Imamo eno leto – in se še vedno tako intenzivno dojimo, da še nimam menstr. Ampak zadnje čase imam občutek, da bolj cuclja kot pije.
Vse OK, ampak to dela cele noči. Strahotno sem utrujena, saj se tudi cele dni hoče samo nosit, ima pa 12 kg. Vse rad in veliko je, pa še nenehno pije(?) pri meni. Sedaj, te dni! mu je postala zanimiva še duda! Dokaz, kako visi na meni, je, da ima zobke pošteno zamaknjene – da, toliko previsi na meni. Zakaj vse to prenašam (ga dojim)? Ker otročaj ne tvori Ig! Sploh še ni bil nič cepljen! In si mislim, da je to edina šansa, da ga varujem pred infekti.
Ni pa to edini moj otrok, pa še kužo imamo – ki je stara in boleha. In skoraj ves čas sem sama z otroci in psom (sedaj se kuha prošnja za podaljšanje porodniške, sicer imam že dogovor za delovnik 4 ure na teden).
Skoraj nenehno tudi pojokava in sitnari ta naš mali otrok. Ne vem, kaj naj storim, saj je življenje pri nas postalo zares komaj vzdržno, ker mali zahteva nenehno akcijo in pozornost izključno zase. Starejšega mahne, uščipne ali kaj takega, če ga le dobi… Pri možu v glavnem samo cvili. Starejši in mož sta hudo besna nanj. Kako ne, saj se res trudita okoli njega, da bi ga zabavala, on pa ju očitno zavrača. Uboga kuža je morala na Prozac, ker je vse to nenehno vpitje in stres bilo zanjo prehudo in se je do krvi zgrizla. In zakonskega življenja – se nismo šli že mesece… Saj otročaj zares spi z odprtimi očmi! Dobesedno me skoraj ves čas žveči. (Imela že 3 čistilne servise, da vsaj malo počistijo).
Ali naj ga raje neham dojiti, da mu preprečim to “veleposestništvo”? Bo končno tvoril tiste nesrečne imunoglobuline, če ga bom odstavila? Ali pa bo vse še slabše, saj mu bom odtegnila duhovno tolažbo dojenja in bo vse dni do 4. r.d. nekje preždel s cucljem v ustih, na mojih rokah, in nas grdo gledal?
Vse dr. Searse sem prečitala…. upam, da sem napisala prav… a se mi zdijo bolj tolažba za izčrpane starše rojenih veletečnob kot pa upoštevanja vreden nasvet…. Tako globoko smo že zabredli…
LP, Karmen. Upam, da pom zbrala energijo in prišla še kaj na La Leche ! Sama, da bom prišla do izraza …
Ah, seveda, še to: lepo si že shujšala. Upam, da ti je dieta prijetna. Vso srečo in pogum, saj vem, da je hujšanje velik projekt, ki ga zmorejo le zares močne osebnosti!

Draga Lidija,
joj kako sem se vživela v tvoje pismo. Ker sem bila sama dvakrat v zelo podobni situaciji. Cele noči cucljanja, mama pa je že pošteno dvomila vase in v prav tega, da nam otroci sami povedo kaj potrebujejo. Oh to nočno dojenje, odsotnost partnerja, razmetano stanovanje, … Koga ob tem ne bi prešinjale podobne misli.

Iz vašega pisma razberem iskreno skrb za vašega otroka, obenem pa tudi, da ste nekako, hm – kako naj se izrazi, da me boste pravilno pozitivno razumeli – »nasičeni z bližino«. Kaj torej potrebujete, kako to razrešiti? Ko sem dr. Searsa vprašala, kako mu je uspevalo z ženo obdržati pristne odnose in da ob vsem delu in ukvarjanju z družino ni pregorel in bil prenasičen (in upoštevaj, da imata z Marto 8 otrok, od tega enega z Downovim sindromom), je povedal zelo enostavno: »One hot date per week«. En vroči zmenek na teden – s svojo ženo seveda. Od kar se sama držim tega nasveta – moram reči, da je precej lažje in tudi zakonsko življenje se je močno izboljšalo. Po dveh letih sem bila končno spet v kinu, na večerji z možem, če ne gre drugače (in če sem še med budnimi) pa zvečer prižgem sveče, narežem sirček in nalijem taboljši kozarec Refoška… Tudi takšne majhne stvari lahko delajo čudeže…

Ali res menite, da je za nepravilen ugriz, da je otrok jokav, nesamostojen, da ste vi utrujeni, da je zakonsko življenje na ničli, da bo po končanem dojenju začel sam tvoriti imunoglobuline… res krivo dojenje?

