težave z odnosi
helloooo
imam problem, in že nekaj casa zbiram pogum komu zaupati zato sem se odločila da vam pisem,
namreč problem imam v odnosu z mozem, stara sem 25let in z mozem sva poročena leto in pol, problem se je najprej zacel pri sami organizaciji poroke, kjer je naprej moz zacel vse bolj postajati nervozen zaradi samih tezav okoli organizacije poroke, tezave so se potem zacele kazati tudi v postelji, saj ni vec bil tako aktiven, pa tudi vse pogosteje sva se kregala,
kadar sem zelela da bi se stiskala me je zavrnil in to se vedno traja, ce enkrat na teden se muckava je v redu a kaj ko mine tudi do 14dni da ni nič, in sedaj sem v tej fazi pocutja da mi dejansko ni vec do skupnega odnosa in si ga enostavno vec ne zelim. Da ne povem da je pozabil na najino prvo obletnico in da se je obnasal kot da ni nic posebnega, kasneje, ko pa je videl da le to ni bilo tako lepo z njegove strani mi je kupil darilo in se opravicil.
Drugi problem nastaja v tem, da sedaj ko sama ziviva (prej smo se skupaj ziveli z njegovo mamo) je vse breme na meni, od kuhanja, razmisljanja financ do samih poloznic, skrb za stanovanje…nepricakujem da mora moz sesati oz. kuhati in ne vem kaj, a le da sodeluje, ker tudi sama nisem super kuharica in sem se morala veliko stvari nauciti na novo ko sem se porocila,k temu me je vodila sama situacija pa tudi zelja po necem novem, da se naucim 🙂
Z njegove strani ni tako! pa mu pokazem in povem kako se stvari streze a zaman!
in ko se skusam z njim pogovoriti mu zaupati, da mi to ni vsec ga nekako vkljuciti v skupno gospodinjstvo se le bolj odmika ter naj mu neham tezit “spet mu najedam, so njegove besede” Ob vsem tem se vse bolj pocutim odrinjeno in nezadovoljno, prej je za vse te stvari skrbela njegova mami, ker jaz nisem imela ene besede pri opravilih niti pri financah, in na vse se je obracal na mami, celo na kosnjo trave, katero je prej mami opravljala je sedaj pricakoval da bom pa sedaj jaz kosila??? no tu sem le dosegla kompromis da dokler jaz likam, kuham in perem in dokler se on s tem ne ubada pa tudi jaz ne bom razmisljala o kosnji trave.
Vglavnem, problem je v tem, da so posteljne aktivnosti na nuli, najin odnos je tudi na nuli, ker se dejansko ne pogovarjava vec amapk vsak pogovor se zakljuci na dretju in kreganju,
pride iz sluzbe in dokler jaz pristimujem koslio je za tv-jem oz pregleduje reklamne oglase, zvecer ne gledava skupaj tv-ja, ampak on igra igrice jaz pa razmisljam zakaj nisva skupaj in da se najin odnos samo slabsa.
Problem je pa se tu, da ker ziviva v stanovanju katerega je treba se odplačat(skupni lastniki so mami moz in sestra) le sama naviram da bi bilo treba pogledat okoli posojila in se to zadevo zrihtat. A on nic???
Moti me vse skupaj in voljo zgubljam, nimam vec moci za taksno skupno zivljenje, poleg vsega tega se studiram in ostali so mi zadnji izpiti ter diploma, prav tako delam popoldan honorarno in si iscem se eno zanesljivejso sluzbo, resnicno se borim za najino vse najboljse a sem ob vsem tem samo se bolj nezadovoljna, jezna nase, ker vse to prenasam, v glavi razmisljam samo o teh stavreh ki me motijo…. zelim si spremembe ker tako res ne morem vec.
Prosim za nasvet in hvala vnaprej!
