Pozdravljeni, hotela sem odpreti novo temo, pa sem našla tole in bi se kar priključila, če lahko, ker gre za podobno situacijo, le podrobnosti so drugačne, v principu pa bi odgovor, ki ste ga dali Loli27, prišel prav tudi mojemu možu. Na kratko (kolikor bom pač lahko kratka):
Ko sem spoznala moža (zares je krasen in najboljši človek, kar sem jih kdaj srečala!), sva pretehtala in se odločila, da je bolje, da se jaz preselim k njemu, kot on k meni. Mimogrede – bila sva 250 km narazen, jaz sem s štajerske, on z gorenjske in ker ima on redno službo (gre za majhno družinsko podjetje, lastnik je njegov oče), jaz pa sem takrat delala preko študenta in ker se je že začela kriza, je bilo utopično pričakovati, da bi na štajerskem oba dobila zanesljive službe. Tako sem si jaz na gorenjskem poiskala službo, preselila sem se k njemu (živi v stanovanju, ki mu ga je pustila babica, uraden lastnik je pa njegov oče) in ustvarila sva si družino, imava 2 letno hči.
Slika njihovih odnosov s starši je pa seveda podobna, kot jo je opisala zgoraj Lola27, le alkohol je izvzet, razlika je tudi v temu, da njegova mama ni takšna kot Lolina, ampak ravno kontra – pod psihičnim pritiskom moža je obupala in klonila, tako da je zdaj samo še tiho in kima. Niti sama ne upa k nam na obisk, zavrnila je, da bi nam olajšala in ona prišla k nam čuvat vnukinjo (smo 3 km narazen), če rabim varstvo za 1-2 uri, kar bi bilo lažje, ker jaz moram pakirat celo prtljago, da k njim pripeljem otroka, …takih primerov je ogromno, bi lahko naštevala v nedogled. Tast je milo rečeno tiran, ki zaradi lastnih kompleksov manjvrednosti celo življenje dela v smeri, da podreja svoje bližnje pod sabo. In kot ste zelo dobro odgovorila Loli27: “Ob vaših starših ima človek občutek, da sama sebe tako malo cenita in spoštujeta, da je res težko biti njun otrok. Ne moreš biti dovolj majhen, neslišen, nepomemben in priden – obenem pa neuspešen, ker je morda še najhuje.” Kako dobro ste opisala sliko, ki jo imam pred seboj! Točno to je bistvo, o katerem z možem filozofirava že odkar sva skupaj – nikoli ne bo nič dovolj dobro za njih, ker za njegovega očeta je najhujša misel, da se njegov sin postavi na svoje noge (neodvisno od njega), da si upa misliti s svojo glavo in da on nima komande nad nami. Ker sam s sabo v svoji koži ne zdrži, ga drži pokonci samo še to, da ima pod seboj ljudi, ki jih lahko omejuje, ne prenese, da bi kdo bil boljši od njega. Bolno!
Naj preidem k bistvu, zakaj vam sploh pišem:
po nekaj letih kreganja, trpljenja, mučenja in tuhtanja, kako, kaj in kam sva z možem nekako prišla do tega, da sva si priznala, da raje vidiva, da ne podedujeva po njegovi strani ničesar, kot pa da v nedogled prenašava njegovega očeta. Name to sicer čustveno ne vpliva, morda le toliko, da sem občasno grozno jezna, ampak za moža je drugače. So le njegovi starši, kakorkoli obrneš, ima jih rad in ne bi rad prekinil stikov za vedno. Najin plan je namreč, da očetu pove, da pod njegovimi pogoji in po njegovih pričakovanjih midva tukaj ne želiva več delati in da se bomo preselili ter si ustvarili novo življenje pri mojih starših (imamo hišo, jaz pa na vrhu popolnoma na novo opremljeno stanovanje, ki je zdaj prazno). Namreč, po porodniški sem jaz ostala brez službe in ker imam enak poklic, katerega dejavnost se izvaja v tastovi firmi, je mož tasta prosil, da bi jaz malo pomagala delati, da bom zadovoljna z nekaj stotaki na mesec, ker z njegovo plačo enostavno ne preživimo. Že to je bilo rahlo ponižujoče, ker če bi tast bil človek na mestu, bi mi lahko sam ponudil to možnost, navsezadnje imam ogromno znanja in izkušenj, s katerim sem zdaj v samo pol leta veliko doprinesla k boljšemu poslovanju, tega mi niti nihče ne zanika, celo pohvaljena sem bila. Iz prejšnje službe sem prinesla seboj eno zelo dobro idejo, ki bo prinesla veliko denarja, saj firma rabi nekaj novega, ker trenutno gre vse bolj kot ne “iz rok v usta” (nobene sigurnosti ni, da bo naslednji mesec dovolj denarja za plače). Zataknilo se je, ko sva z možem začela razmišljati…je vredno, da vse adute in najboljše ideje vloživa v podjetje, ki morda nikoli ne bo najino in bova v nedogled morala delati z nekom, ki naju hoče imeti pod kontrolo in upravljati z našim zasebnim življenjem? Je vredno, da čakava in se dokazujeva ter upava na čudež? Šla sem k eni gospe na pogovor in zelo jasno mi je pokazala sliko. Da bo tast kdaj podjetje predal možu, je utopija, ker je to popolnoma v nasprotju z njegovim interesom in edina stvar, s katero nas ima pod nadzorom, je dejstvo, da delava v njegovi firmi in živimo v njegovem stanovanju. V zameno zato pričakuje brezmejno izkazovanje hvaležnosti (ne bom naštevala, kaj vse)! Če bi bilo po njegovem, bi se mi odrekli svoji zasebnosti in bi otroka (ki je po njegovem najprej njegov vnuk, potem šele morda najin otrok) najbrž že iz porodnišnice dostavila k njemu, da ga vzgoji po svojih merilih, ker mi mladi smo v njegovih očeh itak “nevedni bebčki”, on pa vsemogočni vseved. Ker se to ni zgodilo, sva dala z možem celo kalvarijo čez, da sva si zborbala svoje mesto – da sva najprej midva starša in da samo midva odločava, kaj je dobro za otroka in kako bo vzgojena najina hči. V glavnem…po tehtanju situacije sva si morala priznati, da pričakovati karkoli od te firme, je iluzija. Mož sicer trdi, da mu pripada, da mu oče po simbolični ceni podjetje proda, ker zadnjih 10 let moj mož drži pokonci vsaj 3 vogale firme, če ne celo vseh 4 (še posebej zadnjih 5 let). Brez njega bi firma ostala 15 let nazaj, brez spletne strani, brez modernih programov, brez baze strank s cele Slovenije, tast bi še zdaj stal pri vratih in se čudil, kako da vedno manj ljudi pride skozi vrata njegove poslovalnice. In ker veva, da nisva pripravljena te agonije prenašati v nedogled, sva tastu povedala, da bi moj mož odprl popoldanski s.p. in da bi midva novi projekt speljala zase, ločeno od njegove firme, to bi bila moj zagon za delo, saj sem brezposelna že leto dni in nimam niti plačanih prispevkov. Lahko si predstavljate, kakšen je bil odziv. Pravzaprav je bil to neke vrste trenutek resnice za tasta, po katerem sva si morala priznati, da njegov oče ni nič drugačen od najslabšega možnega, kar sva od njega pričakovala. Kako je potekal pogovor in kaj vse smo si povedali, bi trajalo predolgo, da opišem. Na kratko – midva sva popustila in to samo zaradi ljubega miru! Imava otroka, ki čuti, kaj se dogaja in rekla sem, da je cena za to previsoka. Med drugim nama je hlado mrtvo povedal, da nama ne zaupa, ker se boji, da bova s svojo firmo “zminirala” njegovo itd.
Na tem sestanku je sicer njegov oče nevede pokazal vse svoje šibkosti, od tega, da se zaveda, da brez mojega moža firma prodane v par mesecih, do tega, da brez slabe vesti od naju pričakuje velike ideje za nove projekte, od katerih bi tudi še nekaj časa lepo živel. Tašča je namreč doma, ne dela, ker ji je on tako zabičal, ker je posesiven in ljubosumen, gleda na uro, kdaj bo prišla iz trgovine ipd. Hkrati si je na glavo nakopal velike stroške, delati pa več ne zna in ne zmore. Torej bi zanj in za njegovo blaginjo morali garati mi, ker njegov penzion gre samo za položnice. Njemu se to ne zdi nič narobe in kakorkoli se trudim to razumeti, se mi bo prej zmešalo, kot da bom lahko razumela, da lahko nekdo dejansko toliko pričakuje, obenem pa mi reče, da mi ne zaupa. Kako naj pa jaz njemu zaupam, da bo moj trud in delo čez nekaj let nagrajeno in da bo firmo odstopil, kot pravi?

