Iz Psihoanalize je poznan užitek do transgresije, kjer posamezniki riskirajo praktično vse, za užitek prepovedanega ter seveda strahu: “Ali me bodo pri tem dobili?”
Ljudje, ki imajo profesionalno in gmotno praktično “vse”, a potem to riskirajo z javnim voayerizmom (gledanje pod krila žensk, vrtanje lukenj do kopalnic, wcjev oz. v sodobnem času nameščanje kamer..) ali eksibicionizmom (razkazovanje v živo v parkih, na podzemni ali v sodobnem času: spletno..).. kot iskanje ljubic/ljubimcev zaradi nevarnosti, da bi jih zalotili.

Malce podobno, kot pri zasvojencih z igrami na srečo, kjer so že ugotovili, da glavni motivator ni dobitek pri igri na sreči, temveč izguba sama.

Užitek v tesnobi trenutkov, ko se vse znajde na robu. Neke vrste socialnega bunji-jumpinga, samo z dokaj trhlo in nepreverjeno elastično vrvjo.
Adrenalin. Negotovost. Bežanje pred biki v Pampaloni. Preživetje.
Podoben adrenalin kot pri Base Jumperjih.. za katere sami pravijo, da so 3 vrste Base Jumperjev:
tisti, ki še skačejo;
tisti, ki ne morejo več (so se tako poškodovali);
so mrtvi.

Poželenje po tako nastali; ekološko in biološko nesporni; drogi, ki jo tvori lastno telo. Podobna mešanica hormonov nas pripravi do zaljubljenosti, ljubezni kot seveda seksualnega poželenja.

Samo na koncu, na zunaj deluje, kot da je nekdo varal zaradi tega: seksa, zaljubljenosti.. zacumpranosti (kot Predin prepeva z Jonasom).. kjer sodobni CAT scani možgan seže zaljubljenih ali zasvojenih s kokainom kažejo isto sliko.
Resnična zasvojenost je tem stanjem podoben koktajl rizika. Neke vrste pretirano alfa vedenje, podobno karizmatičnim voditeljem, ki vedno nagovarjajo čustva in ljudi slepo vodijo v katastrofo.

Prevaranemu bi verjetno bilo lažje, če bi vedel.. da varanje nima osnov v njegovih manjkih (te sicer so, a niso takšne sorte, da bi bilo varanje potrebno), temveč v zasvojenosti s strahom prepovedanega. Da so drugi človeški nagoni še v igri, a se jih zasvojeni niti ne zaveda oz. jih ne bo priznal.

Verjetno nemogoče izmeriti, do katere mere pri vsakem posameznem primeru prevare igra transgresija. Toda ostrejše, ko so družbene norme, večja bi ta transgresija lahko bila. Če je kazen smrt, potem je užitek tesnobe toliko večji.
Seveda to ni tako enostavno, saj tudi v sodobni zahodni druži, kjer je marsikaj dovoljenega (in smrtna kazen odstranjena), ljudje vseeno posegajo po zelo transgresivnih dejanjih, kjer postavljajo na kocko vse tisto, kar civilizacija, kot tudi posameznik v svojih temeljnih vrednotah ceni: dom, družina, skrb za otroke.
Vse zelo močna in topla simbolika, ki pa jo je en del ljudi prpravljen žrtvovati, za tisto malo zasvojenost.
Od hazardirajna (prej ali slej finančna stiska pripelje do ločitve), alkoholizma.. drog, workoholizma (fizična in čutvena odsotnost).. in seveda varanja.

Varajoči pogosto svoja ravnanja povečujejo v smeri rizičnega ravnanja.. vedno bolj “nespametni” so. Kot, da bi morali povečevati trenutek strahu, da še dobijo svojo dozo.
Za partnerja vedo, da bo že čez 5min na vratih, a se še vedno z ljubimko/ljubimcem valjajo po domači zakonski postelji.
Ne stuširajo se več.. puščajo sledi ljubice/ljubimca.. ne brišejo razkrivajočih mailov in smsov.. se izpostavljajo javnosti, kjer bi jih lahko videli domači, prijatelji ail sodelavci.. skratka povečuje se doza rizika.

Nekako podobno, kot mora alkoholik povečevati dozo alkohola.. in zasvojenec svoje droge.. tako nekako sami povečujejo dozo nevarnosti. Morebiti se odločijo varati še ljubico/ljubimca.. skratka vedno bolj v eksces, brezno.. v končnost.. v smeri tega, da se jih ujame.

Ne glede na vse, si upam trditi, da je pri vseh varanjih transgresija del zgodbe. V kakšni meri, pa je seveda težko ugotoviti, ker bi se moral varajoči tega elementa zavesti in preko terapije ozavestiti.. šele potem bi lahko videli do katere mere jih je vodil užitek do prepovedanega, stah pred odkritjem.

Zmot o varanju je tako veliko več kot zgolj 6, kar smo že ugotavljali tu: Šest splošnih zmot o varanju
Povodi posledično zelo raznoliki in ne enoznačni, kot bi nam rada zapovedala Rimsko katoliška cerkev ter sterotipi družbe.

Sužnji impulzov…
Neverjetno.. Gre SV po čudni poti novih spoznanj? …nekatere reči so celo v nasprotju z že napisanim.
Rahlo sem zmeden glede SV-jevih stališč… Naaaah, še vedno gre za apologeta sužnjev impulzov.
:)))))))

Stepni volk- razmisljam podobno kot ti…
P.s.knjiga dr.Veronike je ze preziveta in zastarela….daaaj zberi vse tvoje prispevke in napisi nekaj novega- opogumi se, ker si na nivoju in ljudje te bomo ziher brali ( upam le da imas opravljen faks vsaj iz sociologije oz.podobno, ce ze ne iz psihologije?)

Po mojem mnenju te je skoda le za na med over.net

Lp

Jaz pa nisem prepričan, da to velja oziroma da to velja za vse. Upam rečt, da gre pri posameznikih bolj za to, da se postopoma polenijo pri prikrivanju vseh sledi (kajti to je neke vrste napor) in ne da jih namenoma puščajo, ker bi s tem želeli povečati riziko. Ko nekdo z varanjem prične, je valjda napetost na vrhuncu in želiš to ohraniti na vse načine (prikriješ vse možne sledi), potem pa sčasoma tudi ta napestost upade, z njo pa težnja po prikrivanju vseh sledi.
Če tak želi povečati dozo adrenalina, mora zamenjati objekt ali subjekt s katerim mu je varanje omogočeno. Verjetno pa obstajajo tudi takšni, ki jih ti opisuješ.

