Moja bolečina je podana v teh dveh linkih, pa bi jo že prej spisala v ta forum, če bi vedela da obstaja. To tudi kaže, da se prej dejansko nikoli nisem ukvarjala s takimi razmerami in da je vse skupaj en grozljivo pereč problem zame. Vem, da je bilo že zelo veliko napisanega na to temo, vendar morda res rabim en strokoven pogled na vse skupaj.
Hvala vsakomur, ki si bo morda vzel čas za vse skupaj.

Pozdravljeni!

Res je v vašem pismo ogromno bolečine, razočaranja, besa in hkrati nemoči. Najtežje se je soočiti z dejstvom, da ste v vašem odnosu z možem ali partnerjem trenutno popolnoma osamljeni. Ženske ponavadi damo sebe celo v odnos in se prav žrtvujemo za miren odnos z možem. Nekako smo navajene, da smo me tiste, ki moramo potrpeti, se prilagoditi, da bo odnos uspel. Ob tem pa zelo močno čutimo, da je to krivično. In je res. Krivično je, da ne smemo hrepeneti in zahtevati sprejetosti ter spoštovanja do nas. Edino, kar si vsaka ženska želi od svojega moža ali partnerja, je to, da bi on ŽELEL/HOTEL biti s svojo ženo, otroci, torej z družino, da bi ji pripadal tudi s srcem, ne samo fizično ali finančno.

V kolikor opisujete vaše dogajanje, si vaš mož ali partner ni razjasnil, kaj sam želi. Na nek način govori, da je z vami, da mu druga ženska ne pomeni nič, a hkrati počne stvari, ki kažejo na bolj intimno (čustveno) vez z njo. Ne samo, da je za vas zelo pomembno kaj on počne, pomembno je tudi kaj on čuti do vas. Se ob njem počutite ljubljena, sprejeta? Imate občutek, da doživlja pristno veselje do vas in otrok, ko ste skupaj? Ali pa je ravno obratno – kar naprej je nekaj jezen, občutek, da ste mu odveč, ki se kaže v tem, da vedno preveč dela, ima razne izgovore, da si ne vzame čas za vas in otroke, … Poskušajte si odgovoriti na ta vprašanja.

Zaupanje vanj, ki je za vas trenutno izgubljeno, si bo moral vaš mož ali partner priboriti. Šele, ko boste v njem začutili iskreno željo, da želi biti z vami, ki jo bo kazal tudi z dejanji ter doživljanjem veselja ob vas, bo pripravljena pot do ponovnega zaupanja. Do takrat pa zaupajte sebi, da ste vredna spoštovanja in to lahko zahtevate vsak trenutek od kogarkoli. Tudi od moža ali partnerja!

Srečno!

Patricia Verbič
Inštitut Logos vitae
[email protected]
040 212 208 – Ljubljana
040 212 209 – Cerknica

Pred dvema mesecema sem jaz doživljala to, kar zdaj doživljaš ti. Tudi midva imava dva majhna otroka, gradiva hišo, imava dokaj v redu službi, imela sva vse materialne (kako naivno sem razmišljala – kot da ti stvari prinesejo srečo) pogoje za lepo življenje. Med gradnjo sva se začela odtujevati. Nobenega časa več ni bilo samo za naju. Pogovarjala sva se samo o otrocih in o delu na hiši. Čutila sem, da nisva več to, kar sva bila, a sem reševanje te težave odrinila v čas, ko bomo v svoji hiši. Mož pa ne. On si je našel prijateljico, se v skoraj dveh letih nekajkrat dobil z njo na pijači, izmenjal veliko vročih sms in mailov. Umrla sem, ko sem po naključju to odkrila. Dva dneva nisem jedla, samo zaradi otrok se nisem totalno sesula.

NAjprej sem zahtevala, da odide, čerav sem nekje v sebi že takrat vedela, da me to ne bo pozdravilo. Prosil je še za eno priložnost. Trdi, da mu je pomenila le odklop od odgovornosti in obveznosti. Pravi, da z njo ni imel spolnih odnosov.
Dala sem mu to še eno priložnost, pod mojimi pogoji. Vse je sprejel. Jaz sem mu odpustila, ker sem le tako lahko šla naprej.
Najtežje se je bilo soočiti z njegovim laganjem. Sedaj mu (še) ne zaupam tako kot prej. Dokazati mora, da je zaupanja vreden.

