Spoštovani!

Trenutno sem kar v precejšnji stiski zaradi slabih odnosov s starši ter z bratoma.

Stara sem 33 let in poročena. Z možem živiva 70 km stran. Ravno pričakujeva svojega otročka.

Ves čas sem bila črna ovca v družini, ker sem si upala povedat, kako vidim stvari pri nas.
Oče je bil alkoholik, večino časa precej psihično in fizično agresiven, mama pa je za vse krivila mene; že kot majhno deklico. Kriva sem bila, da sta se onadva skregala pa tudi, če je kdo kaj kam založil in ostale banalnosti, da ne naštevam preveč. Vsi ti občutki krivde so se močno usidrali v mojo podzavest in ne vem, kako se jih rešiti. Predvsem mamina logika je bila, da so dekleta v družini pač dolžna poskrbeti za svoje starše, ne glede na vse, fantje pa so tako ali tako vredni največ.

Problem je tudi, da mami še vedno služim kot koš za smeti.Tako kot prej, ko sem še živela s starši, mi tudi sedaj ves čas govori, kako je uboga, koliko se je žrtvovala za nas otroke in za svojega moža, kako sta uboga brata, ker nimata denarja (kljub temu, da sta oba zaposlena in imata kar lepe plače) Vse življenje me je obremenjevala tudi s problemi glede spolnosti (ki je bila z očetove strani precej groba, saj si je želel takšnih stikov z njo večinoma v opitem stanju), kljub temu, da sem jo prosila, naj mi tega ne govori, ker jaz na njiju gledam z očmi hčerke in ne kot kakšna njena prijateljica in ji pri teh problemih ne morem pomagat le prizadene me vse skupaj. Pa je vseeno vztrajala. Če nisem želela poslušat, sem bila najslabša hčerka na svetu… Obremenjuje me tudi sedaj, češ kakšna da sta brata, da ju ves čas le izkoriščata, da jima nič ne pomagata.

Problemi se pojavijo tudi v komunikaciji z bratoma. Z njima spregovorim kvečjemu kakšen stavek, ko pridem na obisk ali še to ne. In ne da bi sama ne želela, ampak me ves čas ponižujeta ali pa se obnašata, kot da me ni. Starejši brat me kar naprej (podobno kot mama) krivi za vse mogoče. Tudi do staršev je verbalno grob.

Sama mami in očetu resnično nič ne pomagata, starejši še živi doma, mama mu nudi vse gospodinjske usluge in ga tudi finančno podpira, ker je seveda on vedno”bogi”. Saj je delaven, vendar dela zgolj za sebe in za svoje osebne potrebe. Doma ne prispeva niti evra. In iz njiju hoče iztržit kar največ. Za njiju ne gre niti v trgovino…

Podobno je z mlajšim bratom, le da ima on že družino in otroke.
Starša izsiljuje za denar, za to da mu mama kar naprej pazi otroke, ko on še po službi “fuša”. Prej sem ju morala paziti jaz, če ne sta z ženo diplomatsko pritisnila na mamo, ona pa name. Kot da sem se rodila samo za to, da bom igrala deklico za vse. Pa ne,da ne bi želela pomagat, ampak dobesedno bi morala biti na uslugo 24 ur na dan. Sicer imam nečaka zelo rada in čutim, da tudi onadva mene. Ne želim ju mešat v te bolne odnose ali jima nabijat kakršnega koli slabega občutka. Brat in snaha pa delata ravno to. Pred njima kritizirata vse okoli sebe. Brat celo večkrat reče sinu dobesedno “Boli te kurac za druge, sam da bo tebi fajn”.

Mama npr. vzame kredit, da bi dala denar enemu od bratov, ki ga »res nujno potrebuje za gradnjo«, mene pa prosi, če bi vzela kredit zanjo, da bo lahko spremljala očeta na rehabilitacijo v toplice (ker se je pred časom hudo poškodoval).

Še posebej v trenutkih očetove bolezni sva jima z možem veliko pomagala, saj brata nista bila pripravljena zanju narediti prav nič. Nabavljala sva plenice, urejala vse pri zdravniku, očeta vozila na kontrole, na rehabilitacijo…. Mama nima avtomobila in do vsega (do trgovine, do zdravnika) ima daleč.
Pa ne, da bi v zameno kaj pričakovala.
Ja, mogoče pa res, vsaj malo osnovnega spoštovanja in to je vse.

