Pozdravljeni,
Na vas se obračam z tezavo…..za katero s partnerjem ne veva vec kako ukrepati. Sin je star skoraj 8 let. Vsak vecer imamo tezave ker noce spati v svoji sobi ( kar naenkrat) z izgovorom da ga je strah….en dan ga je strah ker ga je sosolec strasil, drug dam ga je strah ker slisi po hodniki sosede hodit(smo v bloku)….in takp dalje vsak dan. Isce izgovore zato da lahko na koncu spi pri meni, partner pa gre v njegovo sobo…..ce slucajno ne popustima nastane tak jok da potem popustiva ker naju ke sram da cel blok to histerijo poslusa.
Naj poudarim da smo probali ze vse…..miren zakljucek dneva, pocartamo se vsak vecer…..povsod morajo luci svetit ker drugace ga je strah…….skratka nevzdrzno je postalo.
Prosim za nasvet….
Lp

Spoštovani,

Da bi bil nasvet bolj učinkovit, bi bilo potrebno podrobneje poznati fantovo logiko, ki proži strah. Če je prej spal sam v svoji sobi, zdaj pa naenkrat ne želi več, nas najprej zanima kaj se je zgodilo, da je prišlo do te spremembe. To je vprašanje za vas. Ali imate v spominu kakšen dogodek ali spremembo, po kateri so ti strahovi postali izrazitejši? Možnosti je več. Če bi šlo za prehod v šolo, bi lahko to vplivalo. Vendar najbrž hodi že v drugi razred? V drugem razredu šola postane malo resnejša in bi lahko imel občutek, da česa ne zmore. Da je zaradi tega slab. Lahko bi se v šoli bal kakega sošolca ali učitelja. Lahko bi se zgodilo tudi kaj doma ali na igrišču, česar bi se ustrašil oziroma česar ni znal sam predelati. Lahko bi bile posredi kakšne intenzivne/agresivne risanke ali filmi ali videi. Predlagam, da enkrat preko dneva ujamete trenutek, ko bo pomirjen in razpoložen, da ga vprašate ali se je kaj takega zgodilo in pa česa se zvečer boji, Vprašajte ga kaj se lahko zgodi v temi. Otroci se ne bojijo teme, ampak tistega, kar mislijo, da se bo v temi zgodilo. Kar vemo, je to, da sin misli misli, v katerih je ogrožen ali on ali kateri od njegovih bližnjih. Ni nujno, da bo znal te misli kar tako povedati, ampak vseeno lahko potipate. Ko jih boste poznali, se pogovorite o njih in mu zagotovite obratno – da je varen.

Še ena zadeva je. V starosti tam nekaj čez 6 leto se pri otrocih pojavi preskok v dojemanju smrti, lastne minljivosti in minljivosti svojih staršev. Mimogrede, naslednji tak prehod se zgodi okrog 14. leta. Skratka, pred 6. Letom otroci ne razmišljajo o minljivosti. Takrat enkrat pa prvič spoznajo, da sosedova kokoš teka naokrog potem je pa enkrat ni več. In potem prvič take spoznave povezujejo s sabo in bližnjimi. Otroci ta prehod v dojemanju smrti predelajo zelo različno. Vsi pa smo na tak ali drugačen način od tiste faze naprej prisiljeni živeti z zavedanjem lastne minljivosti in s tem s strahom pred smrtjo. Tako zavedanje bi se lahko pokazalo tudi na način, kot ga opisujete. Pristop bi bil pa podoben. Najprej to ugotovite, potem pa se o tem pogovarjate.

Še tretji vidik bi bil kako sin sprejema postavljene meje oziroma kako vi pri tem vztrajate tudi pri drugih situacijah. Otrokom, ki so močno povezani s starši, lahko predstavlja spanje sam v sobi veliko frustracijo. In to frustracijo se lahko naučijo tolerirati samo s čvrsto postavljenimi mejami iz strani staršev. Sami bodo na vse načine iskali bližnjice, da bi lahko spali z mamo in jim ne bi bilo potrebno sam se soočati s strahovi. In če vi običajno pod pritiskom popustite, on to dobro ve in tudi ve katera orodja mora uporabiti, da popustite. Tukaj ni nobene bližnjice. On mora trčiti ob mejo. Razumem, da vas je sram, ampak vprašanje je, kaj je tukaj pomembnejše – dobrobit vašega otroka ali mnenje vaših sosedov. Ko bo sin videl, da orodje ne deluje več, ga tudi ne bo več uporabljal. Predlagam, da mu obljubite nagrado, ko sam prespi noč. Lahko recimo zbira zvezdice poguma in za tri zvezdice dobi nekaj, česar si želi.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić