navdno se spiham drugače ampak danes se bom tu da dobim še kakšen nasvet. Z možem sva se huje sprla zaradi nikoli rešenega problema. Če na kratko opišem: imava 3 leta starega sina, on ima službo ki dnevno od njega zahteva 10-12 ur dela včasih tudi 15,enkrat do dvakrat na teden gre na rekreacijo ali pijačo s kolegi, redko ostane predolgo,živimo pa v soseščini kjer se pogosto najde kdo, ki ga potrebuje, ko je treba kaj pomagat, pa tudi doma je vedno kaj za počet. Jedro problema je pa v tem da imam občutek da sva s sinom zanj na zadnjem mestu. Kadar ga kdo potrebuje se na njegovo prošnjo odzove, kljub temu da se mogoče v celem tednu nismo videli več kot 4 ure. v bistvu sem cel teden sama in skrbim za vse ko pa ima čas in (priznam) pričakujem, da bo nekaj časa z nama, z mano(nežnosti, pogovori,…) pa se vedno najde nekaj ki je pomembnejše in mora uredit, it pomagat,…. Če izpostavim problem ne prideva s pogovori nikamor ker po njegovo sva zanj na 1. mestu, da pač on to potrebuje, da on to mora. Ko smo skupaj se krasno razumemo ampak zadnje čase opažam, da smo skupaj samo takrat ko gremo na dopust, vikend,ko gremo od doma. Res čutim da mu ne pomenim več veliko.

hvala za kakršnokoli pomoč, nasvet ker ne vem kako naprej.

Lepo pozdravljeni pika!

Verjamem, da je v odnosu, kot ga opisujete težko in se vam prebuja veliko jeze, saj mož nenehno uhaja iz odnosa, vi ga pa čakate in prosite, da bi ostal.
Vaš mož se težko umiri, saj stisko, ki jo nosi v sebi, regulira z nenehno akcijo. Neprestano se mora kaj dogajati, služba, pa sosedi, ki ga potrebujejo… Težko mu je umiriti telo in priti v stik s sabo, ker ne vemo, kaj bi tam začutil.

Kaj je ta nemir, ki ga poganja v svet. Kaj se mu prebuja v odnosu z vami in sinom? Katerih spominov ne vzdrži? Kaj ga iz preteklosti tako zaseda, da ne zmore umirjenega stika z vama? In tukaj se najdete tudi vi? Kako to da ob tem moškem, ki vam prebuja ta občutja? Sprva bes, ki prekriva žalost zaradi osamljenosti, krivica, da ste za vse sami in nenehno vprašanje zakaj? Ob tem se prebudi še občutje, da je z vami nekaj narobe, ki je pogojeno s krivdo, saj če bi vi bili drugačni in znali drugače bi ostal. TUkaj pa nastane ples nenehnih razdirajočih čutenj, ki prihajajo iz vajinega otroškega sveta.

Začutiti sebe in moža v odnosu in bolečini, ki se vama prebuja, je pot naprej. Mož bo moral vzdržati stiko in umiriti telo. Zapreti bosta morala vse izhode, ki jih imata, se usesti in pogovarjati. Zakaj pravim izhode, ker se zelo pogosto zgodi, da stiska v odnosu povzroči, da ravno takrat zazvoni telefon, ali se zbudi otrok. Na nezavednem nivoju poiščemo možnost, da zbežimo iz odnosa.

Veliko vztrajnosti in potrpežljivosti bo potrebno. Svetujem vama, da obiščeta terapevta, saj bosta tam morala vzdržati eno uro na teden, drug ob drugem, kar se bo počasi preneslo v vajin odnos tudi doma. Lahko poskusita tudi z zakonci pri Frančiškanih v Ljubljani ob petkih. Tudi tam se da veliko narediti. Poiščita si pomoč, ki vama ustreza in se odločita, da bosta zgradila kvaliteten in zdrav odnos.

KOt začetek pa opazujte svoje odzive, ki jih imate ob možu in kako vam telo reagira, nato pa poskušajte odreagirati drugače. S prva boste opazili, da je to skoraj nemogoče, vendar če boste vztrajali, vam bo počasi uspelo. Sedaj sta vpeta v sistem, nenehno isto reagirajočih čutenj. MOž vam prebuja krivdo, žalost, zapuščenost in zavrženost, vi pa njemu kritiko, nesposobnost, nesprejetost in občutek zavrženosti. Tudi on se počuti sam in nesprejet, saj prihaja domov, kjer sreča jezno ženo, ki ga kritizira in obsoja, to pa ga še dodatno potiska v beg. Začarani krog, ki ga rešiš če odreagiraš drugače, kot običajno.

Verjamem, da zmoreta, pa vso srečo v prihodnje.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center
Osojnikova 3, Ptuj
030/333-009
[email protected]