Spoštovani!

Prosim, svetujte mi! Imam 16-letno hčer z motnjami hranjenja, ki trajajo že pribl. 1 leto. Jaz za to vem od meseca maja. V tem času je začela hodi k pedopsihiatrinji, obiskuje jo 1x mesečno.
Ne bom vam na dolgo in široko opisovala njenih težav, rada bi nasvet zase. S tem problemom se toliko ukvarjam, poglabljam se vase in iščem razloge, ki so mogoče pripeljali do tega. Krivim se za stvari, ki sem jih delala, za stvari, ki sem jih dopuščala drugim, da so jih delali (taščino varstvo v hčerinih otroških letih in siljenje s hrano), berem članke, knjige, se pogovarjam, predvsem pa se sprašujem, zakaj, zakaj, zakaj. Zakaj si mlado, lepo, talentirano dekle, ki ima pred seboj še vse življenje, ki jo imamo nadvse radi, zastavi tako nemogoč cilj. Zakaj sama sebe ne mara. Zakaj se je to zgodilo ravno MOJI hčeri. Zakaj moram to prenašati. Zakaj noče nehati.
Zadnji teden sploh ne spim. Zbudim se ob 1h, 2h, 3h….in se potem do jutra samo še valjam po postelji, napol budna, napol v snu premlevam to in ono, misli se mi neurejeno podijo po glavi, tlačijo me razne more. Podnevi ne razmišljam nič drugega, kot samo o hčeri. Po cel dan sem na robu solz, potrebujem samo kriv prst pred nosom, pa bom bruhnila v jok in ne vem, kako se bom potem ustavila. Mož mi pri vsem skupaj ni v ne vem kakšno pomoč, ker se o tem sploh noče pogovarjati – če že, potem pusti, da govorim jaz.
Pa tudi pogostnost terapij ni ravno vzpodbudna. 1x mesečno se mi že tako ali tako zdi premalo, potem je pa še zamudila avgustovsko seanso, septembrska je odpadla, ker zdravnice ni, tako da ima naslednjo 1. oktobra. Zadnjo pa je imela konec julija. Vmes je 2 meseca, kar ne prispeva ravno k izboljšanju. Ko bi se vsaj vmes kaj dogajalo, kar bi ji pomagalo, ko bi vsaj jaz lahko kaj storila za to. Pa ne morem drugega, kot da jo gledam vso izčrpano, poslušam njene trditve da je okej, prenašam njene izbruhe jeze, češ naj nas neha tako zelo skrbeti, da ona nima nobenih problemov, da psihiatri itak nimajo pojma itd. itd… in čakam, da napoči 1. oktober. In potem spet vse od začetka…
Bojim se, da bom, če bo šlo tako dalje, pristala v norišnici. Z zadnjimi močmi se ohranjam pri sebi, ker če zbolim, bo za hčerko se slabše.

Hvala za vaš odgovor.

Maja

Spoštovana Resna,
večina psihiatrov, ki se ukvarja z motnjami hranjenja pri mladostnikih, vodi tudi program za starše.S tuhtanjem in samoobtoževanjem, ki sta že depresivni komponenti, kčerki ne boste koristili mnogo, potrebuje namreč čvrsto in stabilno mater, pri kateri bo lahko dobila oporo in pozitivno identifikacijo.Oglasite se k psihiatru še sami, sicer pa vam za prvo silo antidepresiv predpiše lahlko tudi lečeči zdravnik.Samo zdravilo je slabše, kot če bi bili deležni še psihoterapije,a vseeno boljše,kot če ne bi imeli ničesar od obojega.Šele takrat boste lahko prevzeli vlogo., ki vas ob zdravljenju vaše hčere še čaka.Le pogum, stvari niso tako zelo črne, kot se zdi na prvi pogled, vendar spremembe ne bodo prišle čez noč!