Sem razmišljala o tem, kdaj je pri meni prišlo do točke preobrata, ko resnično izstopiš in se tudi konkretno življenje okoli tebe spremeni. Kakorkoli že ofucano se sliši, je pri večini, ki jih poznam, vključno z menoj, prišlo do te točke potem, ko je prišlo do spremembe v znotraj mene same. Ko se enostavno nisem mogla niti hotela več te drame it in pika – in se s telesom, čustvi, psiho globoko v sebi odločila izstopiti iz te drame, odklonila senarij in vlogo, ki mi je v njem namenjena in začela zopet poslušat sebe in svoje resnične občutke. Kolikor sem videla je pri tem povsem vseeno ali ostaneš v odnosu ali odideš, četudi je lažje, če greš, ker imaš vsaj nekaj ur na dan, da se spočiješ od vseh tornadov tistega dne .

Preprosto sem si rekla, jaz se tega ne grem več oz. se mi je zdelo, da ni več druge možnsoti, če želim preživet fizično, čustveno in psihično in sem nato vsakič, ko sem se zalotila, da sem spet v črno luknjo mičken noge pomočila, te takoj izvlekla ven. Se trudila ne delati slabo drugemu, vendar postavila na prvo mesto svojo zaščito in postavila jasne in kar se mene tiče, neovrgljive in nepremagljive meje, ne glede na karkoli. . Nihče na tem svetu nima pravice, da grdo dela z menoj. Pika. IN tudi jaz tega ne dopuščam več. Pika in konec razgovora ali prepričevanja, kdo ima bolj prav in kdo ne ( takšnih neskočnih pregovarjanj je v takšnih odnosih že tako ali tako preveč…

Pred tem pa sem tudi razmislila, kaj si jaz isreno še želim, koliko mi je ( iskreno) še prijetno, od kod naprej pa ni dobro zame. Pri tem nisem nič kaj dosti filozofirala, temeveč razmislila na primer kolikor ur, koliko dni, v koliko časa ali pa pri kakšnem čustvenem izsiljevanju ( jamr, obljube, grožnje…) se bom izklopila in se ne pustila zvlečt v brezno in v primeru nevarnosti brez razmišljanja storila vse, kar je potrebno, vključno prijavo policiji ali vplet kakšnih drugih inštitucij, Ne zato, da se ga -jo kaznuje, temveč , da se mu-jo pove, da je tukaj meja, čez katero ne more stopiti brez posledic).

Potem sem se začela ukvarajat sama s seboj. Energijo, ki sem jo prej posvečala drugemu in vsem dramam v zvezi z njim, njo sem posvetila sebi, bližnjim in še kakšnim zdravim ciljem ( telovadba, študij, raziskovanje same sebe in sveta okoli mene, prijetni trenutku z bližnjimi, narava..)

In ko mine še nekaj časa in se še malo spočiješ, ko vsaj malo zadihaš, se ponovno začutiš, pride trenutek, ko je spet neka drama, ti pa zares ostaneš miren v sebi, lahko obenem še opazuješ, ne zgolj čustvuješ in nenadoma vidiš tudi vso absurnost, otročjost, nebogljenost, neodgovornost, osredotočenost nase, nesrečnost, zlobo, očarljivost….tistega na drugi strani , ne da bi te to prizadelo kot običajno, ker dojameš, da v resnici nima nič opraviti s teboj, da je tisti na drugi strani tako okupiran sam s seboj, da te niti opazi ne v resnici ( četudi visi 24ur vse dni na teden na tebi) Da je torej to, kako se boš počutil, mislil, čustvoval .v resnic odvisno od tebe, od tvoje odločitve, kako se boš odvzal na neko situacijo in da imaš v resnici ti niti v rokah ( kar se tebe tiče). Približno tako, kot če greš srečen čez neko ulico in se ti zdi čudovito lepa in kdaj drugič greš utrujen, siten po isti ulici in se ti zdi siva, puščobna. Ulica je vedno bolj ali manj ista, mar ne?

In vmes in najkasneje takrat, pride tudi tisti trenutek, ko lahko ravnokar doživeto situacijo opišeš nekomu, ki mu zaupaš in imaš z njim lep odnos in te sredi pripovedi premaga smeh in zna se zgoditi, da se bosta skupaj nasmejala do solz. Četudi se bosta zavedala, da gre za resno situacijo. Ampak nekatere so res tako vansvega, da samo še humor pomaga, ker je enostavno preveč.

