Tihi uničevalec odnosov
Tehnika, ki se jo poslužujemo mnogi, mislim pa, da je zelo pogosto uporabljana s strani oseb z mejno osebnostno motnjo. Sicer je posnetek tudi oglas (nevsiljiv), ampak sporočilo posnetka je jasno. Vredno ogleda!
https://www.youtube.com/watch?v=TqPgV7XcWAM
Dobro jutro!
Kako neumno in razverednoteno sem se počutila ob “tej tehniki discipliniranja”. Niti sanjalo se mi ni s čim sem povzročila kuhanje mule, popolno ignoranco in zavračanje. Vsak poskus pogovora je bil misija nemogoče. Na moje običajno vprašanje “kaj je spet narobe”, sem dobila milosten odgovor “ti že veš”. In pomenljivo zaničljiv pogled. Eno samo izsiljevanje in zelo prefinjena metoda kaznovanja.
Ko se je megla razkadila, sem dobila odgovor tudi na to obnašanje.
Tudi mene je tako kaznoval in ni z menij spregovoril niti besedice, včasih en dan, drugič en teden, najdlje 1 mesec. To je rez grozno, ko ne veš zakaj, saj nisi naredil ali pa rekel nič takega, da bi si to zaslužil. Ko se je odločil, da sem svojo kazen odslužila, se je pa z menoj začel kar naenkrat pogovarjat, kot da teh tihih dni sploh ni bilo. Jaz se bila vedno neskončno vesela, ker sem verjela,da se zaveda da ni ravnal prav in da se to ne bo ponovilo, saj me ima vendar rad.,zdaj vem, da sem si lagala, saj se je to ponavlajlo več desetletij, saj sva se spoznala v srednjimšoli in me je tako streniral. Ko sem končno ločila od njega, čeprav sem še vedno rada, nisem pa mogla več prenašat njegovega vedenja do mene, zaničevanja, fizičnega in psihičnega nasilja, žaljenja, varanja itd sem končno zadihala. Pozabiti pa ne morem in mislim, da tudi ne bom. Preveč hudega mi je storil s svojimi dejanji. S svojimi dejanji in obnašanjem je odgnal od sebe mene in odrasla otroka z družinama , ki ne želita imeti stikov z njim. Imel je vse, izgubil je vse. Ostajajo le spomini.
Vse kar opisuješ in že lata doživljaš, sem dala “skozi”. Nič ni pomagalo. Tudi ti že verjetno veš, da jim ni pomoči. Išči jo zase, ne zanj. Njemu je tako obnašanje običajno in se v njem dobro znajde. Ko prevzameš krivdo in popustiš, mu posreduješ samo sporočilo, da mora dovolj dolgo molčati, da se boš ti zlomila.
Ne vem če obstaja upanje za takšne ljudi, sem dolgo verjela da bo bolje, predvsem zato, ker je bil vmes kakšen dober teden, dva ali celo mesec, lepo smo se imeli (očitno samo zame)…potem pa spet po starem obrnil ploščo za 100 stopinj, najti dlako v jajcu, sprememba obnašanja, oddaljevanje, in na vprašanje zakaj, kako to, sem po tednu ali mesecu, dveh čustvenega “mučenja”, zavrženja in negotovosti dobila odgovor, da sem nemogoča, da beži od mene, da odhaja. Vzrok za zapuščanje je našel v kakšni banalnosti. Takoj, ko sem se oddaljila od njega, pa spet ves zagret zame, kot da se ni nič zgodilo, kot da me dva meseca nazaj ni zavrgel kot zadnjo smet in name stresel vse njegove probleme, ki pa jih je prikazal kot moje ali zaradi mene, in na koncu bi morala jaz njega tolažiti, ker on je moral biti takšen do mene, ker je zelo trpel in vlečenje kakšnega “napačnega” stavka izpred let znova in znova…skratka igranje vloge žrtve obvlada do perfektnosti. Vedno mi je očital stvari, ki ki jih je dejansko naredil on! Jaz pa sem neumna verjela da je spoznal, kaj je naredil narobe in da me neizmerno ljubi! Danes vem, da žal dolgoročno ne zmore ljubiti nobenega, razen svoj lažni jaz! Nekje sem prebrala od dr. Dernovškove, da ko NOM/MOM beži od tebe, kaznuje ipd.., da ravnaš prav in zdaj vem, da sem ravnala prav, ko sem izrazila svoje mnenje, svoje želje in da je človek v čustvovanju tako poškodovan, kot bi od človeka brez desne roke pričakovali da piše z desnico! Lahko mu jo sicer amputiramo, za kar je potrebno dolgotrajno zdravljenje, sicer tega NI zmožen!