Mama sicer priznava, da jima res stojim ob strani, vendar ima do mene še vedno poniževalen odnos.
V vsem bi ji morala ustreč, reševat njene probleme, jo razumet, ona pa se na moje potrebe po osnovnem spoštovanju ne ozira. Če ji slučajno postavim kakšno mejo, ali pa bratoma in bratovi ženi, potem sem pač najbolj hudobna in nehvaležna hčerka in svetu bom že še videla, kako bo ko bom imela svoje otroke.

Dosti sem prebrala, delala na sebi, precej notranjih konfliktov sem uspela rešiti,vendar občutki krivde ostajajo. Zdi se mi, da imam vedno manj moči za izboljšanje medosebnih odnosov, kot da se borim z mlini na veter…
Stikov tudi ne morem kar pretrgat, saj so le moji sorodniki, pa kakršnikoli že.
Kljub vsemu napisanemu jih imam rada, čeprav sem trenutno jezna in razočarana…

Posebej ne bi želela najinemu kmalu rojenemu otročičku odtegnit kogarkoli in mu posredovati preveč negativnih vzorcev.

In končno bi rada bolj svobodno zadihala in se ne toliko obremenjevala okoli vsega skupaj.

Vsak nasvet bo dobrodošel in se zanj zahvaljujem!

Pozdrav!

Pika

Družine, v katero se rodimo, si ne moremo izbrati. Lahko pa se odločimo, kdaj bomo izvorno družino zapustili, katere odnose bomo ohranili in katerih ne. Vsak razumen človek bi se odločil za to, da bo ohranil tisto, kar je dobro in zdravo, zavrgel pa tisto, kar mu škoduje in ga dela nezadovoljnega. A kaj ko nas neke čudne sile vračajo v razbolele družinske odnose, čeprav bi bilo edino pametno pobegniti iz njih, če jih že spremeniti ne moremo. Ko sem bral vaše vprašanje sem se ob obilici jeze in žalosti čudil, kako v bistvu že vse veste, kako si celo vse skupaj upate odkrito napisati. Primeri čustvenega nasilja, izkoriščanja, izsiljevanja in manipuliranja so tako jasni, veste, da vam delajo krivico, ampak… Kar ne morete stran. Še vedno bi si želeli, da bi se sorodniki spremenili in vam vsaj enkrat pokazali, da vas cenijo, vas imajo radi… Pa ne bodo, ker ne znajo, ne zmorejo. Ker sploh ne vedo, kaj to je. Tako kot oni ne zmorejo biti drugačni, se vi ne zmorete zaščititi pred njimi. Tukaj ne gre za to, kdo je »boljši« in kdo je »slabši«. Vsi imate zelo hude in globoke probleme, samo kažejo se drugače. Bratova brezčutnost in egoizem nista nič večji problem, kot vaša stalna razpoložljivost, občutek manjvrednosti in nesposobnost postaviti se zase. Gre torej samo zato, kdo bo prej sprevidel, kakšne težave ima SAM S SABO in kdo se jih bo prej resno in odločno lotil. Zato bi vam res toplo priporočil, da prenehate reševati svoje sorodnike in jim na vse mogoče načine pomagati. Ne toliko zato, ker tega verjetno nikoli ne bodo znali ceniti. Zato ker jim ne morete ČISTO NIČ pomagati, nasprotno pa s tem še naprej škodite sebi. Energijo, ki jo trošite vnemar, pa boste v kratkem zelo potrebovali zase in za svojo družino, ki bo kmalu dobila novega člana. Ne bi vas želel strašiti, toda starševstvo in partnerstvo bosta za vas zelo naporna zadeva. Zakaj? Ker se boste obojega morali naučiti na novo. Ker je to, kar ste se vi doživeli, da pomeni biti starš ali zakonski partner, nekaj čisto drugega, bom kar napisal zgrešenega.