Evo, mal nočnega filozofiranja ..Pa da odpremo še kakšno novo temo 🙂
GittaAna

So takšni dnevi, ko dobim uvide, pa vsi niso prijetni. Na točki, ko vidim situacijo preveč resno. Za to, da sem prekinila odnos s strupeno materjo in se odselila, da se sedaj preživljam z xx denarja na mesec….ona pa ne ve več, kaj bi še dala vase in nase.
To, da sem polovico življenja preživela v nevrotičnem pričakovanju boljšega jutri in bila prepričana, da rešujem svoje probleme. V resnici pa sem reševala probleme svoje patološke familije.
Ja, ok. Odgovornost za svoje življenje imamo možnost prevzeti.
Ampak jaz se včasih počutim krivo za svojo situacijo! In to ni prav.
Najprej te usposobijo, da ne znaš odrasti in vsak poskus odraščanja kaznujejo!!
Potem poskrbijo, da si jim dolžan vračati to, da so skrbeli zate!!
In si ustvariš iluzije, da ne vidiš kako kruto je vse skupaj.
Da saj je drugje tudi tako.
Ko se hočeš osamosvojiti, pa padejo tudi iluzije. Tisto, kar vidiš ni prijetno.
Izbiraš le manjše zlo.
Če sem stara malo čez 40., bom pri 50. že osvojila nepatološki način življenja?
In me prime……zdravo jedro imam v sebi, pa sem bila zaradi tega zasmehovana.
Ima ludih i posle rata….

Chagall gre za proces z mnogo fazami, ki jim ne moreš ubežati. Tudi sama sem imela obdobje, ko sem se sprašvala in počutila tako kot ti. In ni bilo ravno prijetno. Na eni točki spustiš tudi obžalovanja. Tu še posebej velja bolje pozno kot nikoli. Če si predstavljam, da bi samo en dan še morala preživeti v tistih dramah in mojih stanjih sem ponovno hvaležna za vsako minuto življenja, ki mi še preostane, ki ga lahko živim popolnoma drugače. Poznam pa veliko ljudi ( če ne večine) ki je svoje patološke starše zares uvidelo v jasni sliki šele po 40 letu. Gre za globoke tabuje in manipulacije že od rojstva. IN poznam res ogromno ljudi, ki nikoli ni zmoglo istopiti in tudi primere, ko so umrli pred starši, fizično, čustveno in psihično izmozgani, predvsem pa nezmožni izstopiti. Zato se imam za srečno, četudi sem tudi sama izgubila mnogo let. Obžaluj , vednar se ne zatakni v tem občutku.

GittaAna

Jaz sicer ne vem zagotovo, če ima tudi moj bivši te motnje, je pa blizu 🙂 ker imava otroke, se še težje umaknem. Nisem še tam, ogromno je obžalovanja, želim si, da bi enkrat prebolela pa se mi zdi, da mogoče nikoli ne bom. Predvsem zato, ker sem izgubila družino, kot sem si jo predstavljala. On pa ves čas govori, da me bo vedno imel rad, da si bo del njega vedno želel biti z nami… Gleda me s solznimi očmi… Težko je in komaj čakam čas, ko bom povsem osvobojena, me je pa res strah, da je to še zelo daleč ali pa se nikoli ne bo zgodilo…