Jaz pa se obcasno poslužujem tega. Traja do naslednjega dne. Pa ni ignoranca da nebi govoril z momsterjem ampak recem kar je nujnega in sem zadrzan. Zakaj cisto simpl ce se pri momsterju ne ustavis te hitro zvabi na parket prerekanja kjer je on zmagovalec in polni svoj ego. V pogovoru mu ne prides do zivega vsaj jaz ne . Krivi so vedno drugi in da je vse kot je tako sem si sam kriv. Skratka projeciranje je vse kar dobim od nje. Zakaj bi se sedaj trudil in poglablal v njene strahove in paranoje? Itak pogovor med nama ni se resil nic ker ce njej kaj ne pase pac potepta dogovorjeno
Kričač po mojem mnenju imaš prav. Večinoma se v takih odnosih še preveč ukvarjamo z drugim ( ponavadi tudi izberejo takšne, da se jim da več kot ostalim ukvarjati z njimi) in še bolj pozabljamo nase kot že tako ali tako.
Poleg tega, če se začneš ukvarjati sam s seboj, krepiš svoje šibke točke, veš kaj hočeš, veš česa ne…itd. te tudi težje potegnejo v prepir in ostale njihove drame. Vsak odrasel človek je najprej odogovren sam zase in to velja tako za momsterja, kot njegovega partnerja. Če ostaneš v svojih mejah in ne dovoliš, da se jih prečka tam, kjer ni dobro, potem te momster ne more zvleči v kaos, ne glede na to koliko poskuša. Če preloziš odgovornost za momsterja tam kamor spada ( nanj ali nanjo) in se ukvarjaš zgolj s svojo odgovostjo ( tudi do sebe, ne samo do drugih) potem mu ne preostane drugega, kot da nekaj naredi z njo. Težava je le, da so meje pri odnosih že tako zabrisane, pri mom odnosu pa jih večinoma sploh ni ali pa so povsem zameštrane, Pa tudi, da z neznanci, sodelavci, prijateljei lažje vzpostavimo distanco in meje, medtem ko je pri partnerjih to težko, saj je že v definiciji odnosa, da človeka spustiš bližje. Kar pa je v primeru, če imaš opravka z momsterjem lahko celo nevarno, ne samo naporno.
Edini primeri, ki jih poznam, da so ljudje ostali skupaj in da ni parterja momsterja požrlo so bili tisti, kjer so vzpostavili kot jeklo trdne meje in bili sposobni obenem vseeno vzpostaviti vsaj malo bližine. IN pri tem opustili vsako upanje, da bodo imeli “normalen” odnos in se zadovoljili s tisto malo, kar lahko dobijo od momsterja.
GittaAna
Zgornji video je zaokrožil pred časom in sem se tudi jaz zamislila nad njim. Nekaj ljudi je, s katerimi sem se včasih družila, potem pa smo prekinili vse stike. Kdo je zdaj tisti, ki se ne oglaša več, sem mar jaz tista, ki moram ves čas drezati v ljudi, katerim se ne ljubi poiskati mene? Ali da smo se sporekli zaradi oslove sence, zdaj pa nihče ne ve, kdo je na vrsti, da se oglasi. Dolgo časa sem bila jaz tista, ki sem vzdrževala stike z ljudmi, že več let se mi to več ne da. Moje življenje je dovolj težko, zato nimam moči spraševati drugih, kako pa oni shajajo.
Ko pa ravno govorimo o videiih,
na YouTube sem nasel tale kanal,
GOING MENTAL,
ki ga vodita dva psihiatra in se dotika predvsem moskih, ki so v vezah z borderlini.
https://www.youtube.com/watch?v=ppZ2mZzfPyo
Zelo dobro tudi povesta, zakaj moski tako tezko gremo ven iz teh razmerij, ker smo tudi vzgojeni, da smo mocni, da potrpimo, da zdrzimo, da resujemo, da smo dobri….
skratka, zelo dobro poslusanje, tudi ostali videii
sploh pa se pazite tisti, ki imate resiteljske podlage v sebi…
lp
SVO
Ah, mnoge ženske smo bile ravno tako vzgojene, da potrpimo, vzdržimo, rešujemo, smo dobre, prijazne… če ne še bolj kot moški. In že po tradiciji naj bi se podrejale. Moški je vodja, glava družine. Ženske pa “podpiramo tri vogale pri hiši”.
