Pozdravljeni, v družini imamo finančne težave, pred krizo pa smo bili kar dobro situirani. Oče je imel svoje podjetje, ki je propadlo. Ko je bilo najtežje, je bil zaradi stresa tudi v bolnišnici, od takrat pa pogostje pije (pil je sicer tudi že prej). Ves ta čas sem družini stala ob strani (stara sem 28 let in živim doma), delala sem tudi pri očetu in mu pomagala. Takrat sem tudi pustila študentsko delo novinarke pri priznanem časniku (se še danes sprašujem, kako bi bilo, če bi ostala tam, ampak vem, da je bila to moja odločitev, zato staršev ne krivim za to). Na koncu sva v podjetju ostala samo še oče in jaz (prej je imel trideset zaposlenih). Najino sodelovanje pa se je končalo tako, da se je fizično spravil name, med naju se je postavila mama, tako da me ni “prebutal”, sem pa padla in si zlomila prst. Oče je rekel, da sem ga “sprovucirala”. Oče na koncu enostavno ni prenesel, da bi se kdorkoli vmešaval v njegovo delo, ker je na žalost res zafrknil kjerkoli se je dalo in ni želel poslušati nikogar. Sprla sva se zaradi tega, ker sem mu dejala naj da v stečaj, da je konec. Tudi v otroštvu je bil oče sicer nasilen in smo jih z dvema mlajšima bratoma pogosto “dobili”. Sicer pa ga do mojega 8 leta sploh ni bilo doma, ker je delal v tujini, tako da je bil zame do takrat tujec. Očetu sem potem pomagala pri dveh stečajih, med pisanjem diplome sem odprla podjetje, da je oče lahko delal preko njega. Zaradi diplomskih obveznosti nisem pazila na to, kaj se dogaja v podjetju, na koncu se je spet ponovila stara zgodba. Denar je izginil, ostali so davki, pisani name. Te smo poplačali tako, da sem med poletjem turistom oddajala svojo sobo, pa še vseeno sem iz svojega žepa za podjetje dala okoli 500 evrov, 400 me verjetno še čaka. Z oddajanjem je bilo veliko dela, na koncu pa se je tudi to slabo končalo, mama mi je dejala, da sem bila preponosna, da mi je šlo samo za “imidž”. Skregali smo se zaradi denarja, ker je bilo sobodajalstvo pisano na mamo, ki mi ni hotela izplačati, tako da nisem imela niti za zdravstveno zavarovanje. Mimogrede, tudi mama še vedno daje ves svoj denar za očetove dolgove, zato je pač vzela še moj delež. Na koncu smo se nekako zmenili in nekaj sta mi izplačala. Mislim, da se oba bojita tega, da bi bila boljša od njiju in me vedno nekako tlačita dol. Padale so tudi take besede od mame kot “ti nimaš nič, jaz imam vse”. Z mamo imava res slab odnos, še slabši kot z očetom, se sploh ne pogovarjava. Pravzaprav sta moja straša čisto vesela, če smo vsi tiho in vse stvari mečemo pod preprogo. Najbolj pomembno pa jima je, da ju ubogam in pospravljam. Z mamo se ne morem pogovoriti, ker se enostavno začne dreti in vpiti in tak pogovor lahko preraste v resen spor. Po nekem sporu sem ji dejala, da nisem prepričana, da smo lahko “normalna” družina – se pogovarjamo, zabavamo in si zaupamo. Mama mi je odgovorila: ” Kakšna visoka pričakovanja pa imaš?” Ne vem, kaj naj storim. Težko mi je doma, trenutno pa nimam možnosti, da bi se odselila.

Spoštovana Lola27,

rdeča nit vašega pisma je sicer opis materialnih problemov vaše družine, vendar diha iz njega ena sama zapuščenost, odtujenost in nezaupanje. Pod jezo, ki spremlja očetov občutek nemoči in zavoženosti, zaradi česar ste bili in ste še deležni verbalnega in fizičnega nasilja, da alkohola sploh ne omenjam, je vse polno žalosti in groze. Kje je tu sploh prostor za hrepenenje po družini, v kateri bi se lahko iskreno pogovarjali, se zabavali in si zaupali?

Ob vaših starših ima človek občutek, da sama sebe tako malo cenita in spoštujeta, da je res težko biti njun otrok. Ne moreš biti dovolj majhen, neslišen, nepomemben in priden – obenem pa neuspešen, ker je morda še najhuje. Toda to je njuna zgodba, zgodba para, ki ju žene njun ples alkoholne zasvojenosti in sozasvojenosti. Če se hočete vi izviti iz te igre, bi bilo seveda dobro, če bi se lahko čim prej odselili – in verjamem, da se tudi boste, takoj ko se boste finančno osamosvojili – vendar to ni dovolj. Da se vam v življenju ne bo ponavljalo, da bi še naprej srečevali take »mame« in »očete«, bi vam kar naravnost svetovala, da poiščite kako skupino za samopomoč ali pa greste na individualno terapijo. Skupina odraslih otrok alkoholikov bi bila zelo primerna, pa tudi kaka druga skupina s kvalitetnim terapevtskim vodstvom. Če greste pogledat na http://www.zdt.si, boste našli marsikaj ustreznega v kraju, ki vam je najbliže. Da ste namreč reševali očeta, ki vam je bil najprej tujec, potem pa vas je pretepal, govori o tem, da ste prevzeli bridko vlogo najstarejšega otroka v tej nefunkcionalni družini, otroka, ki skuša reševati to nasedlo ladjo, a mu to ne bo nikoli uspelo.

Iz brodoloma se je mogoče tudi rešiti, vendar človek potone, če skuša poleg sebe rešiti še potnike, ki sami ne mignejo s prstom. Še enkrat vam toplo svetujem, da si poiščete strokovno podporo, da boste v samostojno življenje stopili bolje opremljeni. Sposobnosti in moči imate dovolj, želim vam tudi dovolj zaupanja vase in svojo vrednost, da boste čim prej storili ta korak.

Lepo vas pozdravljam,