Z možem sva prišla tako daleč, da sva se odločila, da raje ne dobiva ničesar, samo da moj mož najde svobodo v svoji duši in mir za svojo družinico. Seveda bi bilo lažje, če bi dobila v last tole stanovanje in podjetje, ker si nekoč želimo postaviti eno majhno hiško na deželi in ker si dolgoročno želiva delati zase ter imeti svoje podjetje. Veva, da imava znanja in izkušenj na pretek. Ampak kot zgleda, nama ni namenjeno priti do tega po “bližnjicah”. Nekako sva prišla do tega, da bova začela intenzivno razmišljati o tem, da si poiščeva službe in zagrizeva v kislo jabolko ter tastu poveva, da na naju ne more več računati. Tukaj pa se spet zaplete, ker se moj mož boji, da bo s tem izgubil svojo družino. Ne zna si predstavljati, kako bodo odnosi zgledali po takem koraku, ni pripravljen izgubiti staršev in še sestre zato, da jim dokaže, da ima hrbtenico. Tukaj nastopim še jaz, ki bom imela zares zelo slabo vest, če pride do tega, da izgubi stik s svojo družino. Jaz sem namreč tista, ki mu vlivam pogum in odpiram oči. On je v takih odnosih živel 30 let, navajen je, da ima cmok v grlu, ko zagrela očeta in da nosi težo v duši, ker mu nekdo nonstop vzbuja občutek slabe vesti brez vsake smiselne podlage. On bi tako preživel celo življenje, ampak se se odločila, da jaz ne bom dopustila tega, ker ga imam preveč rada in vem, da si zasluži svobodo. Je zelo vesel in dober človek. Glede na to, kakšne starše ima, se drži zelo dobro. Je samozavesten in pokončen, samo še tega se osvobodi, pa bo imel vse.