Vaša mama ni imela prav praktično v ničemer od tega, kar ste napisali. Dekleta niso dolžna poskrbeti za svoje starše, ampak so starši dolžni poskrbeti zase in za svoje otroke. Da se je z vami pogovarjala o svojih spolnih problemih je najmanj huda čustvena, verjetno pa tudi spolna zloraba. Da ne naštevam naprej. Za odnos do vas kot otroka sta bila kriva izključno starša. VI NISTE NAREDILI ČISTO NIČ NAROBE, takrat ste bili otrok in ste naredili vse, kar so od vas hoteli, samo da jih ne bi izgubili. Zdaj pri 33ih pa to ni več povsem tako. Starša sta še naprej odgovorna za svoje početje, vendar ste vi enako odgovorni za svoje. Če vas mati še naprej uporablja kot koš za smeti, je to od nje res grdo in neodgovorno. Od vas pa je neodgovorno, da to pri teh letih še kar dopuščate in se ne postavite zase. Kaj bi izgubili, če bi staršem in bratom postavili meje, jih pustili, da drug drugemu do konca zagrenijo življenje? Ne kaj dosti. Predvsem bi izgubili iluzijo, da imate družino. Kdo rabi to iluzijo, kdo še kar verjame, da ne zmore preživeti brez nje? Otrok v vas. Tisti podhranjen, razočaran otrok, ki je bil za toliko stvari krivično prikrajšan. Najdite bes in žalost tega otroka. Bes boste rabili, da boste ustavili te krivice in izkoriščanja. Žalost pa vam bo pomagala, da boste izjokali tisto, česar nikoli ne boste imeli: otroštva. Ste otrok, ki mora odrasti, preden je sploh kdaj bil sprejet kot otrok, preden si je sploh lahko privoščil to biti. Bes in žalost vam bosta pomagala na poti v odraslost, saj ne smete več čakati, da bi se starši čudežno prebudili. Ne samo zato, ker se po vsej verjetnosti ne bodo, ampak predvsem zato, ker boste kmalu tudi sami starš. Veste zakaj sta bila vaša starša tako zelo nedorasla svoji vlogi? Ravno zato, ker sta v bistvu ostala na stopnji otroka. Ta namreč slepo ponavlja tisto, kar so mu rekli (pokazali) starši, ker naivno verjame, da bo s tem dobil njihovo priznanje.

Za sabo imate zelo težko otroštvo, ki vam ni dalo prav posebej dobre popotnice za življenje. Toda kakršnakoli je že bila vaša izvorna družina, iz nje ste prišli s kar nekaj močnimi izkušnjami in tudi dobrimi lastnostmi. Imate odprte oči, znate opazovati in upate si stvari povedati odkrito in na glas. Poleg tega ste vzdržljivi, veliko prenesete in – ni vam vseeno. Vse to so lastnosti, na katere ste lahko ponosni in vam bodo tudi prišle zelo prav, da počasi popravite krivice, ki so vam jih naredili. Vaši otroci vam bodo pri tem najboljši učitelji. Zato čim prej svojim sorodnikom postavite jasne meje. Naredite si svoj mir, da boste sploh lahko prisluhnili tem svojim učiteljem. Otroci namreč nikoli ne obupajo, dostikrat na njihovo škodo. Potrudite se, da jo bodo vaši imeli čim manj. 70 km fizične razdalje vam daje še več možnosti, da se res umaknete od tega brezna, iz katerega ste se s poroko vsaj malo rešili. Če vas bo preveč vleklo nazaj in vam bo pretežko, se po oporo obrnite na moža. To je namreč vaša družina, tukaj je zdaj vaša odgovornost. Če tudi moževa pomoč ne bo dovolj oziroma je ta ne bo zmogel dati ali je vi pri njem ne poiskati, potem si poiščita pomoč terapevta. Samo ne nazaj, samo ne tja, od koder izvirajo vsi vaši problemi. Razen če se bo kdo od sorodnikov zbudil in spremenil in vas bo pripravljen z vsem potrebnim spoštovanjem in korektnim odnosom sprejeti tako, kot ste.

Lepo vas pozdravljam

Na to imam jaz eno vprašanje.

Jaz pa sem po očetovi smrti mojo mater spoznala na novo. Imela je že novega partnerja, ki je težek egoist in materialist. Tudi jaz, tako kot ona, bi morala plesati po njegovo. Dogajale so se kar težke stvari, ki sem se jim uprla. Najbolj me je bolel pogled na mater, ki se je čisto spremenila, dolgo sem rabila, da sem nad njo obupala, kot pravite. In dolgo rabila, da sem spoznala, da je vse življenje bila taka, le da je oče bil njen blažilec in se ob njem ni pokazala njena prava narava. Mene kot hči je v celoti zapustila… in razočarala, ko pa me je potrebovala, pa se je name prilepila, kot otrok. Mene je to tako izčrpavalo, da sem ko sem le lahko, pobrala šila in kopita in se odselila, pa čeprav nisem imela dovolj niti skoraj za jesti… samo da sem imela svoj mir…

In dokler sem ji bila še fizično blizu (skupen dom) sem čutila, kot da je vloga obrnjena – kot da imam jaz otroka in ne da sem otrok, ker je od mene pričakovala finančno pomoč, pa še zase nisem imela, po drugi strani pa je imela želje, ki sem si jim jaz odpovedala, ker pač vem, če ni denarja ni želja, preprosto. In takrat sem čutila, da bi kljub temu, da si zelo želim družino, najraje otrok nikoli ne imela, ker sem imela enega otroka dovolj… že sama misel na to, da bi morala na stara leta skrbeti zanjo po vsem tem me je dušila…

sedaj je precej drugače – mama je prijazna… čeprav mi na 1. in 1000. načinov še vedno dokaže, da nanjo ne morem računati, ker je labilna – pod vplivom sorodnikov, ki so me v otroštvu zelo prizadeli, partnerja, ki me prav tako ne sprejme… se pa trudi (mama mislim).

