… in mi je kar še …
Resda se imenuje forum “Bolečina ob izgubi bližnje osebe”, ampak … meni je bilo silno hudo in težko tudi ob novici, da je umrl dr. Janez Drnovšek. Zelo težko mi je bilo, stisnilo me je v prsih, zabolelo in ko sem gledala vse oddaje po TV, čisto vse, kar je bilo povezano z njegovo smrtjo, s spomini nanj, sem vedno bila vsaj objokana. Blizu mi je bil ta gospod, pa čeprav ni tako bližnja oseba, ob izgubi katere naj bi občutila tako zelo močno bolečino. Bil mi je blizu po svojem razmišljanju, po svoji tisti človeški plati in po svojih ciljih za doseagnje miru, medsebojnega spoštovanja in sprejemanja ljudi in okolice takšne, kot so.

Bilo pa mi je težko še zaradi nečesa in mi je še vedno. Ko naši mediji želijo nekomu posvetiti spomin, gredo včasih za spoznanje predaleč. Npr. ob smrti dr. Drnovška. Lepo je, da se v medijih s prikazom njegove življenjske poti spomnijo na njegova dela, na njegove uspehe. Vendar pa bi lahko s pompoznimi predlogi o poimenovanju ulice v Ljubljani, o imenovanju pokojnega dr. za častnega člana … počakali vsaj toliko časa, da bi človeka spravili h končnemu počitku. Ta medijska lakota po nekakšni tekmovalnosti, kdo bo dal boljši predlog, kdo bo tisti, o katerem bodo mediji še spregovorili, mi je bila pa odveč, saj se zadevo prenapihnili zgolj zato, da bi se sami malo pogreli v soju luči, ki je obisijala drugega. Zakaj na tak način nekako osenčiti lep spomin na pokojnika. S temi dejanji so v marsikaterem človeku vzbudili nakgonski odstop od želje po tem, da bi se posvetil spominu pokojnika neobremenjeno! Zakaj ravno zdaj, predno so dali dr. k počitku že razmišljati o tem in onem, za časa njegovega življenja pa od gospoda Jankoviča ni prišel noben predlog o častnem članstvu ???? Kako to, da mora človek preminuti, da se spozna njegovo pravo vrednost?

To boli, to, da se človeku za časa njegovega življenja ne zahvali za njegovo delo, njegovo razmišljanje, njegov trud, da se mu za časa življenja ne ponudi nečesa, kar bi dokazovalo našo iskreno zahvalo.

To boli… in boli to, da mu tega ne bomo mogli nikoli več povedati. In da bo ostala za njim kar precejšnja praznina, pa čerpav bo ena od ulic nosila nejgovo ime, vsaj to!

In še vedno mi je tesno pri srcu, ko vidim njegov umirjeni obraz na TV in izpisovanje njegovega podpisa …

Tudi meni je bilo težko, hudo in še vedno mi je.

Bolezen nam ga je iztrgala, mnogo mnogo prezgodaj.
Za vse kar je naredil za Slovence, smo mu lahko hvaležni.

Lep pozdrav vsem!

PRABABI

Mene pa najbolj moti to, da so ga nekateri ljudje, ko je še živel, pljuvali, ga imeli za čudaka, ker je ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj, ga obtoževali, da je veliko lačnih ljudi v Sloveniji in da naj raje da denar zanje, kot pa da ga daje v Darfur.., ko pa je umrl so se mu pa vsi prišli poklanjat.

Mene je zelo prizadela njegova smrt, kajti bil je edini politik, ki se ni imel za politika, ampak za državnika in bil je preprost človek, ki se je znal približati človeku, ki je z ostrim glasom nastopil proti Ambrušanom in se zavzel za Strojanove, ter tako dal vedeti, da je treba spoštovati pravice vseh ljudi, ne glede na vero, raso, jezik, barvo… kot veleva tudi Ustava.
Jokala sem in se mu poklonila v žalni knjigi. Nazadnje sem tako jokala ob smrti papeža Janeza Pavla II.