Pozdravljeni.

Z ženo sva stara okrog 40 let, poročena sva 16 let in imava 15 letnega sina. Živimo v svoji hiši na deželi, sam dokaj uspešno delam v svojem podjetju v bližnjem mestu že od poroke dalje, žena dela le dopoldan, popoldan pa posveča skrb za sinovo šolanje in domače gospodinjstvo. Je skrbna mati in gospodinja, hišo ima vedno lepo urejeno. Do tu vse lepo in prav, žal pa na težave naletiva v najini zvezi, ki je skozi leta postala vse bolj odtujena. Seveda je razumeti, da sčasoma tudi velika ljubezen malo potihne, a sedanje stanje v družini me je pripeljalo do tega, da zakonsko svetovalko naprošam za pomoč.

Že kmalu po rojstvu sina se je žena pri spolnosti precej spremenila, naenkrat je to sploh ni zanimalo več. Ok, smatral sem, da je to poporodna depresija, ki bo sčasoma minila. A čas je tekel, izboljšanja pa tudi ni bilo videti. Seks se je tako zgodil le parkrat na leto. Skušal sem biti ljubezniv, romantičen, se ji nežno približati, a vedno je imela kakšen izgovor: ne da se mi, glava me boli, zakaj pa nisi prišel prej domov, bova jutri zjutraj, … Ker nisva več imela namena imeti otrok, in je bila po rojstvu sina vsa kontracepcija v tem, da sem pazil, sem jo pred kakšnimi sedmimi leti le prepričal, da si je šla vstaviti obroček, da bova ob sicer redkih odnosih bila bolj sproščena. To je res storila, a potem je bilo le še slabše. Stalno je govorila, da jo moti, da se ji vrti, da ji je ob penetraciji neprijetno, …. S pogovorom sem skušal doseči, da bi šel skupaj z njo h ginekologinji, a je zopet stalno govorila, da bo šla sama, in zamenjala način kontracepcije. To se ni zgodilo, čeprav sedaj zopet obljublja, da bo to storila. Zadnje intimne odnose sva imela pred letom dni, pred tem pa ni bilo skoraj dve leti zapored nič. Neštetokrat sem se poskušal pogovoriti, a me je vedno zavračala, češ kaj sprašujem neumnosti, ali pa se je sploh delala, kot da mojih besed ne sliši. V prvih letih po rojstvu sina, ko sva bila še mlajša, mi je na moj monolog o najinih težavah v spolnosti odvrnila, naj si pomagam sam in naj ji dam mir. Zaradi vedno večje odtujenosti med nama smo se odtujevali tudi od prijateljskih družin, s katerimi smo hodili na dopuste. Sam sem se namreč v njihovi družbi počutil bedasto, ko sem videl, kako si kak par izkazuje ljubezen, in kako včasih skrivoma izgine v sobo, da bi se ljubil. Ona pa se je vedno delala, kot da tega ne vidi. Z namenom poživitve najine zveze sem se odločil tudi za družaben hobi, ki je v začetku zanimal tudi njo, in res sem mislil, da mi je uspelo. Žal se je tudi to končalo podobno kot s prijatelji, a le s to razliko, da sem pri tem hobiju dalje vztrajal sam, saj se pri tem počutim svoboden, in sčasoma sem tam spoznal tudi nove prijatelje. Sicer vem, da ni prav, a tam si tudi poiščem zadovoljitev potreb po telesni ljubezni, nikoli pa se ne spuščam v graditev ljubezni v obliki nove zveze. Ker se zaradi odtujenosti z ženo ne morem normalno pogovarjati, sem se pred leti za zadovoljitev potrebe po druženju in novih razgledih odločil tudi za izobraževanje ob delu, in tako sem danes pred zaključkom magisterija.