Včasih si mislim, morda bi bilo bolje, če bi bilo tako kot je bilo, bi vsaj vedela, da ji lahko obrnem hrbet, če bi me potrebovala.

sedaj vem, če se kar koli zgodi, bo na meni, ker človek s katerim je, je tako nima rad…

in res se sprašujem – koliko smo otroci sploh po takih zgodbah dolžni pomagati staršem, še posebej, če še svoje življenje komaj vozimo. Pa tudi sploh – si mislim – tako dolgo sem jih vse skupaj prenašaal, potem pa bi jih naj še kasneje, ko si končno uredim življenje. Malo krivično je to.

In naj povem še to: mama jasno izrazi bojazen, da zanjo ne bom želela poskrbeti in da bi naj, čeprav se sprašujem kako je ona poskrbela zame, ko mi je bilo tako težko. Sedaj je vsa prijazna – na mojo srečo ali nesrečo?

Jaz sem za razliko od Pike 123 iz družine izstopila, stiki so res le nujni in minimalni… vendar me to vprašanje ki ga zgoraj odpiram še vedno bega. Ima otrok pravico, za starša preprosto ne skrbeti, pa čeprav rabijo pomoč. Občutek imam, da bi rada odložila en velik težek kovček…

Taja

Taja

Dolgo pot ste prehodili v osamosvajanju od staršev, a dileme vedno ostajajo. Verjetno se vsak otrok sprašuje podobno, kje je tista meja, do katere je treba pomagati staršem. Sploh če ti niso nič kaj dosti pomagali njemu. Kot večinoma v življenju, si mora na ta vprašanja odgovoriti vsak sam. Zato samo nekaj razmišljanj o vprašanjih, ki si jih zastavljate.

– »sedaj vem, če se kar koli zgodi, bo na meni, ker človek s katerim je, je tako nima rad…«
Mama si je sama izbrala svojega partnerja, sama se vsak dan odloča, da vztraja z njim in (verjetno) ne naredi prav kaj dosti, da bi se ta njun odnos spremenil. Gre torej za njene odločitve, predvsem pa gre za njeno odgovornost. Vi ji pri tem čisto nič ne morete pomagati, nasprotno ji s svojo »pomočjo« samo »pomagate«, da še naprej vztraja v zanjo, kot pišete, povsem nezadovljivem odnosu. Namesto da bi svojo stisko, bolečino in nezadovoljnost odkrito izrazila v odnosu s partnerjem, jo gre na nezaveden a prefinjen način »odložit« vam. Dokler ima vaša mama partnerja, je torej ta DOLŽAN poskrbeti zanjo, če sama ne bi več tega zmogla. Vaše vmešavanje v tem pogledu samo škoduje njunemu odnosu, škodi pa tudi vam.

– »sedaj je precej drugače – mama je prijazna… čeprav … nanjo ne morem računati, ker je labilna«
Povejti ji to, povsem odkrito in brez zadrege. S tem ji boste še najbolj pomagali, vprašanje pa je, če bo ona sposobna to pomoč sprejeti. Edino s tem boste pomagali sebi. Ustavljajte mamo, ko ne spoštuje vaših meja, ko vas poskuša obremeniti s svojimi čutenji. Ustavite jo, ko se začne obnašati kot otrok, ker je to samo manipulacija, ki se jo je naučila. Zato tudi ne verjamete njeni prijaznosti, ker ni pristna. Za njo je namreč strah pred osamljenostjo, ta prijaznost je prisiljena, je samo nova manipulacija, ko stare niso delovale več. Vaša mami se res trudi, ampak trudi se samo zato, ker stare zadeve ne delujejo več. Zato s tem, ko spreminajte sebe in materi ne dovolite več, da tako »poceni« prihaja do vas, spreminjate tudi njo. Vprašanje je, koliko volje in moči je v njej, kako daleč bo zmogla. Naj se sliši še tako kruto, a to je predvsem njen problem in njena naloga. Vi imate svojih dovolj in rabite energijo zase.