Spremljam tvojo zgodbo, SVO, in tvojo rast. In te občudujem. Dobro ti gre.
Ne evm, sam opazim pri sebi le vedno večjo nemoč in da ne morem resnično rešiti otrok, in mislim, da sem že na meji, ko ves stres vpliva tudi name v tako meri, da reagiram tako, kot vem da je narobe. Ampak normalno, jeza mora nekje ven, če je ne morem ne smem na mom nasloviti.
Kje konkretno vidiš moj napredek, daj mi malo napisi, mogoče pa sam tega ne vidim? Vem da so stvari slabe, razmišljal ne kako pomagati njej, ampak kako pomagati sebi in otrokom in najti izhod. Ampak vseeno kurim preveč energije po mojem mnenju za ves ta ping pong..
LP svo
SVO
Jaz mislim da bi bil napredek ce bi se ti bolje pocutil. Pa kot vidim se ne.
Jaz sem napredoval toliko da se prenasam, prenasam momsterja brez mislih zvecer in ponoci. Se pravi nekako uspem predihati zadevo. Full mi pomaga da ko pride do konflikta da sem ze na poti skozi vrata in diham hitim ven da ne slisim obtozb ki bolijo. Sprehajam se tudi po 1 .- 2 uri in diham mislim kaj lepega semi je zgodilo. Seveda je potem tezko nazaj priti ko je turoben obcutek samo mir pa imam ker ve da bom ponovno odsel za 1-2uri. To pa ji pase majn kot pa ce sem doma. Ustavi nasilje nad sabo . Pa pejdi pa ce to pomeni vskih pet minut pa vsakih pet minut. Ko bos to dosegel bos lahko reseval otroka.
Jst se počutim odlično. Ko pa sem bila v vezi z momsterjem( in še kaj bi se našlo) sem na eni točki videla, da to nikamor ne vodi, glede na moje izkušnje s starši ( eden MOM, drugi NOM) sem rekla, da ni šans, da moj otrok živi v takšnem, ker je vse bolje od tega in mi je to dalo moč ( za sebe se verjetno ne bi toliko borila) da sem odšla in se s stvarmi vsak dan sproti soočala v smeri, da bi se na koncu izšlo dobro za vse, vsaj toliko dobro, kolikor se v taki situaciji da. Naredila sem preboj, da je moje življenje začelo iti spet navzgor ( četudi po milimetrih) in ne već brezupno navzdol. Veliko sem se naučla, se spremenila, ogromno pridobila, odnose sem nekako speljala tako dobro, kot se je dalo in kot sem zmogla. MOj otrok sicer ni živel v (mojem) idealnem, vsekakor pa mnogo, mnogo bolje, kot bi, če se s situacijo ne bi soočila takšno,kot je v resnici bila. Nekaj stvari se ni končalo čisto tako, kot sem si želela, vedar ej skupen seštevek zelo pozitiven. Ni mi žal in še enkrat bi storila isto. Ena od pomembnih stvari, ki sem se jih pri tem naučla pa je, da se da iz vsake situacije potegnit najboljše ali najslabše. Izbira, v katero smer bom šla pa je moja.
Vendar, ljudje smo različni, imamo različne situacije, različne stvari nas vodijo naprej, tako da to ni splošen recept za vse odnose. To je zgolj način, kako sem se s tem soočila sama,
GittaAna
Živjo vsi. Sem Helena, študentka Fakultete za socialno delo in sem na začetku pisanja moje diplomske naloge. Osredotočila sem bom na ljudi, ki so doživeli /doživljajo življenje z osebo ki ima MOM.(svojci, prijatelji, družina,..) Ne bom se osredotočala toliko na motnjo, kot pa na izkušnje ljudi. Zanima me mnenje svojcev, zato se obračam na vas, če bi bili pripravljeni deliti svoje doživljanje. Podatki bi seveda ostali anonimni, v svoji diplomski pa bi tako raziskala ne le motnjo kot tako, vendar kako jo doživlja, sprejema bližnja in širša okolica.
Hvaležna bi bila za vsakšen odziv, saj mislim, da tej temi pri nas ni posvečena zadostna pozornost. Če vas zadeva zanima me prosim kontaktirajte na: [email protected] . Kot sem rekla, podatki bodo anonimni,s svojimi izkušnjami, pa bi prispevali velik delež.
Hvala vam!! Helena