Leta nazaj sem našla ta forum, tudi svojo zgodbo sem kar podrobno opisala tu… No danes sem srečno ločena, živim na svojem s svojimi otroci. Zapustila sem ga po 20 letih nenehnih turbolenc, pa laži, pa prepričevanj kaakkoo me ima rad, mene in otroke… pa spet tisti dnevi, ko me je ignoriral, se trmal kot majhen otrok za kar še danes ne vem razloga, pa laži, pa obsedeno ljubosumje, pa spet zlati dnevi, pa..huh.
Bila sem tako na koncu z živci, da sem mislila da se mi bo dobesedno zmešalo. Resnično nisem vedela kdo je tu nor, on ali jaz ki to vse prenašam.Samo eno sem imela pred očmi, če se res to zgodi in me odpeljejo..kaj bodo otroci sami z njim?!
Po mnogih prepirih in njegovem norenju, sem spakirala otroke in šla. Pustila novozgrajeno hišo in šla v najem. Hudo je bilo. Sama sem se pobirala, zraven še otroci, služba, zlobni jeziki zakaj sem tako fajn človeka pustila, pa nič mi ni manjkalo..huhhh. Res je bilo težko. Toliko pa sem le bila še pri sebi, da sem si rekla-ne poslušaj ga , glej njegova dejanja. In res. Prvi mesec je jokal kot otrok, srceparajoči SMSi kaj sem mu naredila, kako bo on zdaj sam, kaj bodo drugi rekli, kako bo sam v hiši…. NIKOLI ni vprašal kako so otroci in niti pod točko razno kako sem jaz. Samo on,on in on. To mi je dalo še večjega zagona, da sem se edino prav odločila.
In po enem letu, ko sem že skoraj verjela, da se bo zgodba nekako zaključila, se mu je zmešalo do konca in eno noč naredil “spisek” koga bo “pospravil” do jutra. Takrat sem ga prijavila na policijo. Seveda revček ni bil nič kriv, ker sem ga jaz do tega napeljala, huh.
Nikoli ne morejo iz svoje kože!! In ko že misliš da so se umirili, napadejo ponovno-preverjeno. Zato sem se naučila, da s takšnimi ljudmi ne smeš biti nikoli človek. ko pokažeš svojo prijaznost, sočutje, čustva, udarijo z največjo močjo. Prej pa igrajo na vse možne strune, samo da popustiš. Ni šans!! Jaz jim pravim da so to bombe. Lahko se igraš kolikor hočeš in ko že misliš da ne bo nikoli eksplodiral, napaka. Samo njihov peklenski načrt so kovali.
No danes po dobrih dveh letih od tega kar sem na svojem, vem samo eno. Vedno se moraš poslušat. Sebe. Tisti tihi glas v sebi, ki ga tako striktno zatiramo in skušamo utišat, samo tisti je pravi. Ko si sam na svojem začneš razmišljat kje hudiča si ga tako mimo vsekal da si padel v roke takih ljudi. Meni je kliknilo. Moja mama je bila in je še identična. In seveda ko si od doma natreniran tako, ti je itak vse domače. Rabiš leta in leta, da si razjasniš, kaj sploh to je ljubezen, kako družina sploh normalno funkcionira, kako je normalno da se ljudje ne žalijo, kako je ok če ni vse tako kot si drug zaželi, kako ni normalno da nekdo zahteva od tebe marsikaj nečloveškega….
Moja točka preobrata je bila definitivno ko sem dojela, da karkoli naredim ni prav. Če pa je “danes” že bilo prav, jutri zagotovo nebo, ker jutri so bila nova pravila… Takrat ti je jasno, da se reši čimprej iz pekla.

Hvala za vse odgovore in mnenja.
Ja, najbolj sem jezna, ko se imam sebe za nesposobno, da nisem že prej drugače ravnala. In tu se zapletem. Včasih.
Jaz pravzaprav nisem živela z mamo od rane mladosti, ker je ona pobegnila pred preveč odgovornosti.
Psihično pa me je zruvala ravno do te mere, da nisem bila ne tič ne miš. Sploh pa si pri NOM človeku vedno pod nadzorom, pa če si oddaljen 500 kilometrov stran….

Gitta Ana, tole se šele sliši grozno. Kakšne muke…

Moja točka preobrata je bila, ko me prvič in zadnjič taaakooo nečloveško udaril, da sem se dobesedno sesedla na tla.
O ostalem ne bi ponavljala, ker so si zgodbe, z malimi razlikami, tako podobne, da težko verjameš prebranemu.
Tri leta so mimo in vesela sem, da se je zgodil “tisti udarec”, ker morda bi še kar vztrajala in verjela, da se bo enkrat zavedel kaj počne in se spremenil.
Vse lepo želim! EM

Ja, v bistu je več takšnih točk–prva zagotovo, ko ti poči film, ko se nekaj premakne v tebi in rečeš, da se tega zagotovo ne greš več, pa naj se zgodi karkoli, končna pa, ko vse skupaj že predelaš, te ne more več ganit nobena drama, pustiš vse za seboj , si osvobojen in se premakneš naprej.

GittaAna

Zanimiva tema. Zgodbe so seveda zelo podobne. Vsi smo doživeli točko preobrata – hvala bogu.

Je pa po mojem mišljenju kasnejši proces, tj. čustvena odmaknitev, najhujši del vsega. Fizično se le lahko odmaknemo, odselimo ipd. vendar se čustveno zelo težko. Vsaj pri meni je tako. Še vedno najdejo način, seveda ga najdejo saj so nas vzgojili z občutki krivde, da vzbudijo krivdo v nas in tako spet čustveno privežejo nase.

