Spoštovani,

prosim vas za nasvet, kako naprej.

Moja mama pogosto govori, da ni imela lahkega življenja, kar ji verjamem, vendar ni take vrste človek, ki bi želel opraviti z bremeni preteklosti in zaživeti naprej, temveč se mi včasih zdi, da ji vloga požrtvovalne matere ustreza. Kadar je živčna, slabe volje ali jezna, nam očita, kako smo nehvaležni, kaj vse je za nas žrtvovala in tako naprej. Skratka, v nas budi občutke slabe vesti in krivde, čeprav za stvari, ki so se ji dogajale, in za odločitve, ki jih je sprejela, nismo krivi mi.

Jaz sem najmlajša (26 let) in imam občutek, da vse skupaj najbolj prizadene mene, za druge (govorim predvsem o bratrancu, ki je včasih živel pri nas, in sestri, ki živi nedaleč stran) se zdi, da so se sprijaznili s situacijo. Ugotavljam, da se bom morala tudi sama. Po končani izobrazbi si zdaj postavljam svoje življenje, od doma sem odšla precej zgodaj (v dijaški dom, nato pa študirat) in zdi se mi, da mami nekako ni jasno, da nisem več otrok, ker nisem odrasla pred njenimi očmi.

Naj povem, da ji nikoli nisem dajala povodov za kakršne koli skrbi – vedno sem bila vzorna učenka, nikoli nisem zapadla v slabo družbo, sem zelo odgovorna, zdaj sem si našla tudi dobro službo in partnerja, s katerim se bova poročila.

A še vedno mi mama vzbuja slabo vest, čeprav racionalno vem (in tudi ona, ko nima teh svojih “trenutkov”), da je dolžnost staršev, da skrbijo za svoje otroke, sama pa bom to “povrnila” s tem, ko bom skrbela za svoje.

Problem je v tem, ker se z mamo ne da razumno pogovoriti. Ne sprejema dejstva, da se tudi ona kdaj zmoti (opraviči se nikoli), vedno raje napade in skuša krivdo zvaliti na katerega izmed nas. V takih trenutkih začne tudi groziti s samomorom (nekdo v njeni družini ga je pred veliko leti dejansko storil). Na določeni ravni vem, da gre tukaj za čustveno izsiljevanje in žal mi je, da se mama ne zaveda, kakšno škodo dela s tem družini. Sama poslušam te grožnje občasno že od osnovne šole, kar, verjemite mi, ni lahko. O drugih obtožbah, ki sva jih v takih trenutkih deležni s sestro, ne bi podrobneje razpredala, dovolj je povedati, da naju je v preteklosti že obkladala z žaljivkami, ki jih mama ne bi smela reči svojim otrokom.

Ravno ta vikend je prišlo do podobnega incidenta. Zavedam se, da bi sama morala ohraniti mirno kri, kar mi žal ni uspelo. Mama je potem spet naredila strašno sceno, kridva pa je padla name. Preostala družina mi je jasno pokazala, da mi ne bo stala ob strani (pričakovala sem kvečjemu kako besedo podpore, ne dejanskega posredovanja pri mami).

Počutim se, kot da sem izgubila svojo družino. Ob vsem skupaj mi je še bolj hudo, ker vidim, da ima partner doma urejene družinske razmere, mi pa jih nismo zmožni urediti, ker se očitno takšna situacija vsem zdi normalna.

Ne živim blizu družine, pa vendar me boli, ko razmišljam o tem, da bi lahko imeli lepe odnose, če bi se vsak pri sebi malo zamislil in kaj storil v tej smeri. Pri tem mislim predvsem na svoja starša. Jasno mi je, da se pri svojih letih ne bosta spreminjala, zato vas prosim za nasvet, kako naj sama pri sebi obračunam s tem. Kako naj dosežem, da se ne bom počutila slabo vsakič, ko se spomnim na to, vsakič, ko se mami utrga in nam začne očitat zgoraj omenjeno. Že dolgo imam občutek, da se nekako ne znam vklopit v to družino.