Zdaj hodiva na pogovore v družinski inštitut, kjer nama terapevt zelo pomaga. Ne ukvarjamo se toliko s samim varanjem kot z najinimi občutji, z najinim odraščanjem in razumevanjem tega, kako kot odrasla človeka podoživljava otroške stiske. Pričakovala sem, da bo terapevt meni zatrdil, da mož varanja ne bo ponovil. PA tega terapevt ne more. Je pa možu odprl oči, da svoje odločitve vidi v pravi luči. Uči naju (predvsem moža), kako prepoznati znake, ki morda kažejo na željo po ponovitvi varanja, in kako se temu upreti – z iskrenim pogovorom z mano.

Morda se sliši patetično, toda midva sva se znova zaljubila. TOkrat poskušava graditi drugačen odnos. Bolj kot kadarkoli se zavedava, da ljubezen ni dovolj za dober zakon. Zanj moraš veliko narediti sam. Najbolj pomembni se nam zdijo vsakodnevni pogovori o nama, o bolečini, ki je še vedno v srcu in nepričakovano izbruhne.
Včasih se počutim kot da sem na peklenski gugalnici – v enem trenutku zadovoljna nad oblaki, v naslednjem spolzim nazaj v globino, pa spet s teažvo gor in dol…Zelo naporno je to. Takrat mi pomaga edino mož, ki me pomiri. Je pa čedalje manj teh nihanj.

Ne klicat tiste ženske. Tiste, ki gredo v zvezo s poročenim moškim, niso vredne niti pogleda, kaj šele besede. Nekoč bo plačala za bolečino, ki ti jo je povzročila.

Dobro razmisli, kaj si želiš. In ko boš našla odgovor, vztrajaj na svoji poti. Srečno!

Naj se ponovno javim.
Slab mesec je odkar sem izvedela za vse to početje in takrat res še nisem poznala tega foruma. Ko ponovno berem vso debato, mi rata kar slabo. Znova podoživim tisti trenutek, ko sem odkrila prevaro. Grozljiv občutek!
Kaj naj rečem na vse to?! Zadeve so se pričele premikati iz mrtve točke v smislu pogovorov. Tudi skupaj sva več, kot sva bila prej v zadnjih mesecih skupaj. Pozornosti ne manjka, tako iz njegove, kot iz moje strani. Dejansko vse počneva skupaj. Tudi kar se tiče moje samozavesti je mnogo bolje. Pričela sem z iskanjem nove službe in stvari gredo v pravo smer. Dobila sem nekaj ponudb, na nekatere pač nisem bila sprejeta, za druge je vse še v zraku. Skratka sem na poti osamosvojitve.
Res je, zanese me skoraj vsak dan in v teh trenutkih pač ponovno odprem rane in takrat vsaj steče pogovor. Ne izogiba se mi in pogovor poteka na kulturnem nivoju. Žal mu je in nikakor nima več stikov z njo. To mi pravi tudi moj razum, moje srce pa še vedno na skrivaj dvomi. Menim da je to normalno, saj je izdal moje najglobje zaupanje in preteklo bo mnogo vode, da si ga bo pridobil nazaj.
Ja, tudi jaz sem dala še eno šanso, ker menim, da sva kljub vsemu ustvarjena en za drugega, poleg tega ne bom dopustila da se bo še kdaj prenehal truditi zame, ker tudi sama počnem to zanj! Pomembno se mi zdi, da sva stvarem prišla do dna, da sva pravzaprav ugotovila, da je bilo samo varanje le vrh ledene gore, ki nama je pokazala kam sva pravzaprav padla! Sam sicer vsemu svojemu početju ne pravi varanje, pač pa le odmik od realnosti, ki mu ni bila zoprna, le morda nekoliko preveč ustaljena, poleg tega naj do te ženske nebi čutil nič, le fino se mu je zdelo, da jo je “kuril”, ampak sama ne to gledam drugače! Sedaj mi je važno le to, da greva naprej, ker naslednjega takšnega momenta pravgotovo ne bom požrla več!
Hvala vsem, ki ste mi takrat stali ob strani, pa čeprav z zelo različnimi pogledi na vse skupaj. To me bogati in iz vsakega odgovora sem lahko potegnila nekaj pametnega!

