Pozdravljeni,
z možem sva skupaj že dobrih pet let, otrok še nimava. Že nekaj časa me moti to, da se čedalje bolj prepirava. Sprva so bile to malenkosti, npr. umazana oz. prašna tla, umazana posoda…za vse je krivil mene, češ kako me to ne moti ipd. A verjemite, sama sem zelo skrbna in skoraj nikjer ni bilo videti kaj umazanega.. Kasneje me je za stvari, ki mu niso bile všeč, začel primerjati z mojo mamo; češ, si takšna kot ona. To me je zelo bolelo in sem mu tudi povedala. Nič ni pomagalo. Zadnje čase pa so, kot sem že omenila, prepiri bolj pogosti, saj so že kar tedenski. Krivi me za vse; kako se pogovarjam z mojo mamo, zakaj ne naredim npr. kakega opravila, tudi če kaj pozabim je zelo jezen in to jezo spravlja name in me krivi za čisto vsakdanje malenkosti. Zalotila sem se že, da predno pride domov, preverim, ali je vse tako kot mora biti; da je pospravljeno, prezračeno.. to me zelo otežuje in ne vemveč kako naprej. Velikokrat mi zameri do te mere, da se z mano sploh ne pogovarja nekaj časa ali celo cel dan in to me še bolj boli.
Druga stvar je njegova družina. Zdi se mi da so vsi proti meni, kadar pride tašča na obisk in prinese pecivo, ga da njemu v roke in reče ‘to sem pa za tebe spekla ker vem da maš rad’. Sploh ne morem verjeti besedam. Kadar greva midva k njim na obisk pa se obnašajo kot da skorajda ne obstajam. Občutek imam, da me hote ignorirajo, saj se pogovarjajo večinoma z njim in mu dajejo pomembnost. On seveda v tem uživa, kot vsakič znova lahko opazim. In npr. če greva na kosilo, se tisto kosilo zavlečeza kar pet ur … meni je zelo mučno. O tem sem se poskusila že večkrat z njim pogovoriti, a se mi vsakič znova zdi, kot da sem na začetku.
Ne vem, kaj delam narobe. Trudim se, kolikor se da, poleg službe, ki jo imam. Vse skupaj mi je zelo boleče, ker tega nisem bila nikoli prej deležna. V moji družini so me vsi sprejemali, prav tako sorodniki, imeli smo se čisto lepo in to sedaj zelo pogrešam.

P.

Toplo pozdravljeni,

stavek, ki ste ga napisali na zadnje, kjer ste napisali, da pogrešate družino, kar izstopi iz napisanega. Sami ste in partner resnične ne razume in ne čuti, kar čutite vi. Potrebujete žensko, s katero se boste lahko pogovarjali in ji zaupali, prijateljico. Človek mora imeti prijatelje, osmislijo življenje na drugačen način. Vi pa ste se nekako zaprli v svoj svet, v pričakovanja, ki jih imajo drugi, partner, tašča in to vedno globlje postaja del vaše ujetosti.

Za začetek bo potrebno razmejiti, kaj so pričakovanja drugih in kje ste vi, kako daleč ste se pripravljeni prilagoditi. Odnos je vedno prilagajanje obeh, vendar strah in kontrola, ki jo vi sedaj čutite in zaradi česar že malo da ne skočite na impulz, ni prilagajanje v iskrenem odnosu, kjer čutiš varnost.

Umirite se v sebi, potrebno bo poskrbeti zase in zapeljati življenje na način, da boste zadovoljni in v redu tudi vi. Od kje ta potreba, da morate drugim ustreči? Ničesar vam ni treba. Preprosto se nehajte odzivat na te impulze in ne kontrolirajte vsega, preden pride domov, tudi ne delajte stvari, brišite prahu, ali kar koli že počnete, preden stopi v hišo, zaradi njega. Če pospravite, naredite to zaradi sebe, ker je vam prijetno, drugače pa raje pustite razmetano. Morda se sliši hecno, želim vam le sporočiti, da padate v en svet čutenj, iz katerih ne boste več zmogli ven. Ujeti boste v zlati kletki nenehne kontrole in strahu. Čemu? Je to odnos, ki ga želite živeti? Resnično se da drugače, le dovolili ste si preveč, zato se je odnos začel vzpostavljati na tem nivoju in nič ne bo bolje z jutrišnjim dnem, ker vse skupaj dobiva ogromna krila in vas srka vase.