Res je, da me služba čez dan polno zaposluje, in da hodim domov zvečer okrog 19h. A nikoli nisem hodil domov pijan, nikoli se dobival po službi s prijatelji, nikoli bil kakorkoli nasilen do žene ali sina. Ženi ni bilo nikoli potrebno pretirano skrbeti za finančne zadeve, vedno smo si lahko privoščili tisto, kar nam je v mejah zmožnosti bilo všeč, in nikoli ji ni bilo potrebno pretirano delati. Če ne bi bila dobra gospodinja in mati, bi najbrž že zdavnaj zahteval ločitev, tako pa sem stalno upal, da bo tudi v najinih odnosih sčasoma bolje, a žal ni bilo. Seveda bi mi v primeru ločitve bilo žal tudi za sina, ki je ravno v puberteti. Kakor sem že napisal, se obračam na zakonsko svetovalko s prošnjo za nasvet, saj ne želim preživeti še naslednjih 15 let v taki situaciji, ravno tako pa naprošam vse bralce, še posebej pa bralke, za njihov pogled in nasvet v dani situaciji.

Hvala in lep pozdrav.

Jaz sem prva, ki vam ne morem dati nobenega nasveta, ker sem v nasprotni situaciji, kot vi. Mene se mož ni dotaknil že 8 let, brez obrazložitve. Drugače pa vse normalno komunicira. Ko omenim spolnost, se mu čez usta prilepi selotejp.

Je skrbna mati in gospodinja, hišo ima vedno lepo urejeno

Tole me je zbodlo- hišo ima lepo urejeno. Kot da govorite o tujki.
Mislim, da se je vaša žena zaprla, ker ji niste prisluhnili, ker niste delili življenja z njo, ampak “ste hodili domov ob 19 uri”, ko je bilo družinskega življenja v dnevu že konec? Imam prav?

Marina, ničesar slabega nisem s tem mislil, da “ima hišo lepo urejeno”, morda sem se le slabo izrazil. Urejenost notranjosti hiše, oziroma vsaj bivalnih prostorov, je verjetno v naši podzavesti še vedno v domeni žensk, se pravi gospodinj, četudi ob tem tako ali drugače sodelujemo tudi moški.

Morda je vaše mišljenje pravilno, na to žal ne znam odgovoriti. Lahko pa povem, da tudi čez vikende, ali pa na dopustih, ko smo skupaj tudi po 14 dni, in to brez vsakodnevnih stresov, ni bilo nikoli nič boljše. Čez dan se takrat lahko super ujamemo, ko pa se ji skušam približati, mi da z glasom, kretnjo ali gibom telesa jasno vedeti, da si me ne želi. Povem vam tudi konkreten primer. Pred dvemi leti smo najeli kamp prikolico v nudo kampu. Za to smo se odločili soglasno, brez kakršnega koli ugovarjanja ali pa pomislekov posameznika. Na nudo plaže smo že prej zahajali, zato nismo imeli nobenega občutka sramu. Sin se je kljub pubertetniškim letom dobro počutil, in si tam našel tudi prijatelje. Tako sva lahko uživala zaslužen dopust v zelo lepo urejenem kampu, kjer se res lahko počutiš “free”, odklopljen od sveta. Menil sem, da jo bo morda takšno okolje še dodatno sprostilo ali pa motiviralo k telesni ljubezni, a od tega žal zopet ni bilo ničesar. Poudarjam, da ji takšno okolje ugaja, in je tudi letos sama predlagala, da bi ponovno šli v ta kamp, a se za to potem nismo odločili, ker sinu ni ugajalo. Očitno je sedaj res v pravih pubertetniških letih, in bi ga bilo verjetno sram.

Da hodim domov šele zvečer, tudi ni vedno ravno po moji želji, a takšno delo se mi je pač v življenju pokazalo. In če bi bilo po vaše, je takrat, ko pridem domov tudi zame že konec družinskega življenja v dnevu, poleg tega pa je za mano dvanajst ur dela. Torej bi imel sam pravico biti še bolj zaprt, in tudi meni ne bi bilo do intimnih odnosov. Imam prav? Pa nisem zoper vas s tem mislil nič slabega, to je bil le moj monolog.

