Že nekaj dni sem prestrašena, zato pišem, ker bi rada vsaj malo tolažbe oz. kakšno spodbudno besedo. In sicer – sama se že celo življenje spopadam s tiki oz. mislim, da gre že kar za Tourettov sindrom. Starši me nikoli niso peljali k zdravniku zaradi tega, najbrž so upali, da bo minilo samo od sebe. Pa ni. Zaradi tega je bila kvaliteta mojega življenja precej »okrnjena«. Sicer mislim, da sem kljub temu lepo prišla skozi življenje –sedaj imam že 40 let, imam visoko izobrazbo, dobro službo, precej zahtevno delovno mesto, veliko prijateljev, imam tudi moža, dva otroka, hišo in vrt. Na srečo se mi tudi ni na ta račun nikoli nihče posmehoval. Najbrž sem imela le srečo, da sem prišla tako dobro skozi….Kljub temu sem zaradi te bolezni mnogo pretrpela in je ne bi želela nikomur. In vedno sem se spraševala, zakaj je to moralo doleteti mene.
Pred kakšnim tednom sem pa dva čudna trzljaja opazila pri svoji hčerki (7 let in pol). Mogoče nista pomenila nič, toda jaz sem prestrašena na polno. Niti pomislila nisem, da bi lahko to podedovali moji hčerki, zdaj me je to prvič prešinilo in do konca pretreslo. Mogoče ker sem šla sama skozi to in jemljem vse skupaj preveč potencirano. Sedaj jo skrivaj opazujem in v strahu čakam, kdaj bom spet opazila kaj nenavadnega. Nekajkrat sem ta gib še opazila. Resda jo bolj malo vidim, saj sem v službi in ona v šoli, tako da kar se vidimo popoldne, lahko se dogaja tudi bolj pogosto. Tudi zvečer, ko bereva knjigice, se mi zdi, da prav potihem pokašljuje. Zdaj se mi pravzaprav že vsak njen gib zdi tik. Mož pravi, da ni opazil ničesar. Sicer on pravi, da tudi pri meni v vseh teh letih ni opazil ničesar….. Jaz pa sem že prav paranoična.
V bistvu bi res rada samo kakšno pomirjujočo besedo. Vem, da zdravila ni. Kako naj odreagiram, če se bo to ponavljalo? Bojim se, da bom odreagirala preveč čustveno. Ker v bistvu mi je to res prava nočna mora. Kako naj pomagam otroku? Ali morda pretiravam?????? Kako naj sama sebi pomagam, da me to ne bo tako morilo???

Lepo pozdravljeni!

Najprej naj povem, da vas popolnoma razumem, vendar vaša glavna težava ni tik, temveč anksioznost. Vaš strah, s katerim se morate soočati in ga predelovati. Vaša napetost in strah se čutita in prenašata tudi na otroke, kar lahko najbolj vpliva na njuno čustevno in zdravstveno stanje…pravzaprav psiho-fizično stanje.

Priporočam vam kakšen strokoven pogovor kot je psihoterapija. V sebi se boste morali umiriti in se soočiti z vašimi strahovi in poiskati vzroke zakaj je temu tako.

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Vaš odgovor me je malce potolažil, saj v vsakem primeru lažje prenesem, da imam težave jaz, kot pa moj otrok. Anksioznost mi je poznana, trinajst let nazaj sem zaradi nje tudi obiskovala psihoterapijo in se zdravila (takrat sem imela panične napade in bala sem se, da se mi bo zmešalo…..). Potem je bilo OK, rodila sem dva otroka, sicer bila vedno bolj nervozne sorte, ampak sem kar shajala sama s sabo. Sedaj pa me je to šokiralo, čeprav sprva nisem povezala z anksioznostjo (moj mož pa). Sedaj ko razmišljam, pa se mi zdi kar logično, saj sem tike pri otroku opazila ravno v obdobju, ko se je moje življenje nekoliko umirilo in bi lahko samo uživala v vsem kar imam. Ampak ne – kot da bi si iskala probleme in da si ne pustim biti srečna.
Naj povem, da sem upoštevala vaš nasvet in se naročila pri psihoterapevtu. Opažam namreč tudi, da se me vse težave mojih otrok mnogo preveč dotaknejo, če mojo hčerko zafrkavajo v šoli ali da se ji zgodi krivica, me to hudo prizadene. Ampak mislim, da to vse mame tako doživljajo ali pač ne?
Kakorkoli – vem, imam problem sama s sabo. Vseeno me pa zanima vaše mnenje o tikih pri otroku. Kdaj se začnejo in kako otroku pomagati? Za mojo hčerko sem še vedno v dilemi, ali jih sploh ima ali se mi pa samo zdi. Poskušam jo čimmanj skrivaj opazovati (čeprav na žalost ne morem iz svoje kože…). Sedaj smo bili 5 dni cele dneve skupaj in resnično nisem opazila kaj pretresljivega, mogoče nekaj obraznih grimas, ki si jih ne znam razložiti. Še vedno mi tudi ni čisto jasna razlika med tiki in tourettovim sindromom. Prosim samo za kakšno besedo na to temo. Nekaj sem sicer že brala po internetu, pa mi je zgleda naredilo več škode kot koristi….:-(