Stepni volk… ti dam prav glede napisanega… poznam takega idiota… žal…
Glede “zacumpranosti” pa sem ogorčena 🙂 …samo Kreslinov Vladek tak lepo zapoje “..samo tij…” in samo on ve “kak te v cirkusi zacumprajo” 🙂 🙂 🙂

Še 1 vprašanje… kaj se dogaja in zgodi s takim človekom, ko je nesporno zasačen? Ko se v reali sooči z izgubo družine? Njegovo razmišljanje za naprej?

Do bunji jumpinga sm zdržu, pol pa nism mogu več…… bungeeeeeeee, dumbfuck!

Še 1 vprašanje… kaj se dogaja in zgodi s takim človekom, ko je nesporno zasačen? Ko se v reali sooči z izgubo družine? Njegovo razmišljanje za naprej?
[/quote]

Od tod so reči zelo odvisne od inteligence zasačenega, njegovega odnosa do družine in skoraj bivšega partnerja ter njegovega psihičnega stanja.
Eni se sesujejo, gredo skozi proces očiščenja in se po tem kot kaki menihi predajo družini in partnerju v celoti. Ti so redki…
Eni se sesujejo in umaknejo, ker si ne predstavljajo več življenja z bivšim partnerjem. Gredo naprej.
Tretji se obrnejo proti prevaranemu partnerju in ga okrivijo, češ da je njihovo prešuštvo plod partnerjevih dejanj. Gre za ljudi, ki se težko soočajo s posledicami lastnih dejanj in lastne nezmožnosti skomunicirati s partnerjem lastnih hotenj in zahtev. Praviloma gre za posesivne ljudi, ki so jim drugi, sploh tisti, ki jih prevaranti poznajo do obisti, le figure v njihovi življenjski partiji šaha. Ker so bili že od prej vajeni manipulativnega in pasivno agresivnega urejanja svojih odnos odnosov z ostalimi, je pri njih pot do katarze zelo dolga, včasih daljša od njihovega življenja.

Sužnji impulzov…
Neverjetno.. Gre SV po čudni poti novih spoznanj? …nekatere reči so celo v nasprotju z že napisanim.
Rahlo sem zmeden glede SV-jevih stališč… Naaaah, še vedno gre za apologeta sužnjev impulzov.
:)))))))
[/quote]

Ali nisi bral dovolj pozorno prej, ali nisi bral pozorno sedaj. Tako transgresija, kot “igra žrtve” so le delčki kompleksnega mozaika. Lahko so glavna slika – povod, lahko le eden majhen drobček.
Zato ne čudi, da se ljudje glede varanja najpogostoje motijo, ker gledajo na stvari stereotipno: češ, moč je najti “vzrok”.. ali še bolj za slovensko dušo: krivca.

Edini skupni imenovalec je: sprememba.
Ali želja po njej.. ali upiranje le tej.

Jaz pa nisem prepričan, da to velja oziroma da to velja za vse. Upam rečt, da gre pri posameznikih bolj za to, da se postopoma polenijo pri prikrivanju vseh sledi (kajti to je neke vrste napor) in ne da jih namenoma puščajo, ker bi s tem želeli povečati riziko. Ko nekdo z varanjem prične, je valjda napetost na vrhuncu in želiš to ohraniti na vse načine (prikriješ vse možne sledi), potem pa sčasoma tudi ta napestost upade, z njo pa težnja po prikrivanju vseh sledi.
Če tak želi povečati dozo adrenalina, mora zamenjati objekt ali subjekt s katerim mu je varanje omogočeno. Verjetno pa obstajajo tudi takšni, ki jih ti opisuješ.
[/quote]

Nikjer ne trdim, da to velja “za vse”.. : Verjetno nemogoče izmeriti, do katere mere pri vsakem posameznem primeru prevare igra transgresija.

če prebereš ponovno pozorno, boš opazil pogojnike v večini stavkov.

In ja.. stara dobra šlamparija je tudi lahko “vzrok”, vendar: Zakaj se človek razšlampa?
Eno je to, kar sem že pisal: večja doza nevarnosti, vznemirjenja..
Druga je lenoba..
Ampak zakaj postane človek len? Pri tako pomembni stvari, kot je razkritje varanja – nekaj, kar lahko ogrozi vse, kar družba in civilizacija tako visoko ceni?
Zakaj se ne potrudiš niti toliko, da bi drugemu prišparal bolečino? Bil vsaj toliko človeški, da bi kvalitetno prikrito varal?

Potreba po gledalcu.. po tragediji.. po šok čustvih. Tako kot izguba 50.000 EUR, ki jih staviš pri ruleti na črno ničlo.. in izgubiš.

Vznemirjenje začetka varanja.. zbledi, če preveč kvalitetno prikrito – ziheraško varaš..
Tako, da bi se upal trditi, da transgresija ne igra pomembne vloge pri tistih vrajočih, ki jih nikoli ne ujamejo.. ki se ne razkrijejo, ki iščejo takšne ljubimce in ljubimke, ki jih ne razkrinkajo.. se ne hvalijo naokoli. in to počno zaradi sebe, svojih potreb.. in svojih bližnjih v to ne zvlečejo.
Na nek način so mi le ti bolj “blizu”, če bi že moral izbrati med “varalicami”. Najbolje je seveda, da tega ne počneš, najdeš pot, kjer si lahko odkrit in iskren.
Laž vedno razjeda, podobno kot morski valovi obalo.. in čeprav razjedajo zgolj tebe (in potencialno ljubimke, ljubimce), ne pa tudi tvoje družine (vsaj navzven).. je tu še vedno laž, ki vse skupaj postavi pod vprašaj smiselnosti?

Ampak to bi bila pa čisto druga tema 🙂

Tako kot vsač človek, ki se izogiba odgovornosti tega, da bi začel sebe spreminjati, bo z veliko verjetnostjo svoje početje nadaljeval. Si BaseJumper premisli, ko si zlomi nogo?

Freud oz. Lacan bi v vsem skupaj našel “klic” po Velikem Drugem.. nadomestku staršev, višje avtoritete od nas samih. Nekdo zunaj, na katerega lahko prelagamo del odgovornosti.
Lahko rečemo, da je vsega kriva Karma.. lahko so krivi nagoni (človek je vendarle žival – in v prosto voljo je dvomil tako Nietsche, kot marsikdo drug).

Da postaneš človek, je torej potrebno prevzeti osebno odgovornost. To pa se žal ne zgodi dovolj pogosto. Včasih je res kakšen dovolj katarzičen trenutek v življenju, da človeka strezni.. toda čakanje na takšne trenutke, je ponavadi jalovo. Človek sam mora to voljo v sebi imeti.

Kaj ima od gledanja pod kikle sodnik? (Ob vseh podobah na internetu).
Ko ga odkrijejo, je ob službo, licenco, družino, ugled.. čista groza. Pa vendarle ljudje to počno.