Hvala za odgovor, čeprav ni nič kaj spodbuden. Oprostite vprašanju, ampak kako pa sploh lahko prenašate to odsotnost intimnih odnosov? Že vnaprej sicer vem, kaj bi mi odgovorile nekatere ženske: me nismo tako “potrebne” kakor vi, moški. Besedica moški je v prejšnji povedi slabšalnega pomena, in nas predstavlja kot nekakšne živali, ki mislimo samo na seks, in nič drugega. A mislim, da temu ni tako, če si želimo tudi zdravih, intimnih odnosov s svojo ženo! Če želite, prosim napišite tudi vaša leta. Le toliko, da lahko bolje primerjam situaciji, v katerih živiva.

Spoštovani Link,

ne vem, če je prav, da vam napišem naslednje vrstice, ampak ko sem brala vaše pismo, sem se nehote postavila v kožo vaše žene. Je ne poznam (verjetno), ampak poznam pa občutke, ki (morda) prevevajo njo, vsaj na podlagi tega, kar ste o njej in njenem obnašanju napisali. Tudi o meni bi verjetno moj mož lahko napisal kaj podobnega, le da bi verjetno dodal še kaj o moji sitnobi, nerazpoloženju, ne vedno najbolj urejeni hiši itd:-)

Pa naj razložim svojo situacijo. Z možem sva tudi pri 40., poročila sva se pred enajstimi leti, imava tri otroke, vse v šoli. Pred poroko sva se odlično razumela, bila sva prijatelja, a tista močna, ljubezensko-erotična čustva so bila bolj z njegove strani. Meni je seks z njim sicer kar ustrezal, vendar ni bilo nikoli tistega posebnega naboja. Kemije, kot radi rečemo. Vseeno sem se poročila z njim. Nikoli se nisva prepirala, veliko sva se smejala, imela sva podobne načrte za prihodnost in takrat sem mislila, da je to vse, kar je potrebno za dober zakon. Nisem vedela, kaj pomeni preživeti z nekom 40 let in kaj pomeni, ko se začnejo čustva do nekoga spreminjati. Saj vem, da močna zaljubljenost ni isto kot ljubezen, a sama verjamem, da za ljubezen med moškim in žensko ni dovolj “samo” prijateljstvo, ampak morajo biti zraven tudi druga čustva in tudi spolna privlačnost. Meni je partner, moj mož, postajal spolno vse manj privlačen, pravzaprav mi je sčasoma postalo zoprno, ko se me je začel dotikati. Čez dan mi je bilo na njem vse ok, dokler sva bila samo v “prijateljskih” odnosih, dokler sva se pogovarjala, se hecala, se ukvarjala z otroki. Bilo mi je prijetno z njim, vendar tako, kot ti je prijetno s prijateljem. Vemo pa, da s prijatelji ne seksamo, ne? Zvečer, ko je nastopil čas za posteljo, sem vsakič znova otrpnila. Preprosto mi ni bilo do intimnosti z njim. Ničesar mu ne bi mogla očitati, daleč od tega, samo odbijal me je telesno. Z njim ni popolnoma nič narobe, skrbi za higieno, vse, toda naj se še tako prepričujem, v to, da bi me privlačil, se ne morem prepričati. Oba sva v stiski. Situacije še nisva rešila in tudi ne vem, kako bi jo najmanj boleče.

Ne vem, kako je bilo pred poroko pri vaju, v kakšnem odnosu sta bila in predvsem, kaj je do vas takrat čutila vaša žena. Morda pa je bilo podobno kot pri nama z možem. Morda. To vam lahko pove le odkrit pogovor z njo, kar pa je lažje reči kot storiti.

Želim vam vse dobro,

S.