Najtežji del osamosvojitve, če lahko ta proces tako poimenujem, je del ko se človek znebi krivde. Občutka krivde, ki so nam ga starši vsadili od rojtsva naprej. Krivi smo za njihovo trpljenje, krivi smo za njihovo počutje, krivi smo ker so oni tako neuspešni……itn, itn. In seveda, ker so oni mojstri ki so nas izklesali, točno vedo na katero tipko pritisniti….

Jaz sem se fizično odmaknila. Psihično pa na žalost še ne. Občutki krivde niso več tako močni. So pa močno zasidrane obtožbe, poniževanja, zavrženosti. Še vedno boli ko se zavem da nimam družine, da nimam zatočišča, da nisem sprejeta….

Ima kdo nasvet kako se psihično odmakniti, postaviti na noge, spremeniti predstave o sebi in pridobiti na samozavesti….. mene ta del še vedno matra. 🙁

Jaz bi na tvojem mestu za samozavest zacela hodit v fitnes ali se pa zaceti ukvarjat s sportom in pojdi kdaj z prijateljicami ali prijatelji ven na kaksno zabavo ali kaj podobnega tako bos lazje pozabila na vse in zaupaj se s to zgodbo tistim ki so ti najblizje npr. prijateljica in vrjemi ona ti bo pomagala vrjamm ali pa prijatelju, in ko si doma, pometaj ali kuhaj da se lahko zamotiš da pozabiš na vse to..in po pravici povedano te čisti razumem in lj meni je ratalo in vrjamm da bo tudi tebi. 🙂

Mene so od ranega otroštva kritizirali, zmerjali, dali so mi vedeti, da se jim zdim nesposobna … pa tipične MOM izpade sem morala prenašati.
Sem in tja že mislim, da sem ven iz tega, da sem vse posledice prerasla. Pa pridejo trenutki, ko vidim, da se me posledice še močno držijo. Ko se včasih (hvala Bogu redko) neprimerno obnašam, ko ljudem pretirano zaupam, ko pri neznancih iščem tisto, česar pri starših nisem nikoli dobila: sprejetost in spoštovanje. In hudo obžalujem, da sem si s takimi izpadi najbrž uničila kariero. 🙁

Popoln opis moje situacije. Vse to drži. Najbolj zadel me je zadnji odstavek, ker sem tudi sama izgubila vse možnosti za uspešno kariero. IQ do nezavesti, sposobnosti in vse, na koncu pa nihče. Ker so me ubili, psihično uničili do te mere da se sama smatram za njamnj sposobno in vredno…. Zaupanje drugim – v kolikšni meri in komu, pa se še vedno učim. Še vedno sem velikokrat naivna in ravno zaradi tega sem velikokrat nasedla in si sama škodovala.

Kdaj pa veš, si prepričan, da si ozdravljen, da si ven iz tega, da te ne morejo več potegniti nazaj? Kako to veš, kdaj to zaznaš, s čem začutiš da si dejansko psihično in čustveno ven iz tega?

Odlično vprašanje! To se tudi jaz kar naprej sprašujem. Pri sebi žal nisem še zaznala nobene konkretne “točke preobrata”. Zadnji odnos z narcistično osebo prebolevam nekje od začetka leta 2013 in sem imela vmes že parkrat občutek, da sem že čisto zdrava in je to obdobje celo kar nekaj časa trajalo, potem pa … bum! in sem že spet na dnu. No, ne čisto na dnu, vsakič je to dno malce manj globoko 🙂

Trenutno razmišljam tako, da so narcisi samo ljudje, ki na svoj način iščejo srečo (niso namenoma zlobni), mi, njihove “žrtve” (oz. odvisneži od odnosov) pa jo iščemo na svoj način. Nismo slabi ljudje, ne oni, ne mi, srečali pa smo se zato, ker smo (bili) emocionalno na enakem nivoju in smo drug drugemu samo odslikali globoke čustvene rane, ki smo jih dobili v zgodnjem otroštvu in jih moramo zaceliti. Jaz sem v odnosih z drugimi še kar naprej takšna, kot sem bila vedno, zelo težko se je spremeniti in vidim tudi, da me še vedno vleče k narcisom, ne pa k bolj zdravim ljudem. Zato se zdaj intimnim odnosom zavestno izogibam in se učim biti dobra partnerka sama sebi, kot pravi Melanie Tonia Evans v svojih zapisih. To sploh ni lahko. Mi je pa v veliko tolažbo vsaj to, da smo “žrtve” vendarle na boljšem od narcisov, ker se vse te dinamike vsaj zavedamo in zato slej ko prej lahko tudi kaj spremenimo, medtem ko za narcise ni upanja, ker svojega deleža sploh ne zmorejo videti.

Predstavljam si, da bom vedela, da sem “psihično in čustveno ven iz tega” (kot praviš) šele takrat, ko se na prejšnjega narcisa ne bom več niti spomnila, ker bom živela novo življenje, z novimi cilji, z novimi ljudmi, z novim zagonom in veseljem.
Zaenkrat pa sem še kar daleč od tega. Vsaj trenutno čutim tako 🙁

Še tole: iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da gre pri osamosvajanju od toksičnih staršev za zelo, zelo počasen proces. Tudi jaz sem se zgodaj fizično odmaknila, pri osemnajstih letih, ko sem šla študirat v Ljubljano. Psihično pa je trajalo leta in leta in še vedno traja. Mislim, da se je treba naučiti nekako živeti s tem dejstvom, da ne boš nikoli čisto takšna, kot bi rada bila. Upam, da me ne bodo drugi forumaši kregali, da sem pesimistka, ampak tako pišem na podlagi svoje zgodbe. Verjetno pa obstajajo tudi kakšne drugačne, boljše. Veliko je odvisno najbrž tudi od karakterja oz. od tega, s kakšnimi lastnostmi si prišla na svet, s koliko energetske opremljenosti. Jaz zase vem, da sem zaradi nesamozavesti sigurno živela drugače, kot bi lahko. Zelo malo stvari pri sebi mi je uspelo spremeniti, čeprav sem poskušala na raznorazne načine. Zdaj sem že zaradi let malo bolj stabilna in sigurna v sebi, ampak to je še vedno precej daleč od zdrave samozavesti in dobre samopodobe.

Domnevam, da si še mlada in jaz bi na tvojem mestu malo poguglala in poskusila najti kakšno skupinsko terapevtsko skupino za izboljšanje samopodobe. Zdaj je takih zadev pri nas že kar nekaj. Morda se ti zdi to težko, ampak se je vredno potruditi. Meni je delo v skupini vedno koristilo, ker sem tam spoznala kakšne nove vidike sebe in videla sem, da imajo tudi drugi ljudje enake težave kot jaz in sem se zato počutila manj osamljeno in čudno.

Življenje poskrbi za test, kaj smo iz neke situacije odnesli.
Ko smo vse predelali, se ob srečanju z ljudmi, ki so nam parali živce, obnašamo neobremenjeno, kot da je že vse pozabljeno.* Čutimo, kot da se nič ni zgodilo. V resnici smo predelali notranje kaveljčke, kamor so se prej ti ljudje zataknili. Pri tem je čisto vseeno, ali oni še nosijo v sebi svoje haklce ali ne, ker bistvo je v nas samih.
*O pozabi: Tu mislim na potek dogajanj, na vso trpljenje, ki smo ga dali skozi, na vse žalitve, ki smo jih bili deležni, na vsa nerazumevanja in krivične obtožbe… Ko je snov osvojena, nam to ni več pomembno, zato se ne ubadamo več z obnovo zgodbe. Ne moremo pa pozabiti pridobljenih spoznanj! Bistvo je v spoznanjih in ko jih enkrat nosimo v sebi, je vseeno, ob kom smo se brusili.

Življenje poskrbi za test, kaj smo iz neke situacije odnesli.
Ko smo vse predelali, se ob srečanju z ljudmi, ki so nam parali živce, obnašamo neobremenjeno, kot da je že vse pozabljeno.* Čutimo, kot da se nič ni zgodilo. V resnici smo predelali notranje kaveljčke, kamor so se prej ti ljudje zataknili. Pri tem je čisto vseeno, ali oni še nosijo v sebi svoje haklce ali ne, ker bistvo je v nas samih.
*O pozabi: Tu mislim na potek dogajanj, na vso trpljenje, ki smo ga dali skozi, na vse žalitve, ki smo jih bili deležni, na vsa nerazumevanja in krivične obtožbe… Ko je snov osvojena, nam to ni več pomembno, zato se ne ubadamo več z obnovo zgodbe. Ne moremo pa pozabiti pridobljenih spoznanj! Bistvo je v spoznanjih in ko jih enkrat nosimo v sebi, je vseeno, ob kom smo se brusili.[/quote]

Tako dobre razlage že dolgo nisem dobila. Hvala!

