Pozdravljeni!
Imam eno vprašanje:Že 6 let živim sama daleč od staršev.Moje življenje se počasi in postopno ureja korak za korakom.Imam še oba starša.Mojo mamo zlo skrbi zame velikokrat me kliče sprašuje kako sem večkrat se počutim kot 15. letnica nadzira me, kontrolira.Povem ji, da sem dobro in da spoštujem, ker skrbi zame, ampak naj spozna, da sem samostojna in da znam zase živeti…tu pa se zalomi,postane, užaljena, nemočna, govori mi da jo nič ne spoštujem koliko je zame storila…občutek lažne krivde mi daje popustim in spet se ujamem v zanko.Ne morem ji tega dopovedati, ker tako ali tako ne razume jaz pa tega ne morem več prenašati.Stara sem 36.let Kako naj se tega osvobodim vse bi moglo biti po njenem.Rada bi ji to povedla vendar ne zmorem ne zdržim več teh pritiskov.Dovolj sem stara, da se moram postaviti zase,ampak ne vem kako.Zelo trpim, ker vem, da me ne more spustiti.Mi kdo zna svetovati, kako naj se tega rešim, da zaživim svobodno življenje.
Lp.Vesna

Lepo pozdravljeni,

v vas je že toliko pritiska, da ne zdržite več in boste najverjetneje v kratkem eksplodirali in ji povedali vse kar ji gre. Morda je to odnos, ki ga ves čas vodita po svojih tirih. vsekakor pa je ta lekcija namenjena vam. Zavestno stopite v odnos z njo, imejte kontrolo nad čutenji, poskušajte uviditi, da je to njen svet in zavestno odreagirajte drugače. Naredite to enkrat in si čestitajte, naredite to drugič…

Vi ste tista, ki tukaj morate postaviti meje, ne mama. Ona igra svojo igro in jo bo igrala, dokler se bo dalo. Smili se sama sebi, vendar se tudi vi, če verjamete, da ima nad vami moč. Nihče nima nad vami moči, če mu je vi ne daste. Niti mama, ki je najgloblje del nas. Poskušajte jo imeti radi, svoje finte ima, po domače rečeno, kot večina naših mam, ki so nebogljene in uboge in jih nihče ne razume, kako so nesrečne. Takšna je in bo v odnosu z vami, dokler ji ne poveste, da vam njeno vedenje že preseda, pa čeravno se užali. Ima vso pravico biti užaljena in prizadeta, ne skrbite toliko za njo, verjemite, da je v svojem življenju preživela že kaj veliko hujšega, kot to, da se hčera postavi zase. Preživela bo. Njen način muljenja je način, na katerega pač doseže svoje in ljudem pove, da so jo prizadeli, da je sama, da je nihče ne razume, da je najbolj nesrečna, ker je nihče nima rad. Lahko ji pa tudi poveste ravno sledne napisano, ker ravno to so tista čutenja, ki jih s tišino in krivdo po tihem podaja vsem vam. Ovrednotite njen čustveni svet. Tega do sedaj ni naredil še nihče

Njeno vedenje, je njena odločitev, prav tako vsi njeni odzivi, vso pravico ima, odzvati se na tak način, kako pa boste vi to njeno vedenje predelali ob njej, da vas več ne bo obremenjevalo, pa je že vaša zgodba. To je vaša karta v odraslost.

Tudi vi, ko pišete to zgodbo dajete nekoliko občutka, da ne zmorete, da vas življenje obvladuje in ste ubogi. Nekaj maminega ste vzeli nase, vrnite ji to, ni funkcionalno, verjemite mi, ona bo vedno uboga, če ne ob vas, pa ob svojem možu, oz. dokler bo ob sebi imela ljudi, ki ji bodo dopuščali, da se vede na nezdrav način. Čemu bi se spremenila, sprememba zahteva napor, če pa te vsi sprejmejo takšnega kot si. Vsi delajo, kot ti hočeš, poglejte koliko je v resnici močna, vse pelje po svojem tiru in vsi se je bojite.

Ah, te naše mame, kako so nesrečne. V resnici pa ni bolj močnega bitja v življenju, kot ženska, ki se muli in obrača ves sistem po svoji volji. Vsi delate, kot ona želi, torej postavite pri sebi razmejitve, do kje si pustite, njena užaljenost pa je njen problem in njena lekcija. Vsi se slejko prej nehajo muliti, ko jih drugi ne jemljejo več tako zelo zares. Preveč zares jo vzamete, s tem pa ji dajete svojo pozornost in se ujamete z njo v vedno istem krogu. Ni potrebno, da bežite od nje in da izgubita stik, težko je z njo, vem, težko pa je tudi toliko, kolikor vi vsemu temu daste pomen.

Vse dobro vam želim, pa srečno.