… lahko da gre tudi mal za “vakum”… nekaj nam v danem obdobju/situaciji ne odgovarja, potem se tega izogibam, vzporedo z veliko jeze, žalosti,… stvari se ne razčiščujejo sproti, (včasih jih enostavno nismo sposobni (obojestransko) oz. jih še ne razumemo) čas teče, …in potem se kar ohranja tako stanje,…. pa že bi -ampak raje tudi danes zvečer ne boš… gre za intimno zaupanje, …. nevem če sem dost jasno napisala kar sem želela povedati… lahko tudi da nima nebene veze, …govorim pa predvsem iz lastnih izkušen… morda pa ti nimaš pravi pristop do nje… žal pa če ne dobiš nobenega odgovora pol tudi nemoreš kaj dosti narediti…

LP

Mislim, da vaša žena v prvih letih zakona ni dovolj uživala, da bi si takih spolnih odnosov še želela. Pravite, da je bila vajina kontracepcija v tem, da ste pazili, kar pa ni ravno osrečujoče, a ne? Zgleda, da je rajši naredila črto čez vse, da ne bi več bila razočarana.
Upam, da vas nisem užalila, saj morda sploh ni tako. To je le ena od možnosti, na katero sem pač pomislila.
Predlagam, da si nabavita kakšno literaturo n. pr. Hendrix: Najina ljubezen, ali pa Grey: Moški so z Marsa, ženske pa z Venere ali Moški in ženske v spalnici. ali Česa vam mati ni povedala, oče pa tudi ni vedel (morda je naslov tudi drugačen, se ne spomnim točno)
Prebrali boste lahko na primer, da se spolni odnos ne začne v postelji, ampak zjutraj ali celo dan prej. Prebrali boste, s kakšnimi malenkostmi se lahko odnos med dvema bistveno zboljša. V odnosu se mora po mojem mnenju moški truditi, da ženska doseže orgazem , ne pa on, ker on ga bo tako ali tako, ona pa navadno ne. Potem se ji pa naslednjič seveda ni.

Če sem vsekala mimo in se ji niste zamerili, si lahko nabavita tudi kakšno erotično literaturo, ravno sem brala Anonimous: Nevarna Zelandija. Ni bogvekaj dobra knjiga, a za na dopust v dvoje bi bila vzpodbudna.

lep pozdrav

Hja mislim, da bi bilo najbolje, da gresta z ženo na kak pogovor k strokovnjaku. Kaj pa ona pravi na to njeno obnašanje? Kaj je razlog – če praviš, da sta se vredu razumela…
Hmm čudno… Pa kaj je bilo vedno tako? Morda je pa ena tistih, ki jim sex dejansko ne pomeni kaj dosti…

Sedaj pa nekaj off topic, vem, da ne spada zraven – lahko poveš prosim kje ste najeli prikolico za nudistični kamp, ker ga će nekaj časa iščem, pa je samo eden, ki ni več to kaj je bil…

Hvala

Dve vrstici nižje je post KLEOPATRE, naslov: Kot da ga ne bi bilo.
Samo v razmislek: kaj misliš, koliko smo takšne Kleopatre navdušene nad spolnimi odnosi zvečer?

Jaz bi na primer partnerjevo odločitev, da bo bolj romantičen, takoj zamenjala z da bo bolj pomival posodo in skrbel za otroka. No, ne morem predvideti, da si tudi ti takšen, zato se opravičujem, če nisi.
lep pozdrav

verjamem, da niste mislili z izjavo slabo. Vendar je zraven prikrito sporočilo, ki se ga morda (pravzaprav se ga ne) ne zavedate. Seveda ste kot človek in kot moški lahko tudi dober partner, vendar ste manjkali. Manjkali in manjkali v partnerstvu.
To se dogaja vsem s takšnimi dolgotrajnimi delavniki. Ogenj ugasne, če ne skrbiš zanj. Tko je tudi z ljubeznijo, s partnerstvom, ki zahteva dolgotrajno delo, če naj bi bilo uspešno.
Delavnik si vsak izbira sam. Četudi se vam zdi ta trditev neverjetna, vendar ste se sami odločili, kaj v življenju vam je bilo pomembneje. To je bila služba.
Vam se zdi ključen problem intimnost. Neintimnost pa je samo posledica vašega neodnosa. Sta zares partnerja? Ali sta samo sostanovalca?
Najbrž tega gordijskega vozla ne boste mogli razrešiti sami. Potrebovala bosta strokovno pomoč.

