Tihi uničevalec odnosov
Oj,
ja, v bistvu vidim, da se res ne pocutim bolje, ampak se izgubljam energetsko ob vsem tem postavljanju mej in skusanju, da bi vseeno drzal en balans med meja/iskanje odnosa z MOM. To mislim, da je res tezko ce ne skoraj nemogoce. Odvisno kaj potrebujes/zelis/si predstavljas od odnosa. Ne vem kako tebi to uspeva, ampak ce mene nadere zvecer zaradi ene zlice, potem se ne morem z njo stiskati cez pol ure, tudi cez en dan ne. Ona pa lahko, ker si to izbrise iz glave.
resevati stvari stalno z izhodi, kaj pa vem, je to pot?
lp svo
SVO,
verjamem, da se trenutno ne počutiš dobro. Ampak veliko je že to, da si relativno kmalu spregledal, za kaj gre. Da ne obtožuješ za to stanje sebe, da iščeš rešitve. Če se primerjam s tabo, je šlo meni veliko slabše, saj sem dosti dosti let mislila, da sem za vsak prepir res le jaz kriva, na vse mogoče načine sem se trudila “poboljšati” in moja samopodoba je bila manjša in manjša.
Vem, kako težko je v taki godlji kot si ti, reševati sebe in še otroke zraven- ampak občudujem tvoj trud. Mogoče se ti zdi, da se ti je trenutno ustavilo, vendar- poglej malo nazaj, kakšen napredek si dosegel v zadnjem času! Imam občutek, da si nehal hoditi po jajcih, kar je izredno zahteven korak! Jaz sem to zmogla šele po razhodu s partnerjem, nič prej, saj zmorejo neverjetne manipulacije.
Pa še zdaj se moram potruditi, da se ne zapletem v opravičevanje ali prepiranje, kadar začne s svojimi metodami “spuščanja megle”, pa že nekaj let nisem več z njim in se dogovarjava le še nujne stvari glede otrok.
Resno, veliko dela si že opravil. Kar pogumno naprej!
Svo, energijo zgubljaš, če jo usmerjaš vanjo, razmišljaš o njej, še posebej veliko jo izgubljaš, če pričakuješ nemogoče , tudi s hrepenenji kaj bi, če bi, kako bi….se je veliko razgubi. Posveti se sebi in orokom, ukvarjaj se s seboj in otroci…
Meja bi bila v zgornjem primeru preprosta. Na provociranje se ne odzoveš ( se ne ukvarjaš z njo npr, kako lahko…itd, temveč poskrbiš zase, da ostaneš v centru, svojem razpoloženju) in ko se hoče crkljati ji mirno poveš, da se ti ne moreš, kadar te prej nadira in se nato niti pod razno ne pustiš zvleči v pregovarjanja ( se ne ukvarjaš z njenimi razlaganji, provokacijami, pritoževanji…) temveč kot razglašena plošča odgovorjaš: Tako pač čutim, tako jaz delujem, preko tega ne morem.. Ona sicer lahko zanika svoja dejanja in občutke, tvojih pa ne more ( vsaj če ji ne dopustiš.)
GittaAna
spet sem malo prišla na tale forum in prebiram zapisano…
SVO, res ti predlagam, da se nehaš osredotočati in ukvarjati z njo. Kot vidiš sam, na tak način ne bo šlo tako kot si želiš ti. Ona kristalno jasno ve, kaj ti želiš (stokrat si z njo o tem že govoril) pa se v vsem času ni uspela/ni želela “spremeniti” za voljo tebe in vajinega odnosa in vajinih otrok. In žal se nikoli ne bo. Če želiš, da se obrne na bolje se moraš začet osredotočat na sebe. Vsak človek lahko svoje odzive in odločitve izbira čisto v vsakem trenutku. Izbira in odloča se le na podlagi svojih potreb. Glede na svojo izbiro pa nosi tudi posledice (dobre ali slabe). Kot že velikokrat zapisano sta v nekem odnosu za stanje v njem odgovorna oba. Tisti, ki povzroča “sranje” in tudi tisti, ki ga dovoljuje in prenaša. (pa prosim ne uporabit izgovora “zaradi otrok”, ker otroci zelo dobro vidijo in čutijo tudi tvoje pomanjkanje energije in izpitost in jim nisi ne vem kako dober vzgled ).
O mejnih in podobnih osebnostih si se naučil precej. Čas je, da se posvetiš sebi in oprosti tole bo malo grdo napisano pa vendar: nehaj jamrat kakšna je in kaj počne ona – posveti se sebi.
V tistih mojih turbulentnih časih, ko sem se s tem spopadala sama, mi je prišla v roke knjiga Teorija izbire, Williama Glasserja in knjiga Realitetna terapija v praksi od istega avtorja. Takrat sta mi bili zelo v pomoč. Morda bosta tudi tebi. Morda pa veš tudi kaj bi bilo najbolje izbrati pa se tega bojiš in odklanjaš. Ok. Pri tem pa se vprašaj, katere svoje potrebe zadovoljuješ. Kakorkoli, stari načini oziroma izbire tvojega delovanja očitno niso uspešni. Morda pa še ni čas in rabiš še kakšno izkušnjo, da se zaveš, da je resnično vse v tvojih rokah
hej, konkretno cvrsto in direktno, kot ponavadi 🙂
Mogoce se slisi Še, in me zanese v njen svet, in v “glej kaj je naredila”, ampak se nekaj casa ze zavedam, da sem sam tukaj, no, z otroki in ce bo kdo poskrbel za mene, bo to jaz. Pika. Zdaj to da ona ve, kaj si zelim, mi je tudi jasno. To, da sem tu zaradi otrok, je tudi ze passe. Nisem vec tisti pravi, kot bi zelel biti. Za njih. Bo bolje narediti na drug nacin, Ampak, ne grem kar na horuk – mogoce malo bolj pocasi, ampak tak pac sem.
Priznam, eni njeni odzivi me se presenetijo, mogoce da me bodo se dolgo, ampak sem ze kar pri sebi, je pa smotano, biti sam, in skrbeti za vse, se nimas s skom pogovooriti, podeliti, preveriti…to je shit od odnosa. Ne vem, kako to kdo zivi, mogoce z ljubico. No, jaz za to pot NeOdnosa ocitno nisem narejen.
Pravijo, da so vse poti na zacetku, ki gredo v dobro, zelo ozke. Pa smotane, pa tezke. Pa se potem razsirijo. Mislim, da po eni taki brcam zdajle, zato mi je tako bad.
si pogledam knjigi, hvala.
lp SVO