Spoštovana »Luckasta«,
najprej čestitke, da ste končno spregovorili o tem, kaj vas res mori in kako hudo vas mori. In tako tudi sebi priznali, da tako pa res več ne gre naprej, ker boste sicer slej ko prej pregoreli. Verjamem, da vas spravlja v totalno stisko to, da se ob možu v zakonu počutite kljub vsemu sami, neslišani in neupoštevani. Hkrati pa ste prevzeli nase glavnino čustvenega bremena in odgovornosti za vajin odnos in dom, kar vas še dodatno bremeni in jezi.
Logično je, da vas vse to moti in da zgubljate voljo in moč, saj ste vsaj glede na vaš opis situacije daleč nesorazmerno preobremenjeni z odgovornostmi, ki bi morale biti porazdeljene (pa ne govorim samo o tehničnih/gospodinjskih opravilih). In če se jih že ne da porazdeliti drugače, je v zakonu najpomembnejša stvar, da se da vedno o vsem pogovoriti in biti slišan – tudi o tem, kako težko je opravljati nujna gospodinjska dela, kako breme so ipd. Saj ne pravijo zaman, da se telesna ljubezen začne s tem, da pomagaš drugemu pri čisto osnovnih stvareh, kot je pomivanje, odnašanje smeti, kuhanje, ko pride otrok – tudi vstajanje ponoči namesto drugega ipd. V vsem tem se pokaže ljubezen do drugega in njegovega telesa v najbolj osnovni in prvinski obliki – ko želiš in hočeš nekaj narediti namesto drugega, ker mu želiš prihraniti napor, če vidiš, da ga to preutruja. Tu vidiš in pokažeš, kaj ti drugi res pomeni, koliko imaš res rad njegovo telo – ne zgolj kot »orodje užitka« v spolnosti.
Vmes pa je še en velik prostor in glavno področje, kjer boste tudi vi oz. vidva morala najprej poiskati odgovore na tista vprašanja, ki vas/vaju mučijo. Mislim, da jedro problema je vajin odnos, za katerega pravite, da je »na nuli«. In tu bo treba začeti “popravljati hišo vajinega zakona”, sicer se bo sesula.
Mislim, da je skrajni čas, da možu jasno in njemu razumljivo poveste, kako se vi počutite (ob njem, v zakonu in sama s sabo, obremenjena s tolikimi stvarmi, za katere se počutite sama, in skušajta najti rešitev). In pri tem vztrajajte/ta toliko časa, da vas bo res slišal in razumel. Kaj bi bilo narobe, če bi skupaj pripravila kosilo, ko on pride iz službe, vi pa s študija/učenja?? Saj sta vendar oba garala in imata oba enako pravico do počitka in postrežbe (razen, če se dogovorita drugače in je tako obema o.k.). Ne vem pa, ali vi res verjamete v to in si upate pri tem res vztrajati do konca (no, to ne pomeni, da se pustite pretepsti ali žaliti).
Glede na to, da ste vi tisti, ki vidite v tem trenutku problem oz. se ga zavedate, mislim, da je vaša naloga (in predvsem dolžnost do sebe!!), da toliko časa vztrajate, da bo tudi mož dojel »poanto« in tudi on čutil, da vi mislite resno in boste pri svojem vztrajali. In če sama ne bosta zmogla pogovora, ker je ali enemu ali drugemu stvar preboleča, odpira preveč težkih občutij, ki jih je težko spraviti v neškodljive besede, potem ne oklevajta poiskati pomoč. Ker je ob prisotnosti tretjega, ki služi kot »amortizer in prevajalec«, včasih precej lažje začeti se pogovarjati.