Vi boste morali predvsem pri sebi začeti drugače živeti in morda tudi kdaj pričakovati, da se bodo drugi vedli do vas na spoštljiv način. Vedenje vaše tašče nima prav nič skupnega z vami, vprašanje je le, od kje je prinesla to bolečino, da ji stojite na žulju in se vas boji. Ste kdaj razmišljali o tem, da vas imajo ljudje pod kontrolo, ker jih je strah, da ste močnejši? Verjamem, da ste močna ženska in znate postaviti trdne temelje neki osnovi, ki jo potrebujete, da boste lahko normalno živeli. V sebi boste morali zbrati kepo energije, lahko ji rečete jeza in potisniti vse to od sebe, kar je preveč že seglo in sega v vas.

Kot prvo, poskrbite zase in si uredite svoj dan na način, da vas dan polni, ne prazni. Veliko potrpljenja bo potrebno, vztrajnosti in ljubezni do sebe, da boste našli svojo mejo do drugih, vendar ni tako težko, kot zgleda v tem trenutku. Nekje morate začeti. Potem se bo počasi začelo odvijati samo.

V odnosu pa pojdite do tiste globine med vama s partnerjem, da boste začutili, kaj je ta njegova kontrola, koliko tam nekaj zelo, zelo boli, boli do te mere in je prisoten strah ter zato poskuša vsa ta čutenja kontrolirati na način, da ujame vas. Vi vse vzamete nase in s tem mu delate uslugo, ker se on ne sooči s tem kar čuti. Ni vam več potrebno nositi čutenj za druge ljudi. To je nekaj, kar ste se nekje naučili, je način odnosa, ki ga poznate ter je zelo globoko del vas. Odrasla ženska ste, ne dovolite si več, vzeti vsega nase in rešiti vseh okrog sebe, čeravno jih imate radi. To ni ljubezen, to je suženjstvo, zaradi tega vas ljudje nimajo raje, prezirajo vas. S tem pa tudi zelo lepo poskrbite za druge, da sprostijo svojo napetost na vas.

K meni prihaja vedno več žensk, ki so izgubile sebe v odnosu, imajo občutek, da jih drugi ali situacija obvladuje ter so predvsem pozabile biti ženska v sebi in živeti sebe. Dobrodošli ste tudi vi.
Vse se začne pri nas, ljudje se odzivajo na nas in tudi naredijo toliko korakov, kot jim dopustimo, pa naj gredo ti koraki do naše notranje odprtosti na strah, ali na bližino.

Vse dobro vam želim in srečno.

Morda se ti bo moj nasvet zdel čuden, pa vendar. Če si pri tašči “izključena” in ti je mučno, zakaj tja hodiš? Naj gre sam na kosilo, ti si pa vzemi prost dan. On bo zadovoljen, tašča tudi, ti pa tudi.

Glede drugega pa takole: ti nisi v njegovi službi in nisi njegova dekla. Če mu kaj ni v redu, lahko naredi sam. Za začetek bi jaz razdelila vse naloge v gospodinjstvu na dva dela in se dogovorila, kdo bo opravljal kaj. In potem vsak naj opravlja svoje, po najboljših močeh.

Pa mimogrede, če bi (ko je…) meni nekdo non stop težil in nič ni bilo dovolj dobro, sem sicer nekaj časa kot ti to poslušala in se trudila. Potem mi je dosadilo, in sem “predala” vse te zadeve bolj usposobljeni osebi, z nasmeškom na ustnicah. Pridobila sme ogromno časa, nekdo drug je pa ugotovil, da se je treba kar precej potruditi, da so zadeve opravljene res dobro.