Pozdravljeni!

Pravzaprav sploh ne vem, kje naj začnem. S fantom sma se znašla v začaranem krogu, iz katerega ne vem, kako naj pridema. Vse je povezano s tem, da izhajam iz družine, kjer so že nekaj časa problemi z očetovim pitjem. Sama sem alkohol zaradi tega tako zasovražla, da enostavno ne prenesem tega, če fant kaj spije. Ko se to zgodi, enostavno otopim, želim si, da mrtvo in si želim, da bi sploh izginla. Počutim se, kot da bi mi v obraz vpil, da me sovraži. Včasih je za to lahk dost tudi že 2 deci ali pa eno pivo. Najhuje pa je, da se v takih primerih in nasploh vedno, ko me kaj muči, zaprem vase, namesto, da bi povedala, kaj me muči. Sploh se ne znam pogovarjat. Ko pride do tega, da bi se o težavah pogovorila (največkrat so to moji izpadi, kadar kaj spije), se mi zdi, da je brezveze, da mu težim, ker je to tako samo zaradi moje preobčutljivosti. Če hoče kaj zvedet od mene, mora iz mene vlečt. Rada bi mu povedala, pa me je strah, da ga bom tk sam prizadela.
To oba skupaj ubija. Kadar grema na kako zabavo, dostikrat že vnaprej vidim prizore, kako mu nalivajo pijačo, kaj bo čez nekaj let iz tega nastalo… Tk že vnaprej pokvarim praznovanje obema. Nobeden od naju ni sproščen, ker se vsak po svoji strani trudi, da bi ugodil drugemu. Jaz, da mu zaradi pitja ne bi težila, on pa, koliko bo spil, da ne bom spet slabe volje. Naj povem še to, da ima on čisto drugačen pogled na alkohol kot jaz. On nima težav s tem, da bi bilo kaj narobe s tem, če kaj spije, pa tudi če gre kdaj čez mejo. (Vsaj dokler nisma midva začela hodit, se ni s tem obremenjeval.) Prepričan je, da hočem od njega, da čist preneha z uživanjem alkoholnih pijač. Js bi se pa rada s tem spopadla, pa ne vem kako. Ne bi rada, da moja glava šteje kok je že spil, v kolikem času in če je že šel čez mejo…
Če bo tako še dolgo, je lahk zlo hiter konec zveze. Tega si pa ne želima, ker drugače se vredu razumema in se imama rada. Saj jaz še mogoče lahk to tlačim v sebi, samo on pa tega ne prenese več.
Prosim, svetujte mi, kaj naj naredim.

Za odgovor se Vam zahvaljujem in Vam želim veliko uspeha pri Vašem delu.

Lepo pozdravljeni.

»Popotnik«, lepo pozdravljeni,

verjamem, da vam je težko, ko se vedno znova v vas prebudi vsa groza, ko vidite fanta s kozarcem v roki… Preteklost preplavi sedanjost in nastane nočna mora. Za oba. Ko vi otopite in si zaželite, da bi kar izginili, ker v vašem svetu pijača oz. pitje sporoča sovraštvo in prezir… In ob takem sporočilu je res bolje, da te ni oz. da izgineš. Si predstavljam, da so bile (v preteklosti) s tem povezane zelo boleče scene z vašim očetom, ki še vedno močno živijo v vas in na nek način tudi sooblikujejo vaše odzive. In tako se kar vrti en »začarani krog«.

Hkrati pa imate zdaj ob sebi fanta, ki pa bi mu lahko povedala (oz. mu to morate), kaj se v vas takrat v resnici zbudi. Kako vam je videti pijačo v njegovi roki, v mislih šteti spraznjene kozarce.. Ali kako vam je celo videti ga, kadar gre »čez mejo«. Oz. mu povedati, kaj je za vas v resnici sprejemljivo pitje – s čim vi lahko živite mirno življenje ob njem. To ni teženje (če je povedano na korekten način), to je osnovni minumum zdravega normalnega odnosa. To preprosto dolgujete sebi. Pravite, da se ga bojite prizadeti s pogovorom. Ne vem, če njega in vajin odnos (pa tudi sebe) lahko bolj prizadenete in oškodujete s čim drugim, kot s tem, da ne poveste, kaj res čutite, kaj se vam prebudi, kaj podoživljate in kaj potrebujete. Vsako »tlačenje« se vam/a maščuje.

Občutek je, da še nikoli (ali pa že dolgo) nihče ni vzel zares vaših besed in občutij, vašega mnenja in doživljanja in vam s tem dal verodostojnost in potrditev, da imate prav in da vam to pripada. Da vaš glas, vaše mnenje šteje. In dal spodbudo za iskrenost. Zato je verjetno še toliko težje tvegati, ker ne veš, kaj te čaka – bo samo zanikanje, bo obramba, bo rekel, da »težim«, ali bo celo odšel, »ker ne more več tega prenašati«? Hkrati pa imate zdaj ob fantu priložnost dobiti novo, pozitivno izkušnjo – si na nek način »izboriti« tisto, za kar ste bili prikrajšani doma. Doma ste bili »le otrok«, tu pa ste enakovredna partnerka, katere mnenje in čutenje šteje. In to enakovrednost si boste morali dovoliti tudi zares živeti. Dati tako sebi spoštovanje in vrednost, ki vam nista bila dana doma.

Vaš strah ima res sicer močne korenine v preteklosti oz. vaši izkušnji z očetom. Na tem področju vam lahko pomaga pogovor s fantom ali pa tudi vključitev v terapijo. Hkrati pa (vsaj kolikor se da razbrati iz vašega vprašanja) pomemben delež k temu strahu prispeva tudi fant sam, ki (tako sklepam) vsaj občasno »gre čez mejo«. In za ta njegov del strahu, ki ga prinese s svojim pretiranim pitjem, je prav, da mu da daste odgovornost nazaj. Vi niste in ne morete biti odgovorni za fantovo pitje, niti niste dolžni mu šteti kozarce ali ga celo opominjati ali preverjati… Niti s pogledom, kaj šele kako drugače. On mora poskrbeti za svojo pijačo in svojo »zdravo mero«, in če je treba, tudi znati ustaviti morebitno vsiljevanje pijače. In tu morata pač priti do situacije (dogovora oz. pogovora), ko mu boste lahko zaupali. Tako se boste vi lahko počutili mirno in varno in boste vedeli, če pomislite razumno, da vas nima kaj skrbeti, kaj bo čez nekaj let.

Edini nasvet, ki vam ga lahko dam v vajini situaciji je torej – iskren in vztrajen pogovor. In morda vključitev v kak program ali skupino za mlade pare, kjer se bosta učila in predvsem dobila spodbudo za tak iskren pogovor in tako grajenje zdravega temelja odnosa. Če pa čutite, da vas izkušnja (družinskega) alkoholizma preveč zaznamuje in je sama dva ne bosta zmogla obvladat in premagat, potem poiščita/te pomoč terapevta v ta namen.

Vse dobro in pogumno naprej!