S partnerjem se veliko pogovarjava o tem; on pravi, da bova morala, kadar prideva na obisk, igrati po njihovih pravilih, skratka, se pogovarjati o površinskih stvareh in kot da ni nič narobe, ker globljih stvari niso sposobni. Ali ima prav? Meni tudi, da se je prepad med nami povečal zato, ker sem samo jaz šla študirat, s študijem pa se ti razširijo obzorja, zaradi česar morda glede veliko reči razmišljam drugače kot moji starši.

Za vsak nasvet, kako naj se spopadem z vsem tem, vam bom izredno hvaležna.

Lepo pozdravljeni1

Mama je resnično oseba, ki nas najgloblje zaznamuje. Na žalost pa je velikokrat tako, da tudi naše mame niso popolne in ne obvladajo vsega balasta, ki ga nosijo v sebi. To pa še kako močno čutijo otroci. Najbolj hčerko boli zavrženost, ko mama ne zmore poiskati stika z njo. Težko boste spremenili mamo. Ljudje odidejo v svet in obupajo. Vračajo se domov, vendar ne verjamejo več, da bodo starši kdaj dorekli tisto zadnjo besedo. Da bodo starši kdaj resnično poiskali stik.

Vso krivdo, ki vam jo daje-to je njena krivda in ker se ženska ne zmore umiriti v sebi in svojih stisk predelati ob svojem možu, jih naloži vam. In potem se spet počuti krivo, ker najverjetneje ve, da ni storila prav. Tako je nenehno v začaranem krogu krivde in obtoževanja. Za vas pa je edini način, da razmejite, kaj je vaše in kaj njeno. Stiska in krivda, ki jo čutite ob njej, je njena. In zelo težko je tej ženski vzdržati z občutji, ki jih nosi v sebi. Dokler ne boste razmejili, boste nosili vso njeno breme.

Poskušajte kakšne stvari ubesediti in na umirjen način povedati, kako vi doživljate, kako je vam, ko grozi s samomorom. Počasi vztrajno govorite o stvareh, ki vas bolijo. Najverjetneje vas bo težko začutila, ker je polna svojih bremen, slišala pa bo in bo morda začela razmišljati.

Vse dobro v prihodnje pa srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije

Mislim, da je sijajno, da imate tako razumevajocega partnerja. Osredotocite se nanj, na svojo kariero in druzino. Strinjam se z gospo Stanovnik, da boste mamo tezko spremenili.

Razmejitev pa je lahko tudi drugacna, kot jo predlaga gospa Stanovnik. Lahko sama v sebi postavite zelo jasna pravila igre glede tega, kako naj se z vami ravna. Ce cutite, da vam druzba sorodnikov in mame ne ustreza (vsi vemo, da niste ne prvi ne zadnji), potem ne hodite k njim. Obiscite za vecje praznike. Ce vas mama zacne po krivici obtozevati in delati sceno, enostavno vstanite, recite, da se vidite enkrat drugic, ko bo boljse volje, in odidite. Ce vas po kaksni sceni dolgo casa ne bo, bo mama tudi dojela, da mislite resno, brez skrbi. Pa naj jih vmes poslusa kaksen drug sorodnik, ce se mu da. (Zelo mozno je, da se spravlja bolj na vas, ker cuti, da se lahko oziroma so ji drugi ze postavili meje.)

Morda se mama res ne bo nikoli spremenila, vi pa boste obcutili vec miru, ponosa in samozaupanja, ce se boste odlocili, da scen enostavno ne mislite prenasati. Ste na svojem, tako kot to naravno mora biti, dobro vam gre. Vasa primarna naloga v tem zivljenju ni, da bi se “vklapljali” v druzino, v kateri ste odrasli. Morda ste si prevec razlicni in imate prevec razlicen zivljenjski stil in razmisljanja. Naloga orla je, da preraste jajcno lupino, v kateri se je rodil, in poleti v nebo. Vasa naloga je, da si s partnerjem ustvarite taksno druzino, ki vam ustreza.