pozdravljeni,

zadnje čase vidim spremembe v svojem obnašanju ko se s skoraj možem skregava. ne na boljše, da se razumemo, na slabše, tako da potem sama sebe ne prepoznam in tudi ne maram.
ponavadi se vse začne z nekim dogodkom, ko ne dobim želene pozornosti, ali raje rečem potrebne, samoumevne. zadnjič sem sedela za mizo in pisala neke sezname, ki so za najino prihodnost važni. ponavadi take stvari delava skup, tud plan je bil da to čez novo leto narediva. sredi “mojega dela” je gospodič vstal in šel pomivat posodo. brez besede, brez razlage, da sva npr. zaključila.

jaz pa sem ponorela. grde besede, dretje, odklanjanje vsakega opravičila z njegove strani.

verjetno sem res zmešana (morda si to mislijo vsi ki berejo, razen vas?!). včasih sem ob kriznih situacijah, kejr sem se nisem počutila sprejeto- prej zavrnjeno kot osebo, pohojena moja dejanja, trud, uspeh, ko sem bila mlajša sem se zaprla vase, jokala in tiščala v sebi, tako da niče zunaj bajte ni slutil, kaj imamo doma.

od takrat sem delala na sebi, prebrala marsikatero knjigo, domačim se več ne podrejam, kriterije za “prijatelje” sem dvignila, bolj znam reči ne brez da se sekiram. ampak življenje očitno vedno prinese na plan novo učenje. nekaj sem rešila, sedaj pa tole moje besnenje, jeza, velika jeza, ko me ljuba oseba spregleda, zavrne, pa ve, da mi nekja veliko pomeni, da mi je celo obljubil, da bova nekaj skup počela, potem pa se z njegove strani nič. tema.

jaz pa spet ostanem sama, moj trud neopažen, da se usedeva naštudirava kaj za naju, on pa kot da je na dopustu. počutim se tako razočarano, dobim občutek, da me spet samo en zajebava, ni resen, ni pozornosti, 100 vprašanj, zakaj sam ne da več spodbud, zakaj se mi zdi, da samo jaz potiskam ene stvari naprej.

pa kaj naj zdaj s to jezo? a naj ga pustim? a je sploh rešitev zame- ker občasno se mi zdi, da sem samo zašla v drugo skrajnost. prej mirna mravlja, ki trpi v sebi, sedaj pa sem zmaj ki bruha ogenj in s svojim dretjem vsem poskuša pokazat, da je velik in pomemben.

ni mi všeč da sem taka! a drugače ne znam. nimam volje biti skoz potrpežljiva, da mirno čakam, da se bližnji zganjejo, ko je treba ene stvari narest ali pokazat. nimam več volje, ker sem ta hip enostavno besna, sama sama sama.

kaj naj s sabo?

Pozdravljena

Kaj je bolje, biti mirna mravlja ali zmaj, ki bruha ogenj? Verjetno nič od tega. Pri vas je očitno prišel čas, ko se je (končno!) prebudil tudi zmaj. Vaš problem je, da je ta zmaj očitno zelo preobčutljiv, da na zna nastavljati prave moči plamena in da ga tudi usmerja kar vsepoprek, ne meneč se za škodo, ki jo povzroča. Upam, da mi ne zamerite teh prispodob, z njimi vam najlaže prikažem, v čem je vaš problem. V vsakem človeku sta mravlja in zmaj. Zato z vašo jezo NAČELOMA ni nič narobe. Celo nasprotno. Prav je, da se je v vas nekaj premaknilo in da ne prenašate več mirno stvari, ki vas motijo. Nič ni torej narobe z vašo jezo, vaša težava je v tem, da z njo ne znate upravljati in da je ne znate izraziti na način, ki bil sprejemljiv za vas in za druge. Jeza vas preplavi, ne da bi karkoli mogli storiti, kar povzroči vaše reakcije, nad katerimi nimate kontrole. »Mirna mravlja« je dolga leta zatirala svojo jezo, ki pa žal ni nikamor izginila, ampak se je samo potuhnila globoko v vas, zato ste kot sod smodnika. Nekdo vama naredi samo eno majhno krivico ter s tem zaneti iskrico, ki v vas sproži upravičeno jezo, ki si jo ta oseba sicer morda zasluži, zraven pa vsakič raznese še nekaj smodnika-jeze, ki je namenjena nekomu drugemu. Komu? Tistim, ki so vam v dolgih letih delali krivico za krivico, pa se nanje niste smeli-upali-znali jeziti. Ker svoje jeze nikoli niste smeli pokazati, morda celo ne čutiti, se je seveda tudi niste mogli naučiti obvladovati. Tako zdaj na nek način delate krivico drugim, saj so deležni neprimerno več vaše jeze, kot so si jo »zaslužili«. Kaj narediti? Česar vas niso naučili starši, se morate naučiti sami. Partner vam sicer pri tem lahko pomaga, vprašanje pa je, koliko opeklin lahko prenese in koliko časa bo zdržal. Morda se vam bo zdelo čudno, ampak partner vam pomaga tudi s tem, da (nehote?) aktivira vašo jezo ter vam s tem omogoča, da prihajate v stik z njo (se jo učite zavedati), s tem pa tudi dobivate možnost, da se postopoma učite upravljati z njo (jo kontrolirati a ne zatirati). Če boste zmogli moža videti tudi vsaj malo kot zaveznika, se boste morda z njim lažje odkrito pogovorili. Povejte mu vse to, kar ste napisali na forum, da bi radi obrzdali to jezo, pa je ne znate. Prosite ga za potrpežljivost in pomoč. Dajte mu možnost, da vam v miru, brez pritiska razloži, zakaj počne stvari, ki vas tako močno spravijo s tira. Zelo boste presenečeni, če mu boste dovolili povedati njegovo zgodbo. Pogovorite se z njim tudi o mučnih letih, dogodkih in krivicah. Poskusite najti izvir vašega soda smodnika in jezo usmerite na tiste, ki si jo dejansko zaslužijo. Bi vam pa glede na to, kako ste se opisali, predlagal, da vse to počnete ob terapevtovi pomoči. Vprašanje je, če bo mož brez podpore zmogel zdržati, vprašanje pa je tudi, če boste lahko zdržali vi. Kakorkoli se že boste odločili, ne zatrite spet svoje jeze, učite se samo z njo pravilno ravnati. Želim vam, da vam čim prej uspe.