Se strinjam, da lahko pride tudi takšno obdobje. Ampak a lahko traja 15 let? Kaj pa potem storiš? In kot praviš, zadeva se potem samo še poglablja, in “pametnih” izhodov je vedno manj. In če ne vem, kaj je tukaj moteči dejavnik, ki je seveda lahko tudi moje ravnanje ali pa odnos do nje, potem ne morem kaj veliko storiti.

Vseeno hvala za sporočilo.

Lp, L.

Saška,

hvala za prijazno sporočilo. Odgovoril sem vam že včeraj, a sem odgovor pošiljal brez prijave, tako ga verjetno moderator ni upošteval. Težko rečem, da je (bila) pri naju podobna situacija. To lahko seveda govorim le s svojega stališča, njen pogled pa mi je neznanka, ker se o tem pač noče pogovarjati. Lahko pa rečem, da sva do rojstva sina, še posebej pa pred poroko (pred poroko sva bila skupaj štiri leta) imela redne spolne odnose, nikoli se mi ni zdelo, da jo s tem “posiljujem”, nikoli nisem imel občutka, da je tudi telesno ne privlačim, in nikoli nisem imel občutka pomanjkanja seksa. Dopuščam pa možnost, da jo je to potem z leti minilo, in da je morda z začetka bil tisti razlog odsotnosti seksa pač dojenček, s katerim je bilo tudi zvečer precej dela, sčasoma pa je to postalo kar navada, in seks se je tako zgodil le še ob “velikih praznikih”. Saška, če smem pripomniti, pa menite, da je to prav, kar delate možu? Saj velikokrat lahko beremo, da se ne poročamo (le) zaradi seksa, a brez intimnega živlljenja dveh zakoncev se verjetno tudi še ne vem kako dober zakon razdre, če ne zares, pa vsaj navidezno. Pa še vprašanje, če smem: kako bi ravnala, če bi izvedela, da je bil mož z drugo? Pa ne iz ljubezni, temveč le zaradi izpolnjevanja telesnih potreb. Saj vem, kaj bodo nekateri menili o tej povedi, da pač intime brez ljubezni ni. Kaj pa je potem seks med zakoncema, kot sta vidva, ali pa morda midva? Zakon je, ljubezni pa ne. Je zato seks tukaj moralno “dovoljen”, bog ne daj, pa da si dva to privoščita iz čistega užitka, in skočita čez plot.

lp, L.

Nastja,

hvala za prijazno sporočilo. Ne vem, če sem prav razumel vaše besede. Kot razumem, smatrate, da žena ni dovolj uživala v seksu na začetku najine zveze. Morda, na to žal ne znam odgovoriti. Sam nisem imel nikoli takega občutka, lahko pa da je bil užitek zaigran. Kot sem že napisal, kontracepcije si ni nikoli hotela urediti. Sicer menim, da vem zakaj. Pred rojstvom otroka sva se zavestno oba odločila, da če bo prvi otrok sin, bova imela le enega otroka. Tako je tudi bilo. Verjetno pa si je žena morda podzavestno želela še enega otroka, zato tudi na kontracepcijo nikoli ni pristala. Seveda je res mučno in nerodno, če moraš v domači spalnici vedno paziti pri izlivu, kar gotovo tudi za žensko, pa tudi za moškega predstavlja zmanjšanje užitka. Res je, da žena zadnja leta le s težavo doživi orgazem, česar poprej nisem opazil. Prej si je tudi sama izbrala položaje, pri katerih ji je bilo ugodneje. Sedaj pa ji je vseeno, zdi se mi, da komaj čaka, da zaključim. In ko hočem govoriti o tem, sem zanjo bedak, ki jo sprašujem neumnosti.