Mene nekaj močno bremeni, da pridem do te točke preobrata. Zavedam se kaj vse je potrebno storiti in tudi vem kaj točno me boli. Včasih si mislim, da bi verjetno najbolj enostaven način bil ta, da se npr s starši skregam do amena, da jim povem vse tisto kar mi leži na duši. Enkrat sem to naredila sem dobila nazaj še več bomb, in na koncu sem spet potrebovala kar nekaj časa, da si opomorem. Sedaj nimam nobenih kontaktov z njimi. Me boli, so še vedno situacije, ko me boli ker se zavedam da dejansko nikoli nisem imela in tudi nimam staršev, ki bi jih potrebovala, želela. Predvsem bi želela imeti njihovo ljubezen in sprejemanje. Vseeno pač, s tem se borim, intenzivnost bolečine je čedalje manjša, ker se čedalje bolj zavedam kako mi škodi. Odmislim max vse skupaj, sem zaznala pri sebi tudi spremembo do te mere, da mi npr. drugi, neznani, manj blizu, ljudje ne morejo tako prizadeti. Sem se naučila do neke mere zaščititi, Seveda pa se najde vedno nekdo s katerim vzpostavim že bližino, ki me prizadane. Je pa ta bolečina drugačna in jo prebolim. Seveda potrebujem določen čas da to prebolim, vendar gre, brez zamer.

Kar mi je zelo zanimivo ko gre za moja starša, je to da me dobesedno zastupita. Že to, da me hočeta kontaktirati (po tel.) je dovolj, da vsaj za kratek čas izgubim tla pod nogami. Jaz ne morem razumeti in ne vem kako naj razrešim vse to. Ko nimam nobenih kontaktov z njimi, se počutim bolje, se usmerim v svoje življenje, sem obremenjena samo s seboj in svojimi težavami. Takoj, ko iz njihove strani zaznam stegnjeno roko, me vrže. Pa smo zeloooooo daleč narazen. In potem me še bolj spravi ob živce dejstvo, da nimam nič z njimi, ne želim imeti in imam možnost da enostavno prekinem vse stike, pa me vseeno spravita ob živce. Dobim občutek krivde. Dobesedno dobim občutek krivde samo zato, ker se njima nočem javiti na telefon. Ne morem se, ker mi popijeta kri. Ne sovražim jih niti jih obtožujem več, samo enostavno ne želim imeti nobenega stika z njimi ker mi popijejo kri in me vsakič potem vrnejo nazaj v svoje spletke, s tem ko zaničujeta kakšno dobro stvar, ki sem jo naredila, s tem ko mi vzbujata slabo vest ker jih ne obiskujem, ipd. Saj obvladata in sta mojstra ko gre za tovrstne zadeve.

Zaradi vsega tega se velikokrat vprašam ali se je kadarkoli moč izplesti iz tega? Ali je npr. prekinitev vseh stikov res pravi način in prava pot? mene osebno drugi ljudje ne prizadanejo toliko, oziroma se lažje ubranim in lažje predelam. Ko pa gre za starše je takorekoč jama brez dna, se ponavlja, včasih z manjšo ali večjo intenziteto. Jaz si ne predatvljam, da bi kadarkoli ob očetu sedela mirno in brez kakršnihkoli občutij. Jaz mislim, da toliko enega gnusa kot ga čutim do njega nisem sposobna pobruhati za svojega življenja. Prej, ko se nisem zavedala vse tega kar se dogaja z menoj, sem v bistvu bežala stran od njega, ga penašala toliko kolikor je bilo nujno. Sedaj pa si sploh ne predstavljam da bi prenašala njegovo bližino….

