Opažam, da vsako leto, ki projde mimo prinese 10 kilogramov. Vem, da je stvar zaskbljujoča. Nisem več otrok, a tudi odrasel še nism do konca. Star sm 19 in imam 107,5 kilogramov. Čudi me to, da v družini obedujemo istočasno, isto hrano, skupaj počnemo iste stvari, s to razliko da starši spijo manj, v popvprečju jaz prespim 7-8 ur dnevno. Družina pa vedno ostaja na istih kilogramih. V zadnjih štirih letih sem se ukvarjal z badmintonom, veliko sem aktiven, ne samo zunaj, tudi doma, občasno uživam alkohol, ampak mislim, da to ni vzrok da bi se mi teža vse bolj večala. Vsako leto se zredim za 10 kilogramov. Dednost mislim, da ni vzrok, saj so bili vsi predniki suhi, tudi problemov podobnih niso imeli. Zanima me, ali je lahko vzrok psihičen, ali je stvar bolj fizične narave?
Če ne veš, kaj je vzrok tvojemu pridobivanju teže ti predlagam da narediš najprej tole: en teden si zapisuj vse karkoli boš pojedel. Ampak res vse!!! Če se ti bo zdelo da količina hrane ni vzrok za to, pa pojdi do svojega zdravnika. On ti bo podal svoje mnenje oziroma te bo napotil na preiskave, da izločita zdravstvene razloge.
Problem je v tem, da lažeš sam sebi. Obedujete najbrž res vsi isto, ampak pomisli kaj vse še ti poješ kadar nisi za mizo. Nekateri ljudje hrane, ki je ne pojedo vpričo drugih sploh ne štejejo za hrano. Imam kolegico ki je 20 kg pretežka in vpričo mene vedno je samo krispije pa jogurte… Je pa naneslo, da sva bili cel dan skupaj, pa ni mogla več skrivati koliko poje. Zagotavljam ti, da veliko več kot govori…
Se strinjam z mojima predhodnicima s tem zadržkom, da je težko dajati “pravo diagnozo” preko neta in s pomankljivimi podatki.Hormonske ali druge težave in ne prevelik energetski vnos, pa so, kolikor je meni znano, redko vzrok debelosti.Res najbolje, da si napišeš kaj ješ in se potem s tem soočiš, ali za mnenje še vprašaš zdravnika na netu.
Še enkrat se ti oglašam, ker se mi takšni ljudje zdijo zanimivi,nikakor pa ne mislim nič slabega o njih. Zanimivo se mi zdi tisto varanje samega sebe, ki je zelo “uspešno”, kar se vidi na kilah. Vem tudi, da veliko debelih ljudi sploh ne mara sladkarij. Najraje imajo klobase, meso, kruh in to vse zelo obilno. Vendar se njim ne zdi obilno, ker imajo takšen tek, da bi pojedli še več, če nebi bili že itak preteški. Predebela sodelavka , ki ni “nič jedla” je vedno jamrala kako malo je . Izjavila je npr. ob devetih zjutraj da je zelo lačna ker ni nič zajtrkovala- pojedla je “samo” en krofek in spila kakav. Očitno za njo krofek; ki ima okoli 400 kalorij sploh ni hrana. In tako naprej in tako dalje. Neka druga nič ne je zvečer-samo kakšna tri jabolka in skodelico kuhanega grisa. Take obilne večerje jaz ne jem skoraj nikoli. Redi vsa hrana, ki je pojemo preveč pa je to čisto vseeno, če je to sadje, sladkarije ali meso. Pa tisto fantaziranje o napačnem delovanju hormonov. Mati mi je vedno rekla, da v taborišču med vojno ni bilo niti enega debeluha, pa je bilo med vso tisto množico gotovo nekaj ljudi s hormonskim motnjami ali pa z debelimi sorodniki. Čisto jasno je da redi samo hrana, oziroma preveč hrane. Želim ti, da bi spregledal koliko v resnici poješ in koliko bi v resnici potreboval, da bi imel zaželjeno težo.
Dajte no, ne ga napadat, kako laže sam sebi itd. – kako pa veste? Mogoče je res kriv počasnejši metabolizem ali kaj podobnega. Sama imam ravno obraten problem – sem presuha in vem, da bi lahko pojedla slona, pa se ne bi zredila niti za gram! Tisti z ekstremnimi metabolizmi se pač lahko postavimo na glavo, pa ne bo (večjega) napredka, razen če si npr. gremo zdaj “zagrenit življenje” in se na silo basat – a za tako življenje, hvala lepa! Raje imam kak kg premalo in pač poslušam obtožbe (okostnjak itd.), kot da bi mi bilo neprestano slabo od vnašanja v organizem več hrane, kot ga ta potrebuje oziroma zahteva.
Pojdi k zdravniku, da te da na pregled ščitnice. Jst mam probleme s tem… pa od tega taka nagnjenost k “redenju”. Ni nujno da laže sebi. Jaz (evo ti ga na brez laganja in nalaganja) pojem zelo malo. Daleč od tega, da bi pojedla tok kot moja familija. Moja suha sestra poje ogromno, jaz pojem malenkost več kot običajno… (beri po kosilu popoldne še mogoče ene dve palačinke) pa se mi to na kilaži naslednji dan močno pozna…
To ni izgovor, shujšat se da… sam mal mejn morš jest kot drugi, gibat se morš pa lih tko.