Spomnim se tvoje teme na SČ.
Zanašalo te bo verjetno še nekaj časa in tudi rana se ne bo tako hitro zacelila. Upam, da bosta preživela!
Imam prijateljico, ki gre skozi nekaj podobnega, muči se že cirka eno leto, pa še vedno pridejo dnevi, ko bi moža najraje zadavila. Še vedno se ni stoprocentno odločila, da se ne bo ločila…

Draga Marioneta!!!!

Še predobro vem, kaj občutiš, kaj doživljaš- če ti je kaj v tolažbo – kar dosti nas je, kajne in vsaka ima svojo zgodbo, razvoj dogodkov, sam izzid vsega – ena tako, druga drugače, rešuje situacijo.
Ampak ena stvar je v vsem skupna – varanje je nekaj najbolj nizkotnega, podlega in za partnerja najbolj boleča stvar.

To se ne dela.

Kakorkoli boš rešila zapleteno stanje, tako bo prav – ali greš ali ostaneš, če boš tako čutila v tistem trenutku, vse bo prav.

Za varanje sta potrebna DVA.
DVA,ki se ne razumeta.
Tretji je samo ventil, rešilna bilka.
Čustveno in telesno zlorabljen.
Tako kot prevarani.

Drage moje, Ne krivite ljubic ampak svoje lažnive prevarantske partnerje.
A ni čudno da se dve leti trudijo, vam lažejo, skrivajo, živijo dvojno življenje, za nekaj kar jim ni nič pomenilo?! Čemu tolikšen trud?
Da jim je bilo fajn eno X kurit, z vami, ljubljeno ženo, pa se le površno pogovarjat?
Daj te no! Ne bodite tako naivne!

Kjer je varanje, Ljubezni NI. Vse je samo igra. Delajo in govorijo tisto kar si želite slišati. Dokler se ne pomirite. Potem stvar ponovijo.
Verjamite ali ne.

Morda ne bi bi slo, da v posvetovalnici še malo obdelate tematiko odgovornosti za zvezo in kdo je komu v resnici povzročil bolečino.

Sicer sama verjamem, da imajo vsa naša dejanja in izbire dolgoročne posledice, ni mi pa všeč, kadar ljudje ta preprosti zakon zlorabljajo in tako filajo svoje občutke maščevalnosti.

Pozdravljeni!

Res je, da mogoče nisem natančno določila, kaj naj gospa Marioneta naredi in kdo je odgovoren za varanje, zato sedaj ponovno pišem.

Odgovornost za varanje mora v celoti prevzeti tisti, ki to počne. Vsi tisti, ki ste to kdaj doživeli, pa ste vredni spoštovanja s strani partnerja, ki to počne. Spoštovanje v odnosu, pa ni laganje, ampak priznanje resnice, čeprav boli. Če čutite, da vam partner laže, samo da bi ostal “preskrbljen”, potem morate poskrbeti zase in se odločiti za ločitev ali vsaj neko distanco, da se stvari lahko počasi začnejo urejati. Saj pravim, potrebno se je pogovarjati in prisluhniti drug drugemu, KAJ SI V RESNICI želita in pri tem ohranjate distanco (ločitev “od mize in postelje”) Pri tem pa ne smete pozabiti, da veliko žensk pristane v kompromis in lažne obljube, ker jih je preveč strah, da bodo ostale same.
Vsi prevarani imate pravico, da ste jezni, besni, razočarani, da se oddaljite od partnerja, ker potrebujete čas, da izžalujete bolečino in krivico, ki vam je bila storjena. Med tem časom si lahko poiščete strokovno pomoč. V kolikor se med tem časom izkaže, da je partner pripravljen delati in na novo ustvarjati skupni odnos, da začutite, da je pristen v svojih prizadevanjih (ne samo da lepo govori, ampak tudi dejanja govorijo o njegovi spremembi), šele takrat se bo začelo ustvarjati zaupanje z vaše strani, prej pa ne.

Srečno!