Lp, L.

Ja, Nastja, se strinjam s tabo. A pri naju ni več dojenčka, ki ga je teba stalno nekaj paziti. Opisal sem tudi njeno delo, ki ga opravlja, in res mislim, da vsakodnevne skrbi in težave ne bi smele biti razlog za to. Res pa je, da z mojo celodnevno odsotnostjo postajava vse bolj tujca. A to je očitno žal cena današnjega tempa življenja.

Lp, L.

Maja,

hvala za sporočilo. Saj bi na pogovor že zdavnaj šla, a kaj ko se noče o tem niti pogovarjati, kaj šele da bi se zmenila za obisk kakšnega svetovalca. Drugače sva se v redu razumela, in se, če pustim to ob strani, razumeva še sedaj. Tudi to tvoje zadnje razmišljanje mi je blizu, da ji kot ženski enostavno ni za seks, čeprav moram reči, da na nudo plaži rada pogleda tudi kakšnega fanta, ki se ji vizualno dopade, in to tudi pove. In to je zame popolnoma sprejemljivo, saj imamo oči vendar zato, da pogledamo, ne?
Naslova za prikolico ti tukaj ne bom puščal, če želiš, mi piši na mail.

Lp, L.

Ali si že razmišljal o tem, da ima morda ljubimca ?

Link, seveda se zavedam, da ni prav, kar počnem svojemu možu, ampak mislim, da je bilo še bolj narobe, da sem se pred dvanajstimi leti odločila za poroko. Takrat bi moj ne bolel bistveno manj, kot boli zdaj, čeprav sploh ni izrečen.

Marina,

verjetno ima vaše sporočilo kar svojo težo. Zna biti, da je bila to kar moja podzavestna odločitev, čeprav me je pri začetku moje samostojne poslovne poti kar spodbujala in mi stala ob strani, nenazadnje pa je od tega videla tudi materialne koristi, ki jih je to naši družini prinašalo. Res pa je tudi, da je z leti ta njena podpora ugašala, in sedaj se o poslu niti ne pogovarjava več, le jezi se še name, kdaj bom prišel domov. Dela pa imam vedno čez glavo, verjetno si ga sam tako tudi poiščem. In res je tudi, da ji gre moje šolanje na trenutke že počasi na živce, včasih pa je na to kar ponosna. Da, Marina, s sprejemom strokovne pomoči se tudi sam strinjam z vami, a kaj, ko se že med nama sploh noče o tem pogovarjati, da bi pa kam šla na pogovor, tega pa ne bo storila niti v sanjah. Naj jo postavim pred dejstvo, in vložim zahtevek za ločitev? Če bi bila sama, o tem ne bi niti razmišljal, a boli me, ko pomislim na sina.

Lp, L.

Da, razmišljal sem že tudi o tem. Ker pa nisem bolestno ljubosumen tip človeka, nisem še ničesar storil v tej smeri, a kot kaže, bom moral vsaj skušati preveriti, če se res s kom ne dobiva. Tukaj na forumu sicer zaradi anonimnosti ne morem podrobneje pisati o njenem običajnem dnevu v tednu, a ob njenem delu, načinu prihoda in odhoda z dela, njeni prisotnosti doma v preostalem času dneva ter vikednih dvomim, da bi se to lahko dogajalo. Nikoli nisem zasledil kakšnih telefonskih klicev ali sporočil, nikoli ni telefona skrivala pred mano, večere in noči je vedno doma, ravno tako tudi vikende. Ima sicer svoj hobi, a ko gre ven, gre vedno z društvom, in to samih žensk, poleg tega pa me velikokrat vabi, naj grem z njo, saj gredo tudi drugi možje. Seveda je vsem poznan rek, da če hočeš skočiti čez plot, boš to storil lahko tudi tako, da ne bo za to nihče nikoli vedel ali na to posumil, tako, da je tvoje razmišljanje lahko tudi pravilno.

Lp, L.