Tokrat prevarana tudi jaz….
Berem vsa ta sporočila in premlevam moralno plat vse “te” in moje zgodbe. Mlada sem padla v zakon s človekom, ki se mi je “smilil” in me imel rad. Drugih čustev ni bilo z moje strani. Vstrajala sem v zakonu, rodila dva otroka, se trudila okrog družine in KONČNO zaposlila, ko sta otroka nekoliko odrasla. Služba je izredna, mesto vodilno v podjetju, vendar stresno in zelo naporno. Enkrat po sestanku sem šla z nekom na kavo. Osebo poznam že zelo dolgo. Površinsko. Takrat na kavi, se je pa v enem trenutku tako lepo nasmehnil, me s takšno toplino pogledal….še bi lahko opisovala to situacijo, vendar v tistem trenutku me je zagnalo, da bi najraje skočila najga in ljubila tiste čudovite ustnice. Čez čaz se je kava ponovila, čez čas, kar nekaj časa, mi je govoril, da mi želi dati najlepši del sebe! Najlepši del sebe!? pomeni, da je poročen, odgovoren družinski človek. Poročena sem tudi jaz, odgovorna mati in žena. Oba z neizpolnjenimi čustvenim življenjem, oba odgovorna. Oba se zavedava, da nimava prihodnosti. Mene to zelo boli, njega ne želim o tem spraševat. Vendar, ko sva skupaj, sva eno, čustvene atomčke, neizpovedana čustva si uspeva napolnit, srčne ranice zacelit, in če vmes še napiševa drug drugemu kakšen mail ali sms….lahko živiva in osrečujeva tiste, s katerimi sva podpisala, da bova. Drug drugemu sva resnična čustvena opora, sva prijatelja..tudi v situacijah, ki se zgodijo in so zelo težke…Ne želim prizadeti nikogar, čeprav vem, da se to lahko zgodi. Vendar tudi jaz moram nekako preživeti.
Ko tako berem vse skupaj, ne vem, ali to nekomu pomag, da prebrodi stisko, ali pa ga pahne še globlje, da se počuti še bolj na tleh. Ponavadi ljudje napišejo svojo zgodbo, da bi našli tolažbo, eno upanje, potrditev, da so se prav odločili. Tukaj pa je prav težko včasih ostati oprimističen.
Ob prevari je vse zelo težko. Takrat se ti vse sesuje na glavo. Strah te je, kako naprej, kam, ljubiš, a si razočaran. Tudi jaz sem bila pred slabim letom prevarana in dostikrat obiščem to stran, pa kaj preberem. Kdor ni tega doživel, zelo težko pametuje. Pa ne mislim nič slabega. +
Vem, da je prevara najhujša možna oblika izdaje. Ko sem jaz izvedela za to, se mi je vse sesulo. Jaz kot osebnost sploh ne vem, kako sem se sestavila skupaj. Kako sem lahko hodila v službo, skrbela za otroka. Ko se poskušam spomniti, se mi zdi, da sem bila v transu. Takrat se ti vse sesuje. Samopodoba je na nuli, samozavest prav tako. Počutiš se izdanega, užaljenega, ciljev kar naenkrat več ni. Nekdo, ki ga imaš zelo rad, s katerim vse deliš te tako močno izda. To je najhuje, verjemite.
V tistem trenutku se ploh nisem znala odločiti. Strah me je bilo, bila ssem v šoku. Čas je tekel, jaz pa sem ostala. Tudi odšla sem z otrokoma stran za nekaj časa. Ampak ne takoj. Ko sem videla, da me mož ne jemlje resno, sem spakirala po par mesecih in odšla. Pa je čas pokazal svoje in sem se vrnila. Ali sem naredila prav, kdo bi vedel. Očitno sem, drugače se ne bi. Čas pa bo pokazal, ali je mož iskren, ali se je splačalo. Je pa velikokrat zelo težko. Verjetno težje, kot če bi odšla za vedno. Lepo bi bilo reči, adijo, nočem te več videti, ampak tu sta otroka, s katerimi ne more pretrgati stikov. Ravno zdaj bo nekje eno leto, ko se je to dogajalo. In verjemite, ni mi lahko. Veliko sem morala razčistiti v sebi, predelati, poskušati razumeti. Moj mož je bil takrat kot začaran. Bil je z nami, pa imam občutek, da nas ni videl. Ni imel nobenega interesa za nič. Ni vedel, če si želi biti z nami, popolnoma nič. Kot da je bil začaran. Ko pa je prišlo to na dan, pa se mi zdi, da se je streznil. Ne vem. Upam da mi je zvest, da je bila to res neka velika boleča preizkušnja za naju. Da se ne bo nikoli več spuščal v kaj takega. Drugače pa bom naredila črto. Veliko sva se prepirala, veliko sem prejokala, mu opisovala občutke. Še vedno pride do teh momentov, ko sem žalostna, ko jokam, ko samo govorim, govorim. Ko mi gre kar na kozlanje vse skupaj. On me pa samo posluša, saj nima kaj, za nazaj ne more spremeniti. Prihodnost pa je pred nami. In prav v takih trenutkih, ko si na tleh in se obrneš na te strani, iščeš kakšno rešilno bitko, pa je en kup prezira. Najlažje je oditi, pustiti vse.
Jaz imam mojega moža še vedno rada, čeprav me je zelo prizadel. Prav zato sem mu dala še eno priložnost. Škoda bi bilo, da jo zavrže. Sedaj ve, če se takrat ni, kaj meče na kocko, če se situacija ponovi. In takih odločitev ni za prezirati. Ljudje smo si različni. Različno se odločamo in vsak se odloča tako, kot se mu zdi, da je prav. Ampak v sebi sem pripravljena, ker vem, zdaj sem na boljšem. Vem, kaj se lahko zgodi. In v tej zgodbi je največ izgubil moj mož.
LP
Spoštovana avtorica križišča,
tudi sama razmišljam zakaj ostajam v zvezi, ki me notranje uničuje in za samoohranitev izbiram pot, za katero smatram, da je nemoralna, varam, čeprav, bi me v življenju najbolj prizadelo, da me za to obtožijo moji otroci. Pa vendar se vse to dogaja. Hrvati imajo dober pregovor “bolje išta nego ništa”. Zato tudi ne zbežimo, ne zapustimo zvez, v katerih smo nezadovoljni. Strah nas je ostati samega, strah pred nevarnostjo, pred recesijo, pred samoto, vsak ima svoj en ali več razlogov. Vemo, kaj imamo in ne vemo, kaj bi imeli, če bi zadeve spremenili. Ali bi zmogli?! Kljub vsemu se moramo v življenju odločati in vodilo pri tem, za katerega osebno mislim, da je najboljše: prisluhnimo občutkom, ti nam povedo kaj želimo in če se po občutku ravnamo, zagotovo ne bomo zgrešili ampak bomo ne glede posledice olajšani, srečnejši. Imeli bomo energijo za naprej. Kljub vsemu, se jaz še nisem odločila in še vedno tavam v začaranem krogu, labirintu iz katerega ne najdem izhoda.