Podobno so drugi ves čas v vlogi žrtve.. ne glede na okoliščine. Razlikuje se torej le “stil” umika.. izogibanje odgovornosti.
Če pogledaš ljudi okoli sebe, vidiš, da je to dokaj običajen pojav.. jamranje, Calimeroti.. blaga oblika Mazohizma.. in hkrati “biti živ” do konca.

Ekstrovertnim je to morda bolj pisano na kožo.. kar pa ne pomeni, da ne poseže tudi po introvertnih.. toda že v osnovi ekstrovertnež potrebuje publiko, potrebuje oči drugih, da obstaja. Zato je ves čas na očeh, na špici.. včasih na robu. Živi, samo, če se ga vidi.. tudi, če je to potem zasačenost in uničenje vsega, kar je gradil.

Na nek način tako postane jasno, da je želja po kazni večja od ljubezni do partnerja in družine. Prevlada.
Tako kot alkohol prevlada alkoholiku.
Delo workoholiku.
Šport nenehnemu-pretiranemu športniku.
Droge zasvojencu.
Igre na srečo hazarderju.

Kaj se zgodi njim? Ko gre res vse že po zlu?

Izogibanje, ne glede na “ceno”.

Nekako enako velja za tiste, katerih poglavitni razlog varanje je transgresija – želja po prepovedanem in podton velike želje po tem, da se ga ujame.. adrenalinu vseh adrenalinov.
Tako kot je žrtvi največji užitek biti “žrtev”.. pred domačimi, svojci, prijatelji.. ali zgolj kot nenehno jamrajoči na forumu.. skratka Calimero.
Jamranje in nezadovoljstvo, kot gonilna sila.. izgovorov cel kup.. nikoli niso oni sami.

Razlika med transgresivcem in Calimerotom je samo v tem, da ima Calimero vedno jamrajoči “izgovor”.. transgresivec ga nekako avtistično nima.

Avtistični Calimero torej 🙂

Sta pa idealna kombinacija.. avtistični Calimero – transgresivec bo vse zakockal, Calimero bo končno dobil glavni zadetek na tomboli jamrajija-landije-koromandije: super žrtev. Do konca življenja mu ne bo potrebno več nič narediti.. kot, da bi zadel na JackPotu. Samo v valuti jamranja ter valjenja krivde na druge. In, ja tudi zapravljal jo bo celo življenje.

In ker je življenje redko idealno, se tudi avtistek in Calimero ne najdeta vedno.

Ne gre torej mešati z običajnim žalovanjem, prizadetostjo.. ko je človek soočen z bolečino varanja.. nek čas bo gotovo potreboval, da predela občuteno. Razlika je samo v tem, da ne bo želel ostati v vlogi žrtve.
Formula za relativno zdrave, je preprosta: za vsako leto skupnega življenja, en mesec žalovanja.

12 let skupnega življenja, nato ločitev.. pomeni, da bi v normalnih okoliščinah to človek uspel predelati v enem letu – 12 mesecih.. če je posredi še varanje.. se vse skupaj nekoliko zamakne, ker je potrebno preboleti še varanje.

Če je mišljena dr. Veronika Seleš/Podgoršek, katere novo knjigo predstavlja v intervjuju v zadnji revijo ONA Plus.. potem bi moral uporabiti klasičen “ad hominem” argument.
Pravijo v reklami, da je odkrita, da ni bilo v njenih vezah vse lepo.. vendar, če prav pomnim, je to javno tako predstavljala.
Kako je sedaj ta oseba odkrita?
In kako ji naj sedaj zaupamo, če vemo, da zna kvalitetno varati (javnost-nas)?

OK, ljudje živimo in se učimo.. plus, nekdo, ki živi kvalitetno svoje življenje, uživa s partnerjem.. je del tiste neverjetno srečne populacije “neverjetno zdravih ljudi” o katerih govori knjga: “Life and how to survive it” Robert Skynerja in John Cleesa.. zato verjeno nima nobene želje po pisanju knjige o partnerstvih.
Knjig o partnerstvih se lotevajo ljudje s problemom, problemi.. in zato tisti “argumentum hominem” ne zdrži. Čisto.
Terapevt ne more pomagati, če ne pozna stiske ljudi, ki naj bi jim pomagal.. kar pomeni, da je tudi sam moral biti vsaj enkrat v življenju v nekje podobni situaciji.

K sreči to ne velja za kirurge.. da bi morali imeti operacijo na srcu, da bi lahko operirali 🙂

In če je pri kirurgu potrebno veliko znanja, tehničnega, kondicije.. je potrebno pri terapevtu emaptije.. ter kondicije v vživljanju v druge ter seveda odpiranje oken in odstiranje ogledal.. da ljudje spregledajo in se vidijo. Zaželijo premakniti ven.

Knjiga to ponavadi ni. Knjige se loti tisti, ki že ima namen.. tako kot si planinske čevlje kupi nekdo, ki želi hoditi v hribe.. in ne obratno, da hodi v hribe, zato, ker si je kupil hribolazniške podplate.

Naj napišem knjigo?
Hvala. Po eni strani bi jo res lahko, po drugi me je tega malce strah..

Da naj napišem knjigo, mi govorijo že od otroških let.
Slovenec mora itak zlesti na Triglav, zasaditi drevo in napisati knjigo.

Nerad poslušam to kar mi govorijo drugi oz. se kar pričakuje od mene, na podlagi “slovenstva”.

Sem vzgojen v tistem antičenem duhu dvoma, da če se znajdeš med večino.. hitro preveri, kaj je narobe s tvojo perspektivo.
Pisati knjigo bi naj ti bilo tudi v veselje.. ampak, potem Steven King ne bi napisal niti ene.. za pisanje trdi namreč, nekaj podobnega, kot je že Edison za ganijalnost: “99% uspeha je trud in 1% genija.”
King je spisal 10’000 strani preden si je upal oddati prvo novelo.
Med.over.net.. potem lahko vzamem, kot eksibicionistično verzijo “treninga”.. če bi se kdaj resnično lotil takšne knjige. Že samo, da bi zbral vse že zapisano, bi bilo potrebno nekaj tednov dela.. premetavanja starih diskov in backupov.. videno tu, je le 0,01 promila dejansko zapisanega.
Moral bi se torej zbrati in osredotičiti.. vendar, vprašanje ali bi imel na tem področju, kaj novega za napisati?
Dvomim.