Patricia Verbič

Danes zvečer bo 4 leta, odkar sem zvedela, da me mož vara. Nikoli ne bom pozabila tega datuma. Ta 4 leta so bila najhujša v mojem 53-letnem življenju. Tudi nenadna smrt prvega moža me niti slučajno ni tako dotolkla. To je nekaj najhujšega, kar se lahko ženski zgodi. BOlezen pride in nanjo ne moreš ne vem kako vplivati. Prevara je nekaj groznega. Sočustvujem s teboj iz vsega srca! Drugega ti ne morem pomagati. Je pa moj primer specifičen. On se ni sposoben in pripravljen pogovarjati o nama. Pravzaprav ni nikoli znal. In zato problema ne skušam reševati več. Se pa zadnje čase dobesedno sesipa sam vase. Če se bo kdaj pripravljen pogovarjati, sem mu na voljo. Toda na žalost (njegovo) ne ve, da se s pogovorom lahko vse rešuje. Do pred nedavnim sem bila jaz žrtev prevare, sedaj je on. Toda pri vama VERJAMEM, da je možnost za uspeh. Zato, ker se pogovarjata in si zaupata. Le tako naprej. Ostanita v ljubezni!

Mislim, da tiščiš glavo v pesek in moževo odgovornost prelagaš na to žensko. Ta ženska sicer ni ravnala lepo, ampak kriva pa ni pred teboj prav nič. Zaradi mene se lahko mojemu možu babnica naga v naročje vsede, če hoče. On je tisti, ki se v končni fazi odloči, kako ravnati in on je tisti, ki naj bi vedel, kje je doma.

Prav je, da je sta šla k terapevtu in prav je, da mož končno spozna samega sebe in zakaj je ravnal, kakor je ravnal, ter se nauči, da se pred problemi ne beži, ampak se jih rešuje. Lepo je tudi, da sta se ponovno zaljubila. Ampak poročen moški ni nobena trofeja, ki se jo ‘krade’.

Ženske, ki gredo s poročenimi moškimi, pravzaprav največ bolečine povzročijo same sebi. Ampak to je že druga zgodba.

Zgleda, da sem se nerodno izrazila v teh citiranih stavkih. Vem in sprejemam to, da je krivda izključno moževa.
Tisto, kar sem želela povedati, je to, da tista, ki ve, da začenja vezo s poročenim moškim, zavestno pomaga zrušiti neko družino. Seveda poročen moški ne bi smel začeti, pa če 100 nagih bab leta okrog njega. Vem, da mož ni trofeja in niti ne čutim, kot da sem ga ukradla nazaj.
Jaz do tiste, s katero je varal moj mož, čutim prezir. Ne sanjarim o tem, kako bi ji spraskala obraz ali se ji kako drugače maščevala. Še toliko nisem žleht, da bi ji zmogla iz srca privoščiti takšno bolečino, kot sem jo čutila jaz.
Naj ne naveže stika z njo, sem ji svetovala, ker jaz sem ga. Na kulturen način, nazaj sem dobila samo besno zgražanje, kako upam vdirati v njun svet ??? Še, ko ji je mož sporočil, da prekinja vse stike, je to vzela kot šalo. Kako naj do take osebe čutim kaj drugega kot prezir in gnus?

Vse to,draga zvesta žena,si zasluži edino tvoj mož. Ves ta prezir in gnus v bistvu čutiš do njega, projiciraš ga pa na tisto žensko. Ona ti namreč nič ne pomeni. Ne zmoreš se jeziti na pravega krivca.
Zakaj se boriš za nekoga ki te ne ceni, ne ljubi in ne spoštuje?
Ker če bi te,te ne bi varal.
Da so pa po razkritju vsi sladki, ustrežljivi in vseobljubčjajoči pa se tudi ve zakaj. Igro ponavlajo.Od žene k ljubici in od lubice k ženi. Obe padeta na lepe besede.

Jaz do moževe ljubice nikoli nisem čutila prezira in gnusa. Jaz te stvari razumem kot čisto človeške. Teh stvari jaz ne razumem kot zavestno rušenje neke družine. To je zaljubljenost, ki te odnese. Tista, ki ni bila nikoli zares zaljubljena, pač tega ne razume. Možu enostavno nisem bila več zanimiva in tudi nikoli nisva imela skupnih interesov. Sem pač razumevajoča in nič hudega, če potegnem včasih takratko. Vsaki se lahko zgodi da se zaljubi v nepravega človeka. In ne pozabite, da se zarečenega kruha največ poje. To sem okusila tudi jaz.

