Živjo,

naj najprej povem, da ne pričakujem, da mi boste sploh lahko kako pomagali, ampak sem se kljub vsemu odločila, da se obrnem na vas.

In sicer imam težave z očetom. Pred 5 leti je izgubil službo. Ob tem je bil precej potrt, vendar pa mu je skupina za samopodobo, ki jo je organiziral zavod za zaposlovanje, zelo pomagala. Vendar se je stanje kmalu zelo poslabšalo. Večkrat je žalil mamino sorodstvo in govoril kako so ničvredni, govoril je, da sovraži kraj v katerega se je moral po poroki preseliti. Marsikdaj mi je tega dovolj, zato mu mirno in dobrohotno odvrnem, da naj se preseli, če mu tukaj ni všeč. In nato začne govoriti povsem brezvezne stvari – da ga hočemo sedaj, ko je izgubil službo, napoditi iz hiše, ker od njega nimamo nobene koristi več. Ali pa, kadar žali mamine sorodnike, se postavim na mamino stran in potem reče, da ni nihče več na njegovi strani in da ga nihče ne mara. Skratka vse si nalašč (saj vem, da v resnici razume kaj mu hočem povedati) obrne po svoje in sebe postavi v vlogo žrtve.
Kmalu je tudi začel govoriti, da bo naredil samomor in verjemite mi, da je to zares težko poslušati. Predvsem, ko začne govoriti, kako bo nekega dne kar izginil, kako se bo utopil ali pa kako se bo nalašč zaletel z avtom.

Najhuje je predvsem kadar je slabe volje (kar se vse pogosteje dogaja). Kadar pa ima dober dan, se z njim čisto normalno pogovarjam, smejem in se z njim tudi na splošno razumem. Skupaj hodimo na izlete, na sprehode in živimo povsem običajno družinsko življenje.

Nočem mu predlagati nobene svetovalnice, ker ga tako dobro poznam, da vem, da bi bilo to povsem brez pomena. Še na tisto skupino za samopodobo, ki sem jo omenila na začetku, je šel samo zato, ker je bila obvezna.

Z upanjem, da mi bo kdo vsaj prisluhnil,
MysteryBunny

Spoštovana MysteryBunny,

evo – nekdo vas sliši in, upam, tudi dobro sliši. Če začnem s konca vašega pisma: »Nočem mu predlagati nobene svetovalnice, ker ga tako dobro poznam, da vem, da bi bilo to povsem brez pomena.« Sklepam, da s tem sporočate, da naj vendar že nekdo opazi, da oče ni edini, ki je v stiski, ampak ste tudi vi. In dejstvo je: če si on iz kakršnihkoli že razlogov ne more ali noče pomagati, mu tudi vi ne morete. V naravi stvari je, da naj bi bili dovolj dobri starši uglašeni na otrokove potrebe, šele potem bi lahko logično pričakovali, da bodo tudi otroci, vsaj odrasli, tudi uglašeni na njihove. Vi niste njegova mama in tudi žena ne. Če ste še mladoletni ali pa ne več, trpite ob očetovi depresivnosti in s tem povezanimi izbruhi jeze ter grožnjami s samomorom. Ob njegovi predvidljivi nepredvidljivosti ste ves čas napeti, pod hudim stresom in z občutkom nemoči. Ves čas se »morate« prožno prilagajati očetovemu razpoloženju. Pišete: »Kadar pa ima dober dan, se z njim čisto normalno pogovarjam, smejem in se z njim tudi na splošno razumem. Skupaj hodimo na izlete, na sprehode in živimo povsem običajno družinsko življenje.« Kako tesnobno in s strahom morate v trenutkih »običajnega družinskega življenja« pričakovati trenutke očetovih žalitev, zdrsa v vlogo žrtve in celo groženj s samomorom. Trepetati, da si bo vzel življenje človek, ki je življenje podaril nam – to je krivica, ki se enostavno ne bi smela goditi nobenemu otroku, pa ne glede na to, koliko je star.

Lahko pa pomagate sebi. Kako, je odvisno od okoliščin. Dokler boste v »normalnih« trenutkih delovali, kakor da je vse v najlepšem redu, in se zmogli celo smejati, boste skrbeli, kolikor je pač možno, za očetovo počutje in za to, da se mu ne bo treba spremeniti. V resnici pa boste celo njemu oziroma obema z materjo – predvsem pa sebi – bolj koristili s tem, da boste postavili jasne meje. Niste napisali, koliko ste stari. Če ste še mladoletni in se šolate, se pač ne boste selili od doma, v nasprotnem primeru pa bi vam svetovala, da razmišljajte o tem. Skratka, moji napotki so glede tega lahko le splošni in pomanjkljivi. V vsakem primeru pa vam priporočam, da se sami in zaradi sebe obrnete na strokovno pomoč, morda na podporno skupino. Tedaj boste svojo situacijo zagledali širše in vam bo laže. Ni treba, da je človek deležen fizičnega maltretiranja ali spolne zlorabe; že čustveno nasilje, tudi če je v obliki pasivne agresivnosti, človeka izčrpava in ga ni dolžan prenašati. Če obupujete nad tem, da bi obstajala pomoč za očeta, pa ste sami sebi dolžni, da ohranjate zaupanje vase, v to, da ste upravičeni lastno stisko vzeti resno in zase kar najbolje poskrbeti.