Je pa res, da tudi ob tem nimate nikakršnega zagotovila (tako kot na sploh v življenju), da bo mož se »dojel« in »sprejel« in vas pripravljen zares slišati in tudi narediti kak nov korak. Ker se bo pač moral sam odločiti, kaj želi od življenja in zakona in kaj je pripravljen za to tudi narediti. Njemu očitno v tem trenutku vsaj na videz »nič ne manjka«. Verjetno tudi zato, ker vi »preveč potrpite« ali pa s svojo »hiperodgovornostjo zasedete« ves prostor in potem njemu ni treba nositi njegovega dela odgovornosti ali pa ima morda celo občutek, da zanj ni ostalo nič prostora. Četudi se vam to morda sliši skrajno čudno – ne vem, koliko je vaš mož v resnici nekje globoko v sebi prestrašen fantek, ki še vedno prepušča iniciativo »mami« in tako zamuja priložnost, da bi razvijal svoj ponos. A to zdaj ni opravičilo zanj – sam bo moral poskrbiti tudi za to – ob vas ima idealno priložnost, če pa jo bo izkoristil, pa je njegova stvar.
Pomembno se mi zdi, da se zavedate, da ste v tem trenutku vi tista, ki »ji kaj manjka« oz.jo veliko stvari preobremenjuje. Zato je pomembno, da tudi če v skrajnem primeru vaš mož ne bo želel sodelovati oz. ne bo zmogel videti problema oz. vašega vidika doživljanja, vi zase poiščete pomoč in ne nehate verjeti, da čutite prav in da vam pripada drugačno in lepše življenje (in vašim otrokom – ko enkrat bodo) in tudi poskrbite za to. In odkrijete, zakaj se vam konec koncev to dogaja – da se potem počutite neslišana, sama za vse, osamljena, izdana … Ker samo na ta način se lahko to enkrat tudi zares neha. Samo tako lahko nehate biti »žrtev« situacije in moža in postanete aktivna ustvarjalka svojega življenja in odnosov. Ta cilj pa je nekaj, kar vam ne more nihče vzeti. Je pa pot do cilja lahko dolga, a pomembno je, da na to pot sploh stopita/e, saj je najtežji prvi korak in nato sledi potrpežljivo vztrajanje.
Srečno!
Spoštovana Luckasta,
verjamem, da vam je hudo, težko, da se počutite nevredno, podcenjeno in zaničevano, v vas se kopičita jeza in bes, hkrati pa vas je verjetno tudi zelo strah, saj se v odnosu ne počutite varni. Vsi zapleti s solastništvom stanovanja vse te težke občutke le še okrepijo oz. poudarijo.
Ne vem, če imam kaj veliko dodati svojemu prejšnjemu odgovoru – ker še vedno mislim, da je glavni problem vajin zakonski odnos, le da se težave v odnosu kažejo tudi na lastniških razmerah in urejanju gospodinjstva in še česa. Vse te »odprte bojne linije« so namreč samo »simptomi«, ki govorijo o tem, da med vama poteka vojna za »osnovne človeške dobrine«, kot so spoštovanje, občutek vrednosti, sprejetosti, potrditve, ljubljenosti, varnosti… In to so »dobrine«, ki si jih mora vsak par sam včasih dobesedno »prigarati« preko dolgih pogovorov in s tem reševanja sprotnih težav, običajno tudi preko konfliktov.
Zato bi vaju jaz v tem trenutku bolj kot kam drugam napotila k zakonskemu terapevtu, da se začneta končno resno pogovarjati o vajinih zapletih, ki z vso bolečino in nerazumevanjem govorijo o tem, da oba v bistvu hrepenita ravno po nasprotnem, po »celjenju« vajinih preteklih ran (verjamem, da jih imata oba, zato tudi oba tako impulzivno odreagirata, ko vama drugi stopi na »žulj«) in razumevanju, le da si tega v tem trenutku ne zmoreta odprto priznati oz. o tem govoriti…Verjamem namreč, da se bosta potem tudi veliko lažje pogovarjala o drugih »tehničnih in materialnih« vprašanjih, ki so pač trenutno »ventil«, kjer se sproščajo vajini težki občutki.