Knjige, ki jih velja prebrati, sem citiral ter navajal na več različnih mestih.. zato ne vidim neke smiselnosti v pisanju “nove”. Žižek, Saleclova, Ihan, Mazzini, Muckova.. so napisali že dovolj.. Dasiravno gredo ravno tovrstne knjige najbolj v promet.
dušopastirske in “duhovne” ala [psi] (ta je čisto zgrešena).
Pa “Formule ljubezni” (spet en mimohod ter brutalno nepoznavanje zgodovine)
Pa pretirano obremenjenost s pornografijo ter čisto napačno pojmovanje le te s strani Sanje Rozman..
itd.
Tako, da če že.. bi lahko bila to knjiga: Javno pismo slovenskim dušebrižnežem.. ne toliko, da bi jih sedaj omalovaževal, temveč pokazal na dokaj šibke točke na ketere se opirajo (zgodovina, pornografija.. ).
Kolega je to najbolje povzel: “Če bi šel do Sanje Rozman, bi izvedel, da sem odvisen od modrih kavbojk.”

Tako, da če me bo res zasrbelo pod prsti in me bo vleklo k tipkovnici, bo to bolj “zabavljica”.. o slovenkah in slovencih ter vsem tistim “vmes”.

Argument, da me je škoda za med.over. net, tudi ne zdrži.. ker sodeluje dovolj kvalitetnih in usposobljenih ljudi, zakaj bi torej ne smel sodelovati tudi kakšen dober član? (jih je kar nekaj).

Sužnji impulzov…
Neverjetno.. Gre SV po čudni poti novih spoznanj? …nekatere reči so celo v nasprotju z že napisanim.
Rahlo sem zmeden glede SV-jevih stališč… Naaaah, še vedno gre za apologeta sužnjev impulzov.
:)))))))
[/quote]

Ali nisi bral dovolj pozorno prej, ali nisi bral pozorno sedaj. Tako transgresija, kot “igra žrtve” so le delčki kompleksnega mozaika. Lahko so glavna slika – povod, lahko le eden majhen drobček.
Zato ne čudi, da se ljudje glede varanja najpogostoje motijo, ker gledajo na stvari stereotipno: češ, moč je najti “vzrok”.. ali še bolj za slovensko dušo: krivca.

Edini skupni imenovalec je: sprememba.
Ali želja po njej.. ali upiranje le tej.
[/quote]

Ko se sprašuješ o spremembi, iščeš odgovore, ugotoviš kje na poti je prišlo do spremembe. Takrat ne moreš mimo dejstev, takrat jasno vidiš kdo je kršil dogovor. Vsak odnos, vsaka interakcija med osebami ima namreč neko osnovo, nek dogovor. V družbi veljajo neka pravila, za katera se sicer lahko odločiš, da jih boš kršil, a je po tem jok o ne fer odnosu družbe do tebe navadna hipokrizija.
Ja, ujeti smo v neka pravila, neke utečene vzorce, neke zakone, ki poskušajo olajšati bivanje v kaosu, to definira družbo in civilizacijo. Stereotipi so pač posledica tega. Tudi zmote glede tega ali onega. Meni se zdi nespodobno zanemarjanje osnovnih pravil v družbi in medčloveških odnosih. Varanje je prav to – zanemarjanje dogovorjenega. Zanikanje pravil in odrekanje uveljavitve le teh pa ni le nespodobno, je škodljivo.
Spremembe so dobrodošle, dokler olajšujejo življenje in dokler ne delaš s tem škode drugim.
Tvoje prispevke sem prebral dovolj pozorno, le na ločenih bregovih sprejemanja dejanj varajočih sva, zato se ti bo zdelo, da se bom vedno spotaknil že samo ob sum apologije varanja.

Gledajoč iz perspektive le enega človeka, nikoli ne najdeš odgovora. Lahko si nadpovprečno empatičen, super inteligenten.. že skoraj telepat.. pa še vedno se ne moreš dokopati do “odgovora”.

Iskanje odgovora oz. “kršitve dogovora” pa je seveda dobro staro iskanje krivca. Krivec ima seveda že vnaprej določeno vlogo, “žrtev” prav tako.

Življenje ni računalniški program, v katerem bi človek določil pravila – programiral – in potem bo življenje potekalo točno tako in nič drugače. To ni življenje, to je kletka.
Včasih zlata, a še vedno kletka.
Vsa družbena pravila so kletka. Zato jih ljudje ves čas kršijo.. ker so nerealna. Nehumana (diktature) in nečloveška (demokracija). Recimo v družbi ter še posebej na fotografijah (socialnih omrežjih) moramo biti ves čas smejoči, prijazni in “uspešni” – WTF?!
Še pred stoletjem se je vedelo: na fotografijah se smejijo otroci in bebci. Rusi še vedno tako mislijo (in jih morajo v McDonalds franšizah prešolati, you guess it: smejoče bebce).

In v družbi, kjer so vsi veseli, smejoči.. izpopolnjeni (v čem je sploh razlika do Severne Koreje – aja, ok, ne ustrelijo te, samo odvržejo na rob.. če nimaš dovolj financ).. kako lahko tu človek doseže s sočlovekom iskren, odkrit dogovor?
Kako?
Če te ta ista družba, na katero se ves čas sklicuješ, kot alfa in omega vsega, ves čas omejuje, sili, prisiljuje.. ter posiljje (s službami že v osnovi, za določen čas toliko bolj)!?

Že hlapec Jernej ni našel ne pravice, ne sreče.. še manj življenje v držanju pravil.

Če se držiš Biblije (kar se dejansko ne moreš, ker je polna paradoksov).. se duhovnik “izmaže” vsaj s tem, da bog deluje na misteriozne načine.

Lahko se držiš vseh pravil neke družbe, pa to ne pomeni, da bo tvoje življenje “varno”.

IN če bolje pomisliš: KDO SI SPLOH ŽELI TAKŠNEGA VARNEGA ŽIVLJENJA?

Ni čudno, da ljudje še vedno obožujejo diktatorje, ki jim takšno iluzijo tudi pričarajo.
Resnično ali imaginarno.
The man in the High Castle
The Handsmaid’s Tale
Westworld
..
Vse nadaljevanke, kjer simbolično prikazujejo kakšen je svet, kjer je vse “urejeno”. Varno.

Nobeno pravilo ne reši teh imaginarnih družb, kot tudi niso realnih civilizacij ter družb. Predvsem pa nihče v njih ni srečen.. še zadovoljen ni.

Ena sama konstanta je v življenju: sprememba. In sposobnost slediti le tem.

In če se ne moreš spreminjati skupaj z življenjem, ostajaš zataknjen, kot polivinilasta vrečka na veji grmovja ob reki.. ki bo milijone let “razpadala”… se skratka ne spremenila.
S vstrajanjem na nekem diskurzu pravil, krivde itd. leta dolgo, nenehno.. delamo iz sebe žrtev, plastično vrečko, ki trmasto vstraja.

Nismo vrečke. Nismo večni. Pravila niso večna. Vse razpada, se spreminja.. umira. Ter v novi obliki zaživi.
Stari starši so živeli v 6 različnih sistemih. Rodili so se v Avstro-Ogrski, nadaljevali v Kraljevini Jugoslaviji, Musolinijevi Italiji, Hitlerjevem Rajhu, Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji in za finale še v Republiki Sloveniji. Absulotizem, fašizem, socializem in komunizem ter demokracija. 6x so morali spremeniti svoje javne “vrednote”, pravila – “družbeni dogovor”, v enem samem človeškem življenju.

Evolucijsko gledano preživi tista vrsta, ki se je najbolj sposobna prilagoditi spremembam. Ljudje smo takšna vrsta, saj praktično naseljujemo vse koščke tega planeta, z zelo različnimi pogoji življenja.
Tudi pravila smo si izmislili zelo različna.. od monogamnih do poliamornih… od diktatur do demokracij. Od slečenosti do oblečenosti. Nekje nas določa okolje (v tropih bi težko hodili okoli v kožuhih, Eskimi bi bolj težko shajali slečeni) , drugje niti ne (tako tropske plemenske skupinice, kot Eskimi si dovoljujejo poliamorijo).

Tako kot imajo družbena pravila svojo življenjsko dobo, ga ima jezik sam.. tudi slovnica se spreminja – živi jezik je vedno popolnoma drugačen od knjižnega.. in sedanji od tistega pred stoletjem ali iz srednjega veka (s katerim ima bolj malo skupnega). Že jezik, osnovni element človeškega programiranja se torej spreminja.. s tem tudi gradnik pravil.

Če človek bolje pogleda, so potrebe pri 10 takšne ali drugačne.. deklica si verjetno ne more zamisliti partnerja, ki ne bi spoštoval Wingsic.. in fantek ne partnerke, ki se ne igra s Pokemoni, Transformerji..
Pri 20ih se seveda vse spremeni in so potrebe spet drugačne.
V 30ih se spet vse premakne kot kaleidoskop.
V 40ih prav tako.
50ih enako.
60ih spet znova vse drugače.
70..
Sprememba, sprememba, sprememba..

Pravi čudež je, da si človek s partnerjem želi vsaj del enakih stvari, da si želi spreminjati v isto smer.. ter predvsem: istim tempom.

Srečni pari, ki jih zelo redko raziskujejo – raje se vsi ukvarjajo z bolj zanimivimi skreganci (ker realty showa, kjer so vsi mirni, zadovoljni.. ne bi nihče gledal – bi zaspal zraven) – zato utemeljeno pravijo na koncu svojih življenj preprosto stvar:
“V svojem življenju sem do-živel veliko različnih zakonskih zvez. Na moje veliko srečo, z istim zakonskim partnerjem”.
Nimamo vsi te sreče, danosti.. ali vseh potrebnih sposobnosti.. se pa v to smer trudimo.

Ljubezen je končna. Tako kot vse na tem svetu. Lahko se konča s smrtjo partnerja.. vendar to ni konec ljubezni. Kot zdrav človek lahko najdeš novo, nadaljuješ živeti. Ni potrebno ogrniti se v črno in prenehati biti živ.
Podobno je pri prevari, to ni razlog, še manj izgovor, da bi prenehal živeti.. imel pogum za življenje.

Tako kot ima smrt premnoge razloge, jih ima tudi prevara. V osnovi je to laž.. nesposobnost biti odkrit.
Pa tudi iskreni gredo narazen, ker si pač eden želi nadaljevati po poti, ki jo drugi ne želi hoditi. Samo nihče pa pri 80ih ne gleda WIngsic, Pokemonov in Transformerjev.. s svojo punco/fantom iz vrtca.

Ljudje pozabljajo, kolikokrat smo že bili zaljubljeni v življenju.. to je nenehen proces.

Transgresija je pa majhen delček, ki botruje spremembam. Če trasngresija prevladuje, potem je to tista lopata, ki zaključi neko razmerje.. in hkrati botruje nastanku novega.

Nič novega za ta planet, kjer se vse ves čas rojeva in umira. Še bogovi umirajo in se rojevajo.
Da torej najdemo moč spreminjanja, pa je potreben pogum:
[img]https://pics.onsizzle.com/have-enough-courage-to-trust-love-one-more-time-and-9999409.png[/img]

Pri čemer je seveda pomembno, da si ne vzamemo spet ene Wingsice, ki bo nad nami razočarana čez 3 leta, ko se zaljubljenost razpuhti.. Da sebe toliko spremenimo, da smo sposobni izbrati drugače.. da nismo zaciklani v istem krogu.
Kjer s partnerjem preigravaš vedno eno in isto piškavo igro: “spoštovanja pravil, igranja družbenih preddoločeni vlog (kot, da smo ljudje prednapeti beton?), tradicije (tako bo kot je bilo pri nas doma in nič drugače!).”

V tem primeru se ne zaupa ljubezni.. in to ni pogum. Gre bolj butanje v zid z isto glavo. Kar naj bi že Einstein razložil:
[img]http://data.whicdn.com/images/112481452/original.jpg[/img]

A o tem sem že.

Transgresija.. igranje žrtve (ona druga moja tema).. so tu le kot opomnik, da vidimo svoje lastne zataknjenosti in jih lepo vztrajno odpravljamo. Hkrati odpuščamo svojim partnerjem njihove zataknjenosti, stran poti, napačne odločitve.. ali zgolj impulzivne. Saj s tem, ko odpustimo njim, rešimo svojo srce, da lahko znova začne graditi, tisto, kar najbolj potrebujemo.
Seveda, če premoremo prepotrebnni pogum za to.

Veliko lažje je namreč vstrajati v vlogi žrtve.. naj si bo žrtev nagonov.. ali žrtev žrtve nagonov.

Gledajoč iz perspektive le enega človeka, nikoli ne najdeš odgovora. Lahko si nadpovprečno empatičen, super inteligenten.. že skoraj telepat.. pa še vedno se ne moreš dokopati do “odgovora”.

Iskanje odgovora oz. “kršitve dogovora” pa je seveda dobro staro iskanje krivca. Krivec ima seveda že vnaprej določeno vlogo, “žrtev” prav tako.

Življenje ni računalniški program, v katerem bi človek določil pravila – programiral – in potem bo življenje potekalo točno tako in nič drugače. To ni življenje, to je kletka.
Včasih zlata, a še vedno kletka.
Vsa družbena pravila so kletka. Zato jih ljudje ves čas kršijo.. ker so nerealna. Nehumana (diktature) in nečloveška (demokracija). Recimo v družbi ter še posebej na fotografijah (socialnih omrežjih) moramo biti ves čas smejoči, prijazni in “uspešni” – WTF?!
Še pred stoletjem se je vedelo: na fotografijah se smejijo otroci in bebci. Rusi še vedno tako mislijo (in jih morajo v McDonalds franšizah prešolati, you guess it: smejoče bebce).