Joj, zvesta žena. Misliš, da tvoj mož s svojim neumnim, nizkotnim ravnanjem ni njej podrl sveta? Da je ljubica imela pred očmi samo zloben načrt, kako razdreti družino? Ona je mogoče v razmerje s tvojim možem vložila toliko, kot si ti na začetku: vsa svoja čustva in vse svoje upe. Ljubice in ljubčki so čisto navadni ljudje z enakimi dobrimi in slabimi platmi, kot jih imamo sami. Njihova čustva niso nič manj vredna kot naša in zaradi tega, ker so jih usmerili v napačnega človeka, še niso vredni vsega prezira.
Ko je bilo mojega zakona konec, sem tudi jaz premišljevala, da bi navezala stik s takrat že bivšo ljubico, pa ne zato, da bi ji karkoli očitala… Niti sama ne vem, zakaj se mi je zdelo, da bi bilo obema v pomoč, če bi se videli in pogovorili, mogoče bi druga drugi končno odprli oči. Ne vem. Vem pa, da je čisto okej ženska, ki je reševala svoje življenje in našla oporo v mojem bivšem možu. Ravnala je čisto človeško.

Joj ženske kdaj vas bo srečala pamet,upam da ne prepozno..živlenje je lepo,grda je samo naša neumnost, da se iz dneva v dan prepričamo da duhovi obstajajo,le teh pa ni ali v tovrstnih primerih,da obstaja ljubezen ,ki je ni,ker če ni spoštovanja in iskrenosti temu težko rečemo ljubezen bolj- kdo bo koga in kako.

Ta ženska je tudi vezana in je od začetka vedela, da iam moj mož družino.
TUdi do njega sem čutila prezir in gnus, zdaj ne več, ker sem mu odpustila. Zato mislim, da ne projeciram ničesar, ampak so to čustva direktno do nje.
In, ne, ne strinjam se, da so takšne ženske vredne toliko kot druge. So bedna bitja brez morale.

Ah ja. Tvoj ni vedel da ima družino? Da jo ima ona?
Glavno da je tvoj (spet)moralen. Da je ostal pri tebi In da si mu odpustila. Happy end!
Pirova zmaga. Do naslednje….

In, ne, ne strinjam se, da so take ženske vredne toliko kot druge.
Vredne so več. Ker moški zanje žrtvujejo vse. To je težko dojeti?

Dokler bo ljubica v tvojih očeh “bedno bitje bez morale”, toliko časa možu ne boš v srcu in zares odpustila. In ja, projeciraš nanjo. Ves tisti gnus in prezir do moža, ki ga sedaj, ker si dobra ženka, ki odpušča, ne smeš več čutiti do njega.

Te pa ne dolžim, da ne moreš preko tega, v resnici bi ti ta mržnja do ljubice morala že nekaj povedat o tebi. Poskušati odpustiti prevero nekomu, s katerim še vedno deliš mizo in posteljo, je itak zgolj farbanje samega sebe.

Poglej ko boš začela gledat z drugega zornega kota boš lažje zadihala,vse to je živlenje in v živlenju smo lahko naplahtani,pa kaj pol..nevem zakaj se sploh ukvarjaš kaka je ona,komu mar,naplahtal te je mož,o njej veš toliko kot ona o tebi-to vama je povedal vajin skupni moški..kot se je izkazalo mu ni za verjeti,vidiš,začni zaupat sebi in samo sebi!

Vprašaj se, je tvoj mož vedel,da ima družino,ker praviš da je ona vedela da ima tvoj mož družino,kaj pa tvoj mož je vedel ,da ima ona družino,ona odgovarja svoji družini ,tvoj mož pa svoji,čisto preprosto,nevem zakaj ga zagovarjaš,nesmisel,raje zagovarjaj sebe,ker si ti v tej zgodbi žrtev,ne rzumem tega,misliš da bo stvar drugačna ,če ga boš zagovarjala,ne bo dejstvo je ,da so se stvari zgodile ,kot so se,živeti pa je treba naprej..
nevem zakaj se slepite ljudje,je kar je ,resnice ne izniči nobena tolažba v smislu kdo je kiv..komu mar,kdo je kriv,vprašanje je bolj kako naprej.

In zadnje odpusti tudi njej kot si njemu,ker njuna greha sta čisto ENAKA!
In če že deliš odpuščanje ga razadeli enakopravno,ker potem to ni odpuščanje,samo ena iluzija več,da si mu odpustila,zato da lahko lažje živiš-čeprav ne !