.. samodestrukcije.. če ste mu dejansko povedali, vse, kar ste mu zapisali.
Obstaja tudi dramska različica tega zapleta: ”Kdo se boji Virginie Wolf?”
Tudi v Hollywoodski verziji, kjer Elizabeth Taylor in Richar Burton pravzaprav igrata sama sebe.. in njun vrtoglavi odnos.
Sem se spomnil še enega zanimivega filma, ki bi ga bilo moč uvrstiti v to temo.. ne toliko v smislu trasngresije, kot v tem: “Do kam še lahko…” pritiskamo, vplivamo, silimo, spreminjamo drugo osebo?
The Shape of Things je naslov filmu iz l.2003..
Do kam lahko Evelyn (Rachel Weisz) spreminja Adama (Paul Rudd), preden se bo le ta kakorkoli uprl, se postavil zase?
Ugotovitev je seveda šokantna.. konec filma prav tako.
Glede na različne teme tegale spletišča, pa niti ne tako daleč od realnosti.
Če odmislimo grozo, kje meja sploh je.. je na drugi strani užitek potem v iskanju meje?
In ali ni to potem neke vrste odnosa starš – otrok.. kjer otroci ves čas iščejo mejo, ki jo ves čas potiskajo navzven.. a hkrati potihoma upajo, da jo bodo starši ponovno trdno vzpostavili in s tem omogočili občutek varnosti.
Hkrati pa to mejo pravočasno premikati, širiti.. in s tem omogočati razvoj samozavesti pri odraščajočemu podrastku.
Transgresija je tako lahko le stara igra iskanja meje, kjer vzorec s starši, vrstniki, mentorji.. skratka med odraščanjem (ki je bil očitno zamujen), nadoknadijo v “odrasli dobi” drugi ljudje.. partner ali pravosodje.
Užitek je potemtakev v tem, da meja je; da je svet varen; čeprav se to zgodi na perverzen in za večino udeleženih: boleč način?
Grešiš zato, da najdeš boga.. tako, kot se menihi ali derviši samokaznujejo, da pridejo v stik “z bogom”. Mejo.
Dejansko res.. ker sem ravno v neki drugi temi tole pretipkaval.. objavljam še tu.. je pa res, da je bolje knjigo brati od začetka, ker so potem nekatere prispodobe in uporaba besed jasnejše:
Družine in kako v njih preživeti, Robin Skynner in John Cleese str: 89
Robin: Da se lahko z otrokom uglasi, mora mati opustiti odrasli način razmišljanja in se potopiti v lastne spomine in občutke iz časa, ko je bila še dojenček. Nekatere matere se lahko dobro uglasijo pa ne znajo več nazaj.
John: Torej niso več sposobne zarisati svojih odraslih meja, kot bi bilo potrebno? Zakaj ne?
Robin: Zato, ker so njihove meje nerazločne. Zato, ker so bile meje njihovih mater zabrisane.
John: Ker so bile tudi meje njihovih babic zmedene?
Robin: In tako dalje. Kot običajno tu nihče ni kriv, stvari se vrtijo v krogu.
John: To pomeni, da se mati ne more – ko bi bilo to potrebno – ločiti od otroka, ker so njene lastne meje nerazločne..
Robin: Zato bo otrokov vpliv na mater preveč močan in predolgo bo trajal. Tako otrok ne bo dobil sporočila, ki ga potrebuje – novice, da je mati različna. Zato tudi njemu njegove lastne meje niso jasne in težko se bo razločil od matere. Ostala bosta zlita, do neke mere pomešana drug z drugim.
John: Dojenčkove meje so nerazločne tako kot materine. Kaj to pomeni za otroka? Kaj se zgodi, ko odraste? Kakšne probleme prinašajo nejasne meje?
Robin: Glede na to, da so lahko meje bolj ali manj nejasne, srečujemo širok razpon težav. Kar zadeva eno skrajnost – najbolj nejasne meje – je tako: mnogi psihiatri verjamejo, da je pomanjkanje jasnih meja ključni faktor vsaj pri nekaterih težkih duševnih boleznih, recimo pri shizofreniji; čeprav ni dvoma, da igra pri večini bolnikov zelo pomembno vlogo tudi dednost. Na drugi strani razpona so družine, ki se kar uspešno prebijajo skozi življenje, čeprav so člani skozi življenje skrajno močno povezani.
John: Nikoli ne dosežejo normalne odrasle neodvisnosti.
Robin: Tako je. Čustveno se ne morejo ločiti ali pa dosežejo ločitev samo tako, da se preselijo daleč stran. Včasih ne gre drugače, kot da vsak član družine živi v drugi državi.
John: In kako je na sredini lestvice?
Robin: Veliko ljudi, ki sodijo med ‘mejne primere’, ker pa ne pride do kastastrofe, ni potrebe po bolnišničnem zdravljenju; so pa ti ljudje videti zelo neobičajni in ekscentrični.
John: Kako drugi ljudje doživljajo tiste, ki so najhuje prizadeti?
Robin: Zdijo se jim ‘duševno bolni’. Zaradi nejasnih meja je oseba lahko močno zmedena, ne ve dobro, kaj je znotraj nje sama in kaj je zunaj, kdo je ona sama in kdo so drugi ljudje. Trpi lahko zaradi halucinacij, saj ne zna razločevati sanj oziroma sanjarjenja od resničnega sveta. Lahko ima občutek, da s svojimi mislimi in občutki vpliva na druge, ali pa, da drugi vplivajo nanjo na različne načine, prav neverjetne načine. Za navadne ljudi je to vedenje zelo čudno – v resnici nesmiselno – razen če razumemo to zmedo in pomanjkanje jasnih meja.
tudi str. 92., 93. in 94 še govori o tem, ter kako lahko kot terapevt pomagaš takšnim družinam (pretipkam, kdaj kasneje).