– “Ima otrok pravico, za starša preprosto ne skrbeti, pa čeprav rabijo pomoč.”
Starši so dolžni poskrbeti za svoje otroke, jih brezpogojno ljubiti in jim stati ob strani, predvsem pa so dolžni otroke pripraviti za samostojno pot v življenje. Otrok ima predvsem dolžnost, da se nauči poskrbeti zase in za svojo novo družino. »Poskrbeti zase« tukaj ni mišljeno egoistično-materialistično, ampak čustveno-osebnostno. Odgovor na vaše vprašanje bi torej lahko bil, da naj otrok v odnosu do staršev naredi tisto, kar služi njegovemu čustveno-osebnostnemu razvoju in osamosvojitvi. Zato morda sploh ni tako zelo pomembno, kaj boste storili, kot je pomembno, da boste to storili po premisleku in zavestno, ne pa kot avtomat, na katerega pritiskajo starši, kot se jim zljubi.

Slovenski pregovor pravi, da so otroci kot skrinja, iz katere ne moreš vzeti, česar nisi vanjo dal. V smislu tega pregovora imajo otroci pravico, da povsem odklonijo pomoč staršem, če so jih ti povsem zanemarjali ali celo zlorabljali. Kljub temu sem mnenja, da so otroci v vsakem primeru dolžni poskrbeti za svoje starše, ko ti resnično ne zmorejo več FIZIČNO poskrbeti zase. Niso pa otroci dolžni staršem nuditi »čustvene« pomoči, sploh kadar gre to na njihovo škodo. V vašem primeru torej niste staršem zaenkrat »dolžni« dajati čisto nobene pomoči. O tem se lahko odločate povsem po svojih občutkih ne pa po »dolžnostih in pravicah«.

Če vam na koncu poskušam dati kaj bolj direkten nasvet, potem bi bilo to, da si vsakič vzamete čas in v miru prečutite, kaj vas vleče, da bi pomagali staršem. Če boste spodaj našli čisto naklonjenost, morda celo ljubezen do staršev, potem boste verjetno pomagali in ob tem nič kaj dosti pričakovali v zameno. Taka pomoč vam ne bo škodila, ampak vas bo še okrepila. Če pa boste začutili, da vas v pomoč silijo krivda, sram, občutek dolžnosti ali manipulacija s strani staršev, bo za vas verjetno boljše, če poskušate te neprijetne občutke zdržati in jih umiriti drugače, ne več s pomočjo staršem, ki vam bo spet pustila samo grenke občutke. Ob vsem tem pa vedno pazite, da do staršev pristopate kot otrok, saj v tem odnosu to vedno boste. Če začutite, da so vloge spet obrnjene in ste vi spet starš, oni pa se obnašajo kot otroci, vse skupaj takoj ustavite in postavite mejo. Najlažje bo, če staršem kar direktno poveste, da se obnašajo kot otroci. Naj se že enkrat naučijo biti vsaj malo starši in naj se naučijo pomoč iskati in jo prejemati kot odrasli. Edino na ta način boste sačsoma lahko odložili svoje breme, o katerem pišete.

Lep pozdrav

“Stikov tudi ne morem kar pretrgat, saj so le moji sorodniki, pa kakršnikoli že.”

doklEr boš razmišljala kot pisano zgoraj, spoudarkom na MORAM, ti bo slabo kazalo. z občutki krivde se spravlajo nate kaj moraš ti pa jim slediš. ko boš dojela, da NIČ ne moraš in NIČ ni nujno, obvezno, zahtevano ker … (vstavi kak bolan izgovor)- VSE je tvoja dobra volja, oni te pa za pomoč žalijo.

izkoristi svojo nosečnost – ko te kličejo da prideš, rečeš da si glih bruhala, da ti je slabo med vožno (nakladaj), ko boš rodila boš tko švoh, pa zdravnica ti je prepovedala napore bla bla. tako boš imela nekaj mesecev časa da razmisliš o sebi,svojih pričakovanjih, želim ti da bi našla svoj psihični mir. ko te ne bo k njim, boš videla da čist dobro laufajo, morda boš pa ti malo bolj zadihala in videla da gre, če ne letaš non stop tja, pa koliko imaš več časa zase in za svoj dom.

ne omejuj se s tem kaj je treba, pri takih starših si vedno zamisli najhujši kontra scenarij. npr. mama mora k zdravniku in kliče tebe (bratje pa doma ležijo). poveš da ne moreš ker… in rečeš adijo. kaj se lahko zgodi? če je tako zelo bolna bo že našla način da pride do zdravnika. tebe bodo pač preklinjali (pa sej to te že sedaj) ja IN? saj ti nič ne morejo!

Ne ne rabiš letat tja ko furja.
ne rabiš poslušat maminega jamranja,
ne ne rabiš prenašat grdo obnašanje zato ostani večkrat doma in jih pusti naj se imajo kot se hočejo!