Pozdravljeni!

Sem mamica 7 tednov stare punčke katero polno dojim. Mleka imam dovolj, v kar sem prepričana, saj je iz porodne teže 3750 g in 51 cm do 5 tedna prišla na 5300 g in zrasla na 58 cm. Problem pa je ta: punčka je zelo zahtevna. Rada se nosi in opazuje stvari, saj glavo že drži pokonci in skoraj ne potrebuje podpore (držim jo kot se temu reče “za vsak slučaj”). Čez dan spi po 15 do 30 minut in hop! spet je budna in jo je potrebno nositi ali pa voziti z vozičkom, samo da se premika, da ni pri miru. Zelo rada sitnari in nerga in (da vam nekako približam celotno zadevo) “ne ve kaj bi rada”. Včasih se mi zdi, da jo verjetno kaj črviči v trebuščku, pa opazim, da ko se nosiva okoli “črvičenje” mine, tako da verjetno to ni to. Vendar pa nisem sigurna in se zaradi tega obračam na vas. Jem skoraj vse, razen hrane, katero tudi tako ne bi jedla, ker je pretežka (npr. fižol). Spijem veliko tekočine (najraje cedevito ali vodo), pojem pa tudi veliko mlečnih izdelkov. A delam kaj tu narobe?
Vedite, da zelo veliko potrpim in da se tudi tega zavedam, da je s časoma bolje, ko pač dojenček malo zraste, a je vseeno zelo naporno pri tako zahtevnem dojenčku. Sicer imam že eno 5-letno punčko, ki je zlat otrok in zelo bister, pa se takšnih težav pri njej ne spominjam. Pa nočem biti krivična do moje dojenčice, zato me zanima ali jo po krivem obtožujem, da je težavna ali je samo zelo zahtevna? Ali morda delam kaj narobe oziroma kaj naj naredim, da bo postala vesel otročiček?

lp,

Suzana

Draga Suzana,
starši, ki imamo več otrok kot enega opažamo med našimi otroci že zelo zgodaj velike razlike, tako psihične kot fizične. Nekateri nas rabijo bolj, nekateri dosti manj. Pomembno je, da na dojenje ne gledamo samo izrecno kot na akt hranjenja, tako zna biti res zelo naporno. Če pa gledamo na dojenje tudi kot na podaljšano simbiozo med materjo in otrokom, kot možnost telesnega kontakta, bližine in cartanja, je to tudi v redu. Konec koncev se človeški mladič v primerjavi z drugimi sesalci rodi močno nezrel in “nedonošen”, kar za celo leto. Tako je narava poskrbela, da se naši mladiči ne rojevajo preveliki, da ženske sploh lahko še normalno rojevamo. In v tistem letu otrok potrebuje dojenje, fizično bližino matere in telesni kontakt tudi kot nekakšno nadomestilo za maternico in varnost za dober nadaljni razvoj… Sama vedno pravim, da je dojenček devet mesecev zadovoljno bival v našem trebuhu, potem potrebuje vsaj še devet mesecev v našem naročju, da se začne od nas normalno in zdravo trgati… In nekateri otroci imajo to potrebo močneje izraženo, ampak saj to je normalno – to je delček našega prastarega nagona za preživetje. Majhen doejnček definitivno ni razvajen! Verjamem pa (tudi iz lastnih izkušenj), da je to lahko zelo naporno za mater in druge družinske člane. Pri takšnih otrocih je najlažje, če jih imamo pri sebi in ob sebi (v traku ali slingu, ko so večji v nahrbtniku) tudi takrat, ko opravljamo druga (npr. gospodinjska) opravila. Tako je zadovoljen njihov nagon po telesni bližini in v kratkem času je močno viden napredek…

Glede na napredovanje vaše deklice, vam lahko samo potrdim, da vama dojenje lepo teče. Nikakor je ne obtožujete po krivici in niste krivični do nikogar. Ko se boste “navadili”, da je otrok takšen in jo boste kot takšno tudi sprejeli, to potem ne bo več “bitka” ampak sodelovanje. In res je – z vsakim dnem bo boljše, a še bodo vzponi in padci… Prosim, nikar ne primerjajte otrok med seboj (vsaj na glas ne), ker bo vaša prva deklica lahko zelo dobro slišala, kako je bila nezahteven in priden dojenček, druga pa naporna in utrujajoča. Verjemite mi, tako otroka zaznamujemo vnaprej za celo življenje. Pravite, da se takšnih težav pri prvi hčerki ne spominjate in to vam prav rada verjamem. Seveda je možno, da je bila res takšen “priden” (hm, izraza pridnost ne uporabljam rada, ker je to hudo relativen pojem) otrok. A verjemite mi tudi, večina težave kaj hitro pozabi. Ravno včeraj je rekel moj mož, da sta starejša dva otroka dosti bolj pridno spala, kakor naš najmaljši, 21. mesečnik. Pa mi ni verjel, ko sem mu povedala, kako je bilo. In sva šla gledat v dnevnik, ki sva ga pisala, res – vse je že pozabil…

Glede na to, kakor ste opisali menim, da vaša deklica verjetno nima prebavnih težav, saj pravite, da jo vaše naročje in bližina pomiri. O kolikah in prehrani doječe matere si prosim preberite:

O popiti tekočini
Dobro dojenje je odvisno tudi od materinega dobrega počutja. V prenesenem pogledu pravimo, da je velika večina uspešnega dojenja – v materini glavi. Mamica, ki PREVEČ pije ali ki pije tekočino za povečanje mlečnosti (npr.pivo), dela nasilje nad svojim telesom. Posledično je to materin stres in tudi to zelo vpliva na zalogo mleka pri mamici. Če preračunamo, da v času, ko se laktacija že dobro vzpostavi, popije dojenček povprečno 1 liter materinega mleka dnevno, potem mati potrebuje le še dodatni liter tekočine za tvorjenje mleka. Če tega v svoje telo ne vnese, telo črpa iz materinih zalog. Seveda, za vsako telo je dobro, da veliko pijemo, toda ne več, kolikor zmoremo…

Suzani sem odgovorila, ko je za nasvet spraševala na forumu Starši…
V njeni dojenčiči sem prepoznala tudi svojega, ki je v tej starosti ravno tako malo spal čez dan (in še vedno tudi pri skoraj štirih mesecih). Napisala sem ji, da najdlje spi (tudi dve, tri ure) v traku. Veseli me, da je Karmen podala isti nasvet, kajti dejstvo je, da nekateri otroci bolj rabijo našo telesno bližino. V tem so mogoče bolj zahtevni od drugih.
Toda, ko enkrat to prepoznamo, si življenje bistveno olajšamo in si utremo pot k zadovoljnemu dojenćku.
Zato tudi Suzani svetujem, da si omisli trak ali štorkljo.