Žal vam ne morem prerokavati, kako bi pri vas izgledalo družinsko življenje, če z dojenjem prekinete in vem, da se zavedate, da se težave samo zaradi tega zagotovo ne bodo rešile. Pomislite, kako bi bilo, če se ne bi dojil? Ali bodo potem stvari lažje? Si predstavljate, kako bi izgledalo vaše življenje, brez dojenja? Če menite, da bi bilo boljše – potem »just do it« – postopoma in z ljubeznijo. Toda, ali ste v to 100% prepričani?

Aha, še o dojenju in imunoglobulinih:

Protitelesa, ki dajejo zaščito pred klicami, s katerimi ste prišli v stik v vsakodnevnem življenju v vašem domačem okolju, prehajajo na otroka že v času nosečnosti. Ti imunoglobulini omogočijo otroku, da je zaščiten proti mnogim povzročiteljem nalezljivih bolezni, kot ve, kot jo imate same, ko se znajde v družinskem okolju. Imunost ni pridobljena ampak gre le za pasivno prenesena materina protitelesa, ki pa po šestem mesecu otrokove starosti iz otrokove krvi začnejo izginjati.

Do nedavna so bili znanstveniki prepričani, da se celotna količina protiteles prenese na dojenčka samo preko placente (posteljice). V tako prepričanje so jih zavedli izsledki raziskav na govedu, ki so jih opravljali zaradi pomembnosti kravjega mleka v človekovi prehrani. Študije so pokazale, da teliček, drugače kot človek, ne dobi protiteles pred rojstvom: celotno in edino zalogo protiteles dobi s prvim sesanjem, nekaj ur po rojstvu. Vsak kmet ve, da tele, ki ne dobi kolostruma, lahko v kratkem pogine. Iz študij izhaja, da v kolostrumu prevladuje imunoglobulin G (IgG), pomemben za preživetje. Ko so znanstveniki pregledovali novorojenčke, so ugotovili, da je ob rojstvu v telesu prevladujoč imunoglobulin IgG. Zaključki, ki so jih potegnili iz teh študij, čeprav razumni in logični, niso bili povsem pravilni. Verjeli so namreč, da do prenosa protiteles pride pred rojstvom. Ker so IgG imunoglobulini v trenutku rojstva že prisotni, so menili, da je kolostrum nepomemben v boju proti okužbam.

Znastveniki so odkrili, da je materino mleko živo tkivo, ki je v marsičem podobno krvi. Levkociti, ki so tudi v krvi, so poglavitni obrambni faktor pred okužbami: uničujejo in onemogočajo bakterije in viruse, ki lahko povzročijo hude bolezni. Prisotnost živih levkocitov v mleku pomeni, da je mleko živo tkivo, zelo podobno krvi. Še preden so znanstveniki odkrili žive levkocite, so nekateri zdravniki imenovali materino mleko “bela kri”, prav zaradi njegovih vitalnih lastnosti, ki jih pripisujemo krvi.

Navdušujoče je bilo odkritje, da je v materinem mleku skoraj enaka količina levkocitov kot v krvi! Bela telesca nastopajo v različnih oblikah, s specifičnimi lastnostmi. Nekatera bela telesca iz materinega mleka izločajo pomembni IgA.

Kako deluje zaščita

IgA predstavlja prvo obrambno črto organizma, medtem ko IgG, poglavitno protitelo, ki ga otrok dobi preko posteljice, kroži v krvi (humoralno protitelo). IgA deluje na tistih točkah, kjer klice najlažje napadejo telo, kot so: zgornja dihala, pljuča, črevesje. Ti deli so prekriti s sluznico, ki predstavljajo oviro za bolezenske agense in ravno tu se izloča IgA. Levkociti pridejo v otrokovo črevesje kot vzorci in nadaljujejo z izločanjem IgA. To protitelo z nekoliko drugačno zgradbo glede na “sorodnika” v krvi, je obstojno na prebavo. Imunoglobulini so kot stražarji ob meji, ki jo predstavljajo obloge prebavnega trakta: onemogočajo vdor klic in tujih beljakovin, ki bi lahko povzročile alergije.

Odličen specialist z obrambno funkcijo je makrofag, tip levkocita, ki presnavlja tuje organizme. Klice “požre” in jih s pomočjo encima – lizocima uniči. Opazili so, da je veliko lizocima tudi v materinem mleku. Ko je vsiljivec uničen, se makrofagi pripravljajo na naslednji napad.

Koncentracija teh protiteles v telesu je najvišja v prvih urah po rojstvu, kar je še en dober razlog, da pristavimo otroka k prsim čimprej kot je mogoče. Nobene druge tekočine (glukoza, voda, čaj, umetno mleko) ne moremo primerjati s kolostrumom po blagodejnosti za vašega otroka.

Po prvih tednih dojenja se kolostrum spremeni v pravo mleko: koncentracija protiteles se zmanjša, poveča pa se količina mleka, ki ga otrok zaužije, kar pomeni, da še vedno dobiva konstantno zaščito pred mnogimi organizmi – bakterijskimi ali virusnimi. S pomočjo materinega mleka otrok prične izdelovati svoja protitelesa ob spremstvu protiteles, ki jih je dobil ob rojstvu.

Pred nedavnim so v Hong Kongu znanstveniki odkrili, da nekateri levkociti v materinem mleku reagirajo na nek virus z izločanjem interferona. Interferon je vrsta beljakovine, ki opozori okoliške celice na bližajočo se nevarnost. Interferon, ki ga izločajo levkociti materinega mleka, je zelo podoben tistemu, ki ga izločajo levkociti v krvi in predstavlja dodatno zaščito novorojenčka.

Presenetljivo odkritje je bilo tudi dejstvo, da dojke proizvedejo posebno vrsto protitelesa kot odgovor na neko novo nevarnost za otrokovo zdravje, tudi če potrebni specifični imunoglobulin ni bil prisoten v materini krvi. Ko je dojenček izpostavljen neki novi klici, se prične niz reakcij. Ko sesa, mogoče tudi pogosteje kot ponavadi, saj se ne počuti dobro, začnejo dojke proizvajati primeren imunoglobulin in ga kot zaščitni element preko mleka pošlje otroku. To je sistem “specializiranega programiranja” doječe matere, ki proizvaja protitelesa po naročilu za tiste klice, ki grozijo otroku. Otrok “izda naročilo”, mati “sprogramira” celice in “dostavi” ustrezna protitelesa.

Odkritje dinamične in neposredne vloge, ki jo ima dojenje pri zaščiti pred boleznimi, pojasni kako lahko otroci, v času, ko so dojeni, preživijo v okuženem okolju. Ta prednost dojenja, ki je na žalost bolj očitna, ko dojenja ni, je resnica, ki jo moderni svet vse bolj ceni, še prav posebej od takrat, ko se je umetno mleko za dojenčke razširilo v manj razvite dežele.

O hujšanju:
moje hujšanje ni projekt in jaz definitivno nisem močna osebnost. Uf, daleč od tega. In nisem na dieti. Le malce bolj pazim kaj in koliko jem (ne vedno) in se trudim, da več migam. Nekaj časa je šlo tako zelo lepo, sedaj pa se je malce ustavilo. Kljub temu, da sem popolnoma seznanjena s teorijo je tudi pri meni tako, da ni vse idelano ali tako, kot piše v knjigah. In ta presneta čokolada, tctc…

Hvala, Karmen,
tvoj odgovor mi je v marsikatero pomoč. Mislim, da je pametno, da nadaljujem z dojenjem, ko ga otrok tako išče (ima konst. sesalni žuljček!)
Res pa je: kar nekaj stvari moram premisliti, npr. kako dobiti primerno pomoč, ki jo pač res potrebujem – in še kaj.
Tisto, kar sem napisala na koncu, čeprav dobronamerno in iz lastnih izkušenj s to mojo presneto grešno naravo, pa bi morala povedati kako drugače in kje drugje. Oprosti.
LP!

Joj, Lidija, saj ni bilo mišljeno tako, da bi se mi sploh kaj morala opravičevati. Povedala sem samo dejstva :), da ne bo pomote. Očitno sem tudi jaz grešnica po naravi in pravim, da še dobro, ker vsaj znam uživati življenje 🙂