In v družbi, kjer so vsi veseli, smejoči.. izpopolnjeni (v čem je sploh razlika do Severne Koreje – aja, ok, ne ustrelijo te, samo odvržejo na rob.. če nimaš dovolj financ).. kako lahko tu človek doseže s sočlovekom iskren, odkrit dogovor?
Kako?
Če te ta ista družba, na katero se ves čas sklicuješ, kot alfa in omega vsega, ves čas omejuje, sili, prisiljuje.. ter posiljje (s službami že v osnovi, za določen čas toliko bolj)!?

Že hlapec Jernej ni našel ne pravice, ne sreče.. še manj življenje v držanju pravil.

Če se držiš Biblije (kar se dejansko ne moreš, ker je polna paradoksov).. se duhovnik “izmaže” vsaj s tem, da bog deluje na misteriozne načine.

Lahko se držiš vseh pravil neke družbe, pa to ne pomeni, da bo tvoje življenje “varno”.

IN če bolje pomisliš: KDO SI SPLOH ŽELI TAKŠNEGA VARNEGA ŽIVLJENJA?

Ni čudno, da ljudje še vedno obožujejo diktatorje, ki jim takšno iluzijo tudi pričarajo.
Resnično ali imaginarno.
The man in the High Castle
The Handsmaid’s Tale
Westworld
..
Vse nadaljevanke, kjer simbolično prikazujejo kakšen je svet, kjer je vse “urejeno”. Varno.

Nobeno pravilo ne reši teh imaginarnih družb, kot tudi niso realnih civilizacij ter družb. Predvsem pa nihče v njih ni srečen.. še zadovoljen ni.

Ena sama konstanta je v življenju: sprememba. In sposobnost slediti le tem.

In če se ne moreš spreminjati skupaj z življenjem, ostajaš zataknjen, kot polivinilasta vrečka na veji grmovja ob reki.. ki bo milijone let “razpadala”… se skratka ne spremenila.
S vstrajanjem na nekem diskurzu pravil, krivde itd. leta dolgo, nenehno.. delamo iz sebe žrtev, plastično vrečko, ki trmasto vstraja.

Nismo vrečke. Nismo večni. Pravila niso večna. Vse razpada, se spreminja.. umira. Ter v novi obliki zaživi.
Stari starši so živeli v 6 različnih sistemih. Rodili so se v Avstro-Ogrski, nadaljevali v Kraljevini Jugoslaviji, Musolinijevi Italiji, Hitlerjevem Rajhu, Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji in za finale še v Republiki Sloveniji. Absulotizem, fašizem, socializem in komunizem ter demokracija. 6x so morali spremeniti svoje javne “vrednote”, pravila – “družbeni dogovor”, v enem samem človeškem življenju.

Evolucijsko gledano preživi tista vrsta, ki se je najbolj sposobna prilagoditi spremembam. Ljudje smo takšna vrsta, saj praktično naseljujemo vse koščke tega planeta, z zelo različnimi pogoji življenja.
Tudi pravila smo si izmislili zelo različna.. od monogamnih do poliamornih… od diktatur do demokracij. Od slečenosti do oblečenosti. Nekje nas določa okolje (v tropih bi težko hodili okoli v kožuhih, Eskimi bi bolj težko shajali slečeni) , drugje niti ne (tako tropske plemenske skupinice, kot Eskimi si dovoljujejo poliamorijo).

Tako kot imajo družbena pravila svojo življenjsko dobo, ga ima jezik sam.. tudi slovnica se spreminja – živi jezik je vedno popolnoma drugačen od knjižnega.. in sedanji od tistega pred stoletjem ali iz srednjega veka (s katerim ima bolj malo skupnega). Že jezik, osnovni element človeškega programiranja se torej spreminja.. s tem tudi gradnik pravil.

Če človek bolje pogleda, so potrebe pri 10 takšne ali drugačne.. deklica si verjetno ne more zamisliti partnerja, ki ne bi spoštoval Wingsic.. in fantek ne partnerke, ki se ne igra s Pokemoni, Transformerji..
Pri 20ih se seveda vse spremeni in so potrebe spet drugačne.
V 30ih se spet vse premakne kot kaleidoskop.
V 40ih prav tako.
50ih enako.
60ih spet znova vse drugače.
70..
Sprememba, sprememba, sprememba..

Pravi čudež je, da si človek s partnerjem želi vsaj del enakih stvari, da si želi spreminjati v isto smer.. ter predvsem: istim tempom.

Srečni pari, ki jih zelo redko raziskujejo – raje se vsi ukvarjajo z bolj zanimivimi skreganci (ker realty showa, kjer so vsi mirni, zadovoljni.. ne bi nihče gledal – bi zaspal zraven) – zato utemeljeno pravijo na koncu svojih življenj preprosto stvar:
“V svojem življenju sem do-živel veliko različnih zakonskih zvez. Na moje veliko srečo, z istim zakonskim partnerjem”.
Nimamo vsi te sreče, danosti.. ali vseh potrebnih sposobnosti.. se pa v to smer trudimo.

Ljubezen je končna. Tako kot vse na tem svetu. Lahko se konča s smrtjo partnerja.. vendar to ni konec ljubezni. Kot zdrav človek lahko najdeš novo, nadaljuješ živeti. Ni potrebno ogrniti se v črno in prenehati biti živ.
Podobno je pri prevari, to ni razlog, še manj izgovor, da bi prenehal živeti.. imel pogum za življenje.

Tako kot ima smrt premnoge razloge, jih ima tudi prevara. V osnovi je to laž.. nesposobnost biti odkrit.
Pa tudi iskreni gredo narazen, ker si pač eden želi nadaljevati po poti, ki jo drugi ne želi hoditi. Samo nihče pa pri 80ih ne gleda WIngsic, Pokemonov in Transformerjev.. s svojo punco/fantom iz vrtca.

Ljudje pozabljajo, kolikokrat smo že bili zaljubljeni v življenju.. to je nenehen proces.

Transgresija je pa majhen delček, ki botruje spremembam. Če trasngresija prevladuje, potem je to tista lopata, ki zaključi neko razmerje.. in hkrati botruje nastanku novega.

Nič novega za ta planet, kjer se vse ves čas rojeva in umira. Še bogovi umirajo in se rojevajo.
Da torej najdemo moč spreminjanja, pa je potreben pogum:
[img]https://pics.onsizzle.com/have-enough-courage-to-trust-love-one-more-time-and-9999409.png[/img]

Pri čemer je seveda pomembno, da si ne vzamemo spet ene Wingsice, ki bo nad nami razočarana čez 3 leta, ko se zaljubljenost razpuhti.. Da sebe toliko spremenimo, da smo sposobni izbrati drugače.. da nismo zaciklani v istem krogu.
Kjer s partnerjem preigravaš vedno eno in isto piškavo igro: “spoštovanja pravil, igranja družbenih preddoločeni vlog (kot, da smo ljudje prednapeti beton?), tradicije (tako bo kot je bilo pri nas doma in nič drugače!).”