Lepo pozdravljeni!

Sama pri svojih pacientih poskušam pomagati pri usmeritvi fokusa na primarno težavo…in pri vas je verjetno anksioznost…tu je potrebno “posvetiti z lučko”. Kaj se vam je dogajalo v preteklosti, ko ste prvič doživeli anksioznost?
Kakor koli, tiki so psihosomatska posledica, lahko so tudi del neke motnje kot je Tourettov sindrom. Vse skupaj kaže na to, da se vam je v življenju, morda ne da bi ozavestili, dogajala psihična stiska.

Me veseli, da ste se odločili za psihoterapijo, saj boste le tako razvozlali vzroke, kar bo vplivalo na odstranjevanje posledic…na dolgi rok.

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Še nekaj me zanima – ali je ta-prava psihoterapija vedno plačljiva? Zgoraj sem napisala, da sem pred leti obiskovala psihoterapijo. V bistvu sem obiskovala psihiatra preko napotnice, pri njemu res ni šlo za neke daljše izpovedi, predpisal mi je tablete (ki so mi sicer pomagale) in to je to. Sedaj ko sem bila na psihoterapiji (plačljivi), pa je to zgledalo drugače. Ko sem psihoterapevtko vpraša, kakšna je razlika med njo in psihiatrom, mi je pojasnila, da zdravstvo psihoterapije ne pokriva, ker gre za drugačno obliko terapije. Da mi ona ne bo predpisovala tablet, temveč me bo samo poslušala (cca 45 minut) in poskušala brati iz moje podzavesti, kar pa psihiater ne dela že zaradi tega, ker ima za pacienta odmerjenih tistih 10-15 minut. Psihoterapevtka mi je predlagala obiske 1x na teden, kar bi mogoče trajalo pol leta, leto ali tudi več, pač dokler se ne bi dokopale do vzroka za moje težave. Na hitro sem naredila računico, ki na koncu ni bila tako nizka. Zanima me vaše mnenje, ker s tem res nimam izkušenj.

Lepo pozdravljeni!

Se opravičujem za zamudo, vendar sem bila na dopustu. Pri nas v Sloveniji imamo kup pomembnih težav, ki jih pravzaprav nobeden resnično ne rešuje. Na Dunaju, Parizu, Ameriki je vse drugače. Tam je poklic psihoterapevta cenjen in priznan kot samostojen poklic (na Dunaju sem študirala tudi sama). Pri nas pa je problem v lobijih, interesih, saj se “konkurenca” (psihiatri, psihologi) ne strinjajo s psihoterapijo kot samostojnim študijem. Do nedolgo tega (leta 2005), si namreč lahko postal psihoterapevt, le s podlago medicine ali psihologije. Vendar pravi študij psihoterapije, fakultetni (ne dvo-letni ali tečaji), poteka po bolonjskem programu kot ostali in kot pravim, je v tujini cenjen.

Tako gre lahko človek k psihoterapevtu le samoplačniško (ne kot drugod po svetu), lahko pa čaka in gre na koncesijo k psihiatru ali psihologu, ki je tudi psihoterapevt. Je pa po mojih izkušnjah malo psihiatrov, ki se terapevtsko posvetijo človeku.

Hvala in vse dobro.

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]