Mislim (upam), da točka preobrata zame prihaja šele sedaj, leto dni po mamini smrti. Mojo zgodbo sem na kratko opisala precej časa nazaj, ne bom ponavljala. Zadnje čase, ko nanese naključni pogovor na njo (oh ja, sedaj vidim, da so tudi nekateri drugi njeni “bližnji” prepoznali njen način funkcioniranja), sem se vedno bolj izogibala kakršnimkoli komentarjem in osebnim mnenjem.
Točka preobrata – ne smrt matere, temveč tisti hip, ko sem zmogla reči: pustite jo, naj počiva v miru. In mene, da živim v miru dalje. In živim, psihoterapij skoraj ne potrebujem več, mir, blažen mir. Ne zato, ker je ni več, temveč zato, ker sem sama uspela nekako nehati razmišljati o otroštvu, ki ga nisem imela, o življenju polno dram, o starših, ki to niso bili. Živim, veselim se dopustov brez razmišljanja o dramatičnih telefonskih klicih… Točka preobrata – takrat, ko sem se zavedla besed, ki sem jih izrekla: naj počiva v miru. In jaz bom živela v miru. Pika.
Hvala vam za ta forum, zadnja leta sem mnogo lažje preživela z vašo pomočjo.
Dark

‘Otrok v meni’!
opisala si mojo zgodbo skoraj do potankosti, isti občutki, isti gnus, iste dileme, vprašanja, dvomi.
jaz sem stike prekinila s starši in s sorojencem. nekega dne se je vse v meni zlomilo (ali preživim jaz ali oni). nisem zmogla drugače. včasih pomislim nanje, zdaj se nismo videli več kot 1,5 let, slišali pa več kot pol leta. na začetku je bilo hudo, zdaj sem v redu, tak mir je nastopil.
včasih si želim, da bi zmogla na način kot GittaAna, da se občasno pokličeš z njimi, tako za 5 minut, mogoče se včasih malce obsodim, da mi to ni uspelo. potem pa pomislim, da bi zdaj poklicala domov, pa me tako mine, gnus, odpor, ne bi hvala, to so sicer občutja brez jeze, ni več sovraštva. ampak začutim pa tak odpor v sebi, poslušam se (za spremembo hehe) in ne kličem. vmes so imeli doma neke zdravstvene težave, pa tudi nisem klonila in nisem klicala. mislim, da mi gre povsem ok.
malo zavijam z očmi, ko gledam TV in si mame in/ali očetje s sinovi, hčerami padajo v objeme, so si blizu. meni je to tako tuje, ne razumem, še vedno si mislim, da vsi pretiravajo in da že ni možno da so si res blizu.
tudi otroci ne sprašujejo po babici, dedku, na kratko sem ji povedala, da me zelo boli ko sem v stiku z njimi; kot da so tudi sami potlačili ta del zgodovine.

glede na svojo lastno pot, si mislim, da bi ti koristil en daljši odmik od njih. da se umiriš, ker zdaj enostavno ne moreš dihat, ker je vedno nekaj. kot je bilo pri meni. v tem stanju nisem zmogla postavit mej drugače kot z prekinitvijo stikov. ljubše bi mi bilo 5 minut telefona na mesec, pa ni šlo. ne bom se silila. mogoče pa nekoč, ko bom dovolj močna, da ne eksplodiram po telefonu, ko me ne bo ganilo kaj mi sugerirajo. mogoče. ni pa nujno.
vse dobro ti želim!

Pogosto je popolna prekinitev stikov za daljše obdobje edini način( in najboljši za vse vpletene), da se takšni odnsi uredijo, še posebej, če si otrok takšnga starša in so te manipulirali od rojstva, zato rabiš kar nekaj časa, da začenjaš stvari videti takšne, kot so in ne takšne, kot so ti hoteli vcepiti oni. Poleg tega so vrhunski manipulatorji, ki zaznavajo še tako subtilne stvari, ki jih s pridom izkoriščajo za to, da te spet povlečejo v svoje mreže. Zato je bolje, da dokler nisi dovolj močan, da lahko odbiješ takšne njihove spletke, sploh nimaš stikov z njimi. Dobesedno.

Vso pravico imaš do tega. Ne samo zato, ker so te zlorabili, temveč ker imaš v življenju vso pravico, da si s komer čutiš, da ti je dobro in da je zdravo zate in tako kot imaš pravico odkloniti vse osebe, ki ti škodijo , ne glede na to, da so to lahko tudi tvoji bližnji.

GittaAna

Pravkar sem prebral knjigo ˝Vzemi vsaj ljubezen˝ avtorja Michaela Burka, ki je fenomenalen dokaz kako otroci plačujejo za grehe prednikov in kako lahko vplivajo na svet okoli sebe, kako lahko prekinejo škodljive vzorce. Roman je res odličen. Priporočam branje!

Super tema GittaAnna…
Meni se zdi, da je moja tocka preobrata prisla podobno kot pri tebi s tem, da sem se najprej v trenutku zavedl, da gre za resnicno moteno, bolano osebo. Po psihiatricnem prirocniku vsak, ki izpolnjuje vsaj pet kriterijev od osmih al devetih je dusevno motena oseba. Razmisljala sem v smeri, da z intelektualno prizadetim clovekom nikoli ne gremo v partnerski odnos, saj ta ni mogoc…Intelektualno prizadetost opazimo, smo nanjo pozorni nas takoj odbije…emocionalno prizadeto, bolano pa zaradi hude sposobnosti manipulacije pac ne prepoznamo takoj in gremo v odnos…In ko smo ujeti v iluzijo, ki nam jo je z svojimi lazmi ustvaril se tezko distanciramo in si v bistvu priznamo, da imamo opravka z res bolano, izpirjeno osebo. Neverjetno mi je to, kako smo v glavi zaradi patologije starsev cisto fucked up, kar se tice normalnih odnosov. Za nas je normalno to kar so nam narcisticni starsi predvajali in prodali kot resnico. In to je ugajati drugemu in pri vsem tem pozabiti nase. Narcisi so sicer lahko tretirani kot darilo, ce uspemo iz odnosa oditi se predno se nam cisto zmesa. Saj sele takrat lahko pride cas da cisto reprogramiramo nas trdi disk iz otrostva…kar pomeni, da moramo zaceti kot otroci in se zaceti iskati ze v osnovnih stvareh..kot..kaj je meni res dobro za jesti (ali smo tudi doloceno hrano jedli zato, da smo zadovoljili nase narcisticne starse)…kaj meni sploh pase, kaj je za mene dobro, kje se dobro pocutim, s kom se dobro pocutim…
Skratka vse je potrebno reprogramirati in naloziti na novi disk… In seveda soocanje z anksioznostjo in PTS s katerim se po tem ko zapustimo nasilneza, manipulatorja…ko telo in glava koncno zadihata… Ko je cas za zacetek nasega zdravljenja…Mogoce se kaksno temo na to…
Drzite se!

Ja pikolo, tudi jaz sem imela občutek, kot da sem se v letih samo razikosvanja razstavila na prafaktorje in sem morala vsak košček posebej pogledat – je to moje ali ne, je to zdravo ali ne, je to prav al ine…itd. In potem moraš vse te košče še sestaviti skupaj..

Čisto “normalen” ne moreš biti nikdar, če imaš tako ubrisane starše , ampak kot je nekdo rekel , lahko si pa še boljši 🙂

GittaAna