Tiran
Pozdravljeni.
Obračam se na vas, ker me zanimajo vaše izkušnje in mnenja. Nisem najstnica, vendar še živim doma, ker nimam lastnega stanovanja. S fantom sem se razšla, tako, da sem spet tu, pri starših. Živim namreč v družini, kjer žal ni bilo nikdar harmonije. Najbolj narobe je to, da oče razsaja, žali, terorizira. Zakaj? Ne boste verjeli, zaradi kakšnih neumnosti. Če imam prižgano luč v svoji sobi, je sposoben vdret v sobo sredi noči (npr. berem, ali sem na internetu) in kričati, da njega moti in da naj ugasnem. Niti ne pomisli, da bi zakril šipo nad vrati spalnice in tako preprečil svetlobo, ki je res minimalna, saj imam šipo v moji sobi oblepljeno s papirjem. Danes pa mi je prekipelo in vam moram pisati. Med večerjo odprem okno, da bi zaprla polkna in prileti muha. Tip znori, da ne more niti v miru jesti. Jaz ga gledam in mi ni nič jasno. Ta čas sem spodila muho ven, on pa je vstal od mize in pustil hrano na krožniku in odšel v dnevno. In sedaj že pol ure preklinja in se pogovarja sam s sabo. In višek vsega je to, da mama krivi mene, da je on popizdil.
Vendar, to so dogodki, ki se ponavljajo že več kot 15 let. Take in podobne scene. In še hujše. Od tega, da me je klofnil, ko sem bila že polnoletna ko sem se mu postavila po robu. Da je metal denar v zrak in, da ga naj sužnji pobiramo. Do tega, da me je teroriziral, poniževal. Marsikaj je rekel in naredil. Mama je vedno našla vzrok pri meni. Čisto vedno, sem bila kriva jaz. Včasih sem zaradi teh norih dogodkov psihično čisto na tleh. In mama vse to podložno prenaša. Sovražim jo.
On je gazda. Vse mora biti, kot reče on. Spravlja se tudi na sosede. Vedno je hotel on pokazati svjojo moč. Ustrahoval me je, tekel za menoj in mi grozil, da me razbije itd….
Včasih, ko sem na tleh, rjovim tudi sama. In postajam podobna očetu. Bolje bi bilo, če se ne bi nikdar poročila s tem norcem. Itak pa mi je enkrat rekel, da bi lahko tudi odšel, ko je mama zanosila, pa ni, ker je hotel dati otroku (meni) očeta. Smešno. Misli, da je dovolj to, da je priznal očetovstvo. Lahko verjamete, da ni z menoj nikdar pisal nalog, nikdar ni šel z menoj v kino ali kako predstavo, nikdar si ni vzel zame časa več kot pol ure. Ne rabim razlagati, da sem precej nesamozavestna in da si ravno iste besede, ki mi jih je kdaj oče kričal v obraz, sedaj govorim sama, pa niti ne vem kdaj. Rada bi se rešila tega začareanega kroga v moji glavi. Ker vem, da moram tu kaj spremeniti. Pa je tako zelo težko. Tako zelo težko je začeti verjeti, da sem vredna. Žal, vendar si tega občutka lastne vrednosti nisem mogla zgraditi.
Ne imejte me za žrtev, ki krivi težko otroštvo. Verjamem,da je imel kdo hujše kot jaz.
Hočm povedat le to, da mi manjka samozavest, da bi zelo rada bila bolj vesela, mirna, odločna, močna.
Pozdravljena Noe!
Prav lahko ti verjamem. Niti pomislila nisem, da bi se ti imela za žrtev.
Ker si še mlada, imaš torej življenje pred seboj. Svetovala bi ti kakšno skupino
za samopomoč. Predvsem pa, če le moreš, čimprej zapusti dom.
Do takrat pa se ne oziraj na očeta. Sebi postavi obvezo: ali si boš njegove izbruhe
še naprej čustveno sprejemala in se tako samouničevala, ali pa ga boš sprejemala
kot živčnega,nasilnega človeka, ki svojo jezo in bes stresa na šibkejšega.
Ker sam svojega početja ne bo spregledal, kar je edini pogoj za njegovo spreminjanje, in tudi svojih bljižnih ne bo poslušal, ti ne preostane drugega, da se
spremeniš ti.
In takrat, ko si na tleh, ko se počutiš ničvredno, takrat se spomni da si UNIKAT.
in unikati so dragoceni!
Lep pozdrav in veliko miru!
živo punca,
točno vem,kaj doživljaš, saj sem jaz podobno.Moj oče je bil zadnje leta alkoholik. Vrgel me je na cesto, maltretiral je mene in mami. Mami je spravil na rob obupa tako, da je sedaj po treh kapeh ostala neprištevna. On pa, ko je ves folk totalka spravil ob živce, mene iz hiše, nisem imela kam iti, ni mi plačeval šolo, mami ga je živela.
Po svoje se je vse končali tragično in tudi dobro. Sori ampak naredil je samomor. Tako nas je maltretiral le do svoje smrti, ne več zadnje 5 let!
ne vem, kako bi to zdržala. posledice imam šele danes. Sem nesamozavestna, takoj počim, nezaupljiva, na soplošno sovražim moške……res!!!!!!i.t.d
moj predlog je da, če si zaposlena, pojdi čimprej iz te bajte ven. Žal mi je, da si šla s fantom narazen, samo verjetno ni bil tak, kot bi mogel in sama sebe hočeš zavarovati pred takšnim ali drugačnim peklov tudi v nslednjih letih!
najemi si sobico, magari za 200 DEM morda imaš kako teto ali staro mamo, ki bi ti jo odstopila, samo pojdi! Žal mi je, ko tvoja mami ne drži s teboj, toda vedi, da tudi ona trpi in se tega zaveda, da pa ona ne more kar tako iti. Zapečatena je doma!
Ti pa čimprej pojdi! Ne šele tarat, ko boš nekoga spoznala in šla morda k njim!
lp
Jest, veš, včasih, ko nori, si mislim veliko grdega o njem. In tudi o mami. Danes se počutim bolje, tudi zato, ker sem povedala vam in ker sem spregovorila s prijateljico. Zelo mi je hudo, da je tak. Pa veš zakaj? Zato, ker to zelo vpliva na marsikaj; od mojega cenjenja, do mojih odnosov z moškimi, do odnosov, ki jih imamo v družini. Mene izredno zamori, ko je tako vzdušje. Včasih sem agresivna tudi sama. Eksplodiram iz zamere, ki je nekje v meni. In česar si ne želim, je to, da bi kdaj bila taka do svojih otrok.
Hvala in drži se.