‘Otrok v meni’, prekinitev stikov s strupenimi starši ni le koristno, ampak za lastno zdravje kar nujno potrebno! Podobno kot se moramo izogibati hrane, ki škoduje našemu telesu, se je teba izogniti zlobnim osebam, ki škodujejo naši psihi. Dokler sami ali s pomočjo dobrega psihoterapevta ne predelamo travm, se je škoda izpostavljati novi dozi strupov.
Naše telo je čudovit naravni mehanizem z alarmnimi lučkami, ki jih včasih spregledamo, včasih utišamo, le upoštevamo jih ne vedno. Pa bi jih morali. Tvoje telo se je uprlo očetovemu zatiranju in izraža do njega gnus. Prosim, poslušaj signale telesa in prisluhni notranjemu vodstvu! Ne rini po nove strupe, ker jih ne rabiš. Kdo pravi, da moraš odgovarjati na starševske telef. klice? Slaba vest, ki so jo privzgojili moteni starši? Vse privzgojeno je možno od-vzgojiti. Če kaj takega ne bi bilo možno, bi ne rabili izkušenj, ki vodijo v drugačno, zrelejše razmišljanje. Ostali bi na nivoju mladostnika, do koder so nas pripeljali takšni ali drugačni starši. Nakopičene stiske najlažje rešimo ob pomoči usposobljenega strokovnjaka. Če to ni izvedljivo, se lotimo poljudne psihološke literature… na vsak način pa je za prisluhniti svojemu notranjemu vodstvu, intuiciji. Ta deluje nezmotljivo.

‘Otrok v meni’, tudi jaz se pridružujem prejšnjemu mnenju in mislim, da je nujno, da poslušaš sebe in stike s starši zelo, zelo omejiš, če jih že ne moreš popolnoma prekiniti. Ob branju tvojega zapisa sem se spomnila na knjigo Alice Miller z naslovom Upor telesa. Meni je zelo pomagala pri odpravljanju občutkov krivde do staršev. Tudi knjiga Strupeni starši bi ti verjetno kaj dala. Zdaj je prevedenih že kar nekaj dobrih knjig. Ko sem se osamosvajala jaz, tega še ni bilo. Sem se pa matrala tako kot ti. Ampak nekako nagonsko sem zminimalizirala stike skoraj takoj, ko sem si sama začela služiti denar. In… težko je verjeti, ampak je res… po veliko letih sem doživela celo to, da sta se mi oba starša opravičila za svoje zgrešeno ravnanje z mano, ko sem bila otrok, tako da smo bili v njuni starosti v čisto lepih, spoštljivih odnosih.

Glede točke preobrata pa sem te dni razmišljala, da je to verjetno takrat, ko popolnoma sprejmeš odgovornost za svoje življenje in ko si vzameš nazaj svojo osebno moč. Kajti tisti, ki smo bili na kakršenkoli način zlorabljeni kot otroci, se pogosto pozneje v življenju počutimo nekako nemočne v raznoraznih situacijah. Vsaj pri meni je bilo tako – stalen občutek nekje znotraj, da sem prepuščena na milost in nemilost dogodkom, ki kar padejo name in drugim ljudem… staršem, učiteljem, kakšnim agresivnim sošolcem, pozneje šefom, potem pa za piko na i še narcističnim partnerjem. Kot da me v življenju kar nekaj premetava in da proti temu ne morem nič, ker so drugi vedno močnejši od mene in vse vedo bolje kot jaz. To je bil seveda vzorec iz otroštva, ki ga nisem znala prerasti oz. ga takrat niti nisem jasno videla.

Moč so nam v bistvu vzeli lastni starši (ker pač drugače niso znali). Ko to ozavestimo in si moč vzamemo nazaj, se začnejo stvari v življenju spreminjati. Ampak ni dovolj, da se to zgodi samo na mentalnem nivoju, to mora priti globlje, v naše celice. Ko sem ugotovila, da nisem nič slabša od kogarkoli drugega in da imam pravico obstajati točno takšna, kakršna sem, šele takrat se je lahko začelo moje zdravljenje in čustveno odraščanje. Zdaj se dobro zavedam, da sem za svoje počutje in za kvaliteto svojega življenja odgovorna sama, pa čeprav posledic težkega otroštva najbrž ne bom mogla nikoli popolnoma izbrisati. Take stvari človeka pač zaznamujejo, ene bolj, druge manj.
Upam, da ti vse to ne zveni preveč filozofsko in da razumeš, kaj sem hotela povedati.

Držim pesti, da bo tudi tebi uspelo dobiti nazaj svojo moč. Gre za proces, ki je počasen, tako da bodi potrpežljiva s sabo. Tudi kakšen dober terapevt oz. terapevtka bi ti pri tem sigurno lahko veliko pomagal/-a.
Verjemi vase!
Anuk