Glede premoženjskih razmerij sta namreč dva vidika – en pogled je »subjektivno doživljanje« oz. simbolni, ki ga vi predvsem izpostavljate (kot vašo bolečino in doživeto krivico ter še marsikaj – vse to je res in o tem se lahko pogovarjata s terapevtom). Drugi je pa pravni oz. strogo premoženjski, za kar pa jaz nisem kvalificirana. Mislim pa, da je zakonsko urejeno tako, da ostane premoženje, ki ga zakonec pridobi pred poroko, njegova osebna last, prav tako darila ali dediščina, ki jo dobi on osebno – kot npr. dediščino, razen če sam tega ne prepiše na sozakonca (za kar pa je potrebno kar nekaj zaupanja in občutek varnega odnosa – pa smo spet pri odnosu, ki ga bo potrebno najprej »utrditi«). To, o čemer pa je med vama konflikt in kar vas tudi upravičeno jezi, pa je priznanje vašega deleža, ki ste ga in ga še boste doprinesli k vrednosti stanovanja z obnovo ali odplačilom v času vajinega zakona, kar pa je zakonsko možno dokazati s tožbo, če le imate dokazila o tem, da ste vlagali. Vendar za bolj natančne informacije se boste morali pozanimati pri pravniku. Kar pa ne vem, če je v tem momentu res to, kar želite – ker verjetno želite reševati odnos, ne meriti moči.
Torej, spoštovana Luckasta, predlagam, da svojo upravičeno jezo in ogorčenje usmerite v reševanje vajinega odnosa – tudi s strokovno pomočjo, če ne gre drugače, saj verjamem, da bosta potem lažje in neprimerno hitreje uredila tudi druge plati vajinega odnosa.
Ob tem pa vam želim veliko poguma in vztrajnosti!
Kaj ti svojega moža pred poroko nisi poznala ali si bila tako zaljubljena, da vsega tega nisi opazila (mame, razvajenosti, neodgovornosti, nadutosti) ?
Zaščiti se, da ne zanosiš, ker je vajino razmerje zelo zelo bedno in zaslužiš si boljše življenje, ker si pametna, dobra punca in si lahko raje sama kot v takem razmerju. Ne vem koliko si odločena zadeve reševati, ker same se defininitivno ne bodo. Z leti in z morebitnimi otroki bo samo okovje,ki te bo tam držalo še veliko težje, trpljenje pa enormno. Najprej si moraš pridobiti nazaj svojo samozavest in zato je prav, da si se odločila in vlagaš vase prihranjen denar, saj ti je dal vedet, da nisi enakovreden del njegove družine.
Sama bi mu povedala, da s takim življenjem nisem zadovoljna in ga povabila na zakonsko terapijo. Po odzivu boš videla koliko je vredno še vlagati v ta odnos.Sicer bi na terapijo šla tudi sama, če on ne bi bil za, ker bi si marsikaj razjasnila in se naučila.
Srečno in ne zapravi si življenja, poslušaj svoje srce in svoje želje.
Draga Luckasta,
ne bo preprosto, ker ima tvoj mož, glede na opis, vse karakteristike maminega sineka in ker mu njegovo sebično vedenje že predolgo dopuščaš. Na “diagnozo” mamin sinek kažejo po eni strani lastnosti njegove mame, ki se vmešava v vajino življenje (ko je živela tam, ti ni pustila vodit gospodinjstva, sedaj pa vama skos nosi hrano in vaju kontrolira), po drugi strani pa lastnosti tvojega moža, ki je pasiven, ne naredi NIČ doma in vse prepušča mami in tebi, hkrati pa še do konca sebičen.
Sprašuješ se, ali lahko zahtevaš, da ti “pomaga” doma? Pomagati ni pravi izraz – moral bi aktivno opravljati polovico dela! Lučkasta, menim, da si ti veliko premehka in preveč popustljiva v teh zadevah, on pa to lepo izkorišča. Glej, večina punc danes nas je takih, da že ko gremo prvič z nekim fantom na dopust, gledamo (tudi) na to, ali potem, ko sva se fajn naplavala ali nasmučala (ali karkoliže), fant kuha skupaj z nami ali se vrže v naslanjač in čaka, da bo hrana na mizi. Verjemi, če se izkaže druga možnost, ljubezen večine današnjih punc hitro zbledi! Ti pa si se s takim celo poročila… Verjamem, da si fajn punca in da si hotela, da vama uspe, vendar je sedaj skrajni trenutek, da se potegneš zase!! Če ne boš sedaj poskrbela za svojo srečo, bo vedno le slabše.