V tem primeru se ne zaupa ljubezni.. in to ni pogum. Gre bolj butanje v zid z isto glavo. Kar naj bi že Einstein razložil:
[img]http://data.whicdn.com/images/112481452/original.jpg[/img]

A o tem sem že.

Transgresija.. igranje žrtve (ona druga moja tema).. so tu le kot opomnik, da vidimo svoje lastne zataknjenosti in jih lepo vztrajno odpravljamo. Hkrati odpuščamo svojim partnerjem njihove zataknjenosti, stran poti, napačne odločitve.. ali zgolj impulzivne. Saj s tem, ko odpustimo njim, rešimo svojo srce, da lahko znova začne graditi, tisto, kar najbolj potrebujemo.
Seveda, če premoremo prepotrebnni pogum za to.

Veliko lažje je namreč vstrajati v vlogi žrtve.. naj si bo žrtev nagonov.. ali žrtev žrtve nagonov.
[/quote]

ODLIČNO NAPISANO!

Kaj si pa o mojem primeru mislite? To, da dopuscam moznost, da vse, kar se je gradilo 10 let s sedanjim partnerjem porusim, mi ne predstavlja nobenega uzitka, vsaj zavednega ne. Imava umirjen, sproscen in spostljiv odnos. Ker pa ne cutiva nobenega seksualnega pozelenja drug do drugega, sem si leto in pol nazaj dovolila zaljubiti. Z novim moskim sanjava o skupnem zivljenju. Imava namrec cudovit seks, ki sem ga tako zelo pogresala vsa ta leta in tudi predstavo o tem, kako bi zelela ziveti imava enako. Ce s partnerjem ne bi imela osnovnosolskega otroka, bi ga ze zapustila. Sedaj cakam na pravi cas. Torej na kratko, vse se bo koncalo predvsem zaradi tega, ker ni vec seksualne privlacnosti, izkazovanja drobnih ljubezni… Nevem koliko zensk se zaradi tega odloci zapustiti partnerja. Tako enostavnejse bi bilo zivljenje, da ce bi bilo sprejemljivo seksati tudi z drugimi. Upam, da se bom odlocila prav.

Če imata spoštljiv odnos, me zanima ali si svojemu partnerju tudi povedala za tega “ljubimca” ali je to tvoja mala skrivnost. Kakšen pa je bil seks s sedanjim partnerjem na začetku zveze?

Zakaj tega ne poveš možu. Zakaj ste tako prekleto hinavski. Naj se tudi on odloči kaj želi. Zakaj nam ne dopuščate te možnosti. Nič ni narobe če bi rada bila z drugim samo povej prosim to temu, ki se ga to tiče. Zakaj lahko obelodaniš na forumu, možu pa ne? Ali si ne zasluži poštene igre? Pomislil kako ga zaničuješ …. ali ga nisi nekoč ljubila. … Vsaj dostojanstvo mu pusti, če že ljubezni ne premoreš.
Glede seksa pa … Ne varajo vsi zaradi seksa. Ljubimka mojega moža niti enkrat ni doživela orgazma pa se je bila vseeno pripravljena dol dajat kadarkoli in kjerkoli. To je stvar, ki jo sama nikoli ne bom razumela. Kako se človek razvrednoti, proti takim so prostitutke fine dame.

Gledajoč iz perspektive le enega človeka, nikoli ne najdeš odgovora. Lahko si nadpovprečno empatičen, super inteligenten.. že skoraj telepat.. pa še vedno se ne moreš dokopati do “odgovora”.

Iskanje odgovora oz. “kršitve dogovora” pa je seveda dobro staro iskanje krivca. Krivec ima seveda že vnaprej določeno vlogo, “žrtev” prav tako.

Življenje ni računalniški program, v katerem bi človek določil pravila – programiral – in potem bo življenje potekalo točno tako in nič drugače. To ni življenje, to je kletka.
Včasih zlata, a še vedno kletka.
Vsa družbena pravila so kletka. Zato jih ljudje ves čas kršijo.. ker so nerealna. Nehumana (diktature) in nečloveška (demokracija). Recimo v družbi ter še posebej na fotografijah (socialnih omrežjih) moramo biti ves čas smejoči, prijazni in “uspešni” – WTF?!
Še pred stoletjem se je vedelo: na fotografijah se smejijo otroci in bebci. Rusi še vedno tako mislijo (in jih morajo v McDonalds franšizah prešolati, you guess it: smejoče bebce).

In v družbi, kjer so vsi veseli, smejoči.. izpopolnjeni (v čem je sploh razlika do Severne Koreje – aja, ok, ne ustrelijo te, samo odvržejo na rob.. če nimaš dovolj financ).. kako lahko tu človek doseže s sočlovekom iskren, odkrit dogovor?
Kako?
Če te ta ista družba, na katero se ves čas sklicuješ, kot alfa in omega vsega, ves čas omejuje, sili, prisiljuje.. ter posiljje (s službami že v osnovi, za določen čas toliko bolj)!?

Že hlapec Jernej ni našel ne pravice, ne sreče.. še manj življenje v držanju pravil.

Če se držiš Biblije (kar se dejansko ne moreš, ker je polna paradoksov).. se duhovnik “izmaže” vsaj s tem, da bog deluje na misteriozne načine.

Lahko se držiš vseh pravil neke družbe, pa to ne pomeni, da bo tvoje življenje “varno”.

IN če bolje pomisliš: KDO SI SPLOH ŽELI TAKŠNEGA VARNEGA ŽIVLJENJA?

Ni čudno, da ljudje še vedno obožujejo diktatorje, ki jim takšno iluzijo tudi pričarajo.
Resnično ali imaginarno.
The man in the High Castle
The Handsmaid’s Tale
Westworld
..
Vse nadaljevanke, kjer simbolično prikazujejo kakšen je svet, kjer je vse “urejeno”. Varno.

Nobeno pravilo ne reši teh imaginarnih družb, kot tudi niso realnih civilizacij ter družb. Predvsem pa nihče v njih ni srečen.. še zadovoljen ni.

Ena sama konstanta je v življenju: sprememba. In sposobnost slediti le tem.

In če se ne moreš spreminjati skupaj z življenjem, ostajaš zataknjen, kot polivinilasta vrečka na veji grmovja ob reki.. ki bo milijone let “razpadala”… se skratka ne spremenila.
S vstrajanjem na nekem diskurzu pravil, krivde itd. leta dolgo, nenehno.. delamo iz sebe žrtev, plastično vrečko, ki trmasto vstraja.