Kaj storiti? Glavni razlog, zakaj nič ne dela doma, je pač v tem, da ima punco, ki naredi vse namesto njega. Jasno in glasno mu povej, da takšnega obnašanja ne boš več dopuščala in naj svoji mami dopove, da nima kaj hodit s hrano vsak dan k vam. Nič narobe ne bo tudi, če kakšen dan preprosto NE skuhaš in ko pride iz službe, naj pač skuha on. Saj to ni astrofizika, s pomočjo kake kuharske knjige na pultu špageti uspejo tudi v prvo. Pač NE operi perila, temveč mu lepo razloži, kaj pomeni kateri gumb na pralnem stroju. Postavi pravilo, da en teden sesaš ti, en teden on. Itd. Kot je svetovala ga. Anica, predlagaj zakonsko terapijo (bi bila dobrodošla, če želita vajin nivo komunikacije resnično izboljšati). Ne bo preprosto, verjetno se bo upiral in se kregal, vendar moraš vztrajati. In končno, moraš se zavedati, da če v določenem obdobju ne bo sprememb na bolje (da vsaj kaj opravi doma, se ti posveti, pokaže pripravljenost na pogovor, postavi meje svoji mami…), moraš biti pripravljena tudi na skrajni ukrep – razhod. Ker si zaslužiš boljše življenje od tega, ki ga živiš zdaj. Zelo verjetno pa se bo tudi on zbudil šele takrat (če se bo!), ko bo videl, da te lahko zares izgubi.
S vlaganjem denarja v študij namesto v obnovo stanovanja si odlično naredila – še en nasvet: nujno počakaj z otrokom, dokler se vajin odnos ne reši! (pomisli tudi na to, kaj če se ne bo?).
Glede stanovanjskega problema: če imaš uredu starše, se jim zaupaj, stopite do kakšnega odvetnika in se pozanimajte o možnih izidih. (naj ti ne bo škoda denarja, drugače pa so tudi razni aninomni forumi, kjer lahko dobiš vsaj okviren odgovor). Res je, da je izključno moževa last tisto, kar je pridobil pred sklenitvijo zakona, kar pa je v vajinem primeru, če se prav razumela, le polovica stanovanja. Torej ne bi smelo priti do tega, da ga bosta skupaj odplačevala, na koncu pa bo 100% lastnik on – toda, pozanimaj se, na MONu je že kakšna prav žalostna zgodbica na to temo…
Kot rečeno, postavi se zase! Je pač tako, da drugih ne moremo spremeniti, lahko jim samo povemo, kaj nas moti, in se spremenijo sami – če se ne, pa moramo sami poskbeti za svojo srečo, če ne drugače, tudi z odhodom. Srečno!
Ja sej tud sama se sprasujem, kaj mi je bilo, da tega nisem prej videla, res je da sem prevec popustljiva in da to potem spretno iskorisca, a sedaj sem se odlocila, da se bom iskljucno sebi vec posvecala in da bom vec vase vlagala, in da ne bom vsak cent samo sparala! ker potem nisem ne sama zadovoljna kot to da me partner stalno tlaci dol in ne razume mojih obcutij…
hvala za lepe in iskrene nasvete, jih bom upostevala predvsem pa bom sedaj vec nase gledala in se trudila za svoje dobro, to ne pomeni, da bom na moza pozabila in da bom do njega kaj drugacna a le dala mu bom vedeti da se vse da in hoce ce sti zelis…kar pa je za mojega moza totalno butasta izjava….
lep pozdrav