Nismo vrečke. Nismo večni. Pravila niso večna. Vse razpada, se spreminja.. umira. Ter v novi obliki zaživi.
Stari starši so živeli v 6 različnih sistemih. Rodili so se v Avstro-Ogrski, nadaljevali v Kraljevini Jugoslaviji, Musolinijevi Italiji, Hitlerjevem Rajhu, Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji in za finale še v Republiki Sloveniji. Absulotizem, fašizem, socializem in komunizem ter demokracija. 6x so morali spremeniti svoje javne “vrednote”, pravila – “družbeni dogovor”, v enem samem človeškem življenju.

Evolucijsko gledano preživi tista vrsta, ki se je najbolj sposobna prilagoditi spremembam. Ljudje smo takšna vrsta, saj praktično naseljujemo vse koščke tega planeta, z zelo različnimi pogoji življenja.
Tudi pravila smo si izmislili zelo različna.. od monogamnih do poliamornih… od diktatur do demokracij. Od slečenosti do oblečenosti. Nekje nas določa okolje (v tropih bi težko hodili okoli v kožuhih, Eskimi bi bolj težko shajali slečeni) , drugje niti ne (tako tropske plemenske skupinice, kot Eskimi si dovoljujejo poliamorijo).

Tako kot imajo družbena pravila svojo življenjsko dobo, ga ima jezik sam.. tudi slovnica se spreminja – živi jezik je vedno popolnoma drugačen od knjižnega.. in sedanji od tistega pred stoletjem ali iz srednjega veka (s katerim ima bolj malo skupnega). Že jezik, osnovni element človeškega programiranja se torej spreminja.. s tem tudi gradnik pravil.

Če človek bolje pogleda, so potrebe pri 10 takšne ali drugačne.. deklica si verjetno ne more zamisliti partnerja, ki ne bi spoštoval Wingsic.. in fantek ne partnerke, ki se ne igra s Pokemoni, Transformerji..
Pri 20ih se seveda vse spremeni in so potrebe spet drugačne.
V 30ih se spet vse premakne kot kaleidoskop.
V 40ih prav tako.
50ih enako.
60ih spet znova vse drugače.
70..
Sprememba, sprememba, sprememba..

Pravi čudež je, da si človek s partnerjem želi vsaj del enakih stvari, da si želi spreminjati v isto smer.. ter predvsem: istim tempom.

Srečni pari, ki jih zelo redko raziskujejo – raje se vsi ukvarjajo z bolj zanimivimi skreganci (ker realty showa, kjer so vsi mirni, zadovoljni.. ne bi nihče gledal – bi zaspal zraven) – zato utemeljeno pravijo na koncu svojih življenj preprosto stvar:
“V svojem življenju sem do-živel veliko različnih zakonskih zvez. Na moje veliko srečo, z istim zakonskim partnerjem”.
Nimamo vsi te sreče, danosti.. ali vseh potrebnih sposobnosti.. se pa v to smer trudimo.

Ljubezen je končna. Tako kot vse na tem svetu. Lahko se konča s smrtjo partnerja.. vendar to ni konec ljubezni. Kot zdrav človek lahko najdeš novo, nadaljuješ živeti. Ni potrebno ogrniti se v črno in prenehati biti živ.
Podobno je pri prevari, to ni razlog, še manj izgovor, da bi prenehal živeti.. imel pogum za življenje.

Tako kot ima smrt premnoge razloge, jih ima tudi prevara. V osnovi je to laž.. nesposobnost biti odkrit.
Pa tudi iskreni gredo narazen, ker si pač eden želi nadaljevati po poti, ki jo drugi ne želi hoditi. Samo nihče pa pri 80ih ne gleda WIngsic, Pokemonov in Transformerjev.. s svojo punco/fantom iz vrtca.

Ljudje pozabljajo, kolikokrat smo že bili zaljubljeni v življenju.. to je nenehen proces.

Transgresija je pa majhen delček, ki botruje spremembam. Če trasngresija prevladuje, potem je to tista lopata, ki zaključi neko razmerje.. in hkrati botruje nastanku novega.

Nič novega za ta planet, kjer se vse ves čas rojeva in umira. Še bogovi umirajo in se rojevajo.
Da torej najdemo moč spreminjanja, pa je potreben pogum:
[img]https://pics.onsizzle.com/have-enough-courage-to-trust-love-one-more-time-and-9999409.png[/img]

Pri čemer je seveda pomembno, da si ne vzamemo spet ene Wingsice, ki bo nad nami razočarana čez 3 leta, ko se zaljubljenost razpuhti.. Da sebe toliko spremenimo, da smo sposobni izbrati drugače.. da nismo zaciklani v istem krogu.
Kjer s partnerjem preigravaš vedno eno in isto piškavo igro: “spoštovanja pravil, igranja družbenih preddoločeni vlog (kot, da smo ljudje prednapeti beton?), tradicije (tako bo kot je bilo pri nas doma in nič drugače!).”

V tem primeru se ne zaupa ljubezni.. in to ni pogum. Gre bolj butanje v zid z isto glavo. Kar naj bi že Einstein razložil:
[img]http://data.whicdn.com/images/112481452/original.jpg[/img]

A o tem sem že.

Transgresija.. igranje žrtve (ona druga moja tema).. so tu le kot opomnik, da vidimo svoje lastne zataknjenosti in jih lepo vztrajno odpravljamo. Hkrati odpuščamo svojim partnerjem njihove zataknjenosti, stran poti, napačne odločitve.. ali zgolj impulzivne. Saj s tem, ko odpustimo njim, rešimo svojo srce, da lahko znova začne graditi, tisto, kar najbolj potrebujemo.
Seveda, če premoremo prepotrebnni pogum za to.

Veliko lažje je namreč vstrajati v vlogi žrtve.. naj si bo žrtev nagonov.. ali žrtev žrtve nagonov.
[/quote]

Đizs! …da se ti da.

Na koncu vedno tehtaš, ali boš večno odpuščal in trpel nekaj, kar ti ni, kar te odvrača ali pa ugotoviš, da ne gre več in greš naprej. Žrtev ali ne je stvar pogledov na življenje. Eni so pač večni jamrovčki, drugi se zjokamo, obrišemo solze in gremo naprej.
Vsaka reč v življenju ima svojo mejo.

Partnerju sem pred cca pol letom povedala, da se morm z njim pogovoriti in odprla temo. Povedala sem mu, da ga ne ljubim vec in tudi to, da se nameravam v prihodnosti preseliti. Ni me spraseval ali imam drugega, ceprav sem mu bila pripravljena tudi o tem porocati. Vem da ve, da imam nekoga, ampak nikol ne vrta ali sprasuje o tem. Njegov miren odziv in razumevanje me je osvobodil in se bolj ga spostujem in cenim zaradi tega. V spolnosti se zal nisva nikoli dobro ujela.