Vem, težko mi boste odgovorili, pa vseeno prosim za nasvet:

Katera pot je prava? Naj prenašava tiranijo in uničujeva najin odnos zaradi njegovih staršev, ali se odrečeva vsemu, kar imava tukaj ter najdeva svoj mir? Obstaja še kakšna srednja pot?

Spoštovana Dalia2011,

veseli me, da ste našli uporabne misli v odgovoru Loli27, vendar sem temo razdelila, prvič, ker si vsaka tema zasluži svoje »mesto«, in drugič, ker vidim velikansko razliko v tem, da je Lola27 spraševala zase, vi pa sprašujete za moža oziroma za oba kot par.
Zato vam bom tako tudi odgovorila.
Vendar ne bom odgovarjala na vprašanja, ki ste jih postavili na koncu. Odgovore na ta vprašanja ste si v letih »kreganja, trpljenja, mučenja in tuhtanja« že izoblikovali in zdaj iščete samo še potrditev, da ste na pravi poti. Oba sta pridna, sposobna, iznajdljiva in materialne možnosti imata, tako da je tu vse OK. Kar zadeva »raje vidiva, da ne podedujeva po njegovi strani ničesar«, pa obstaja dedno pravo, ki ureja te stvari.

Vaš problem nista tast in tašča. Onadva sta samo simptom problema. Vaš problem je zelo dobro izražen v stavku »ni pripravljen izgubiti staršev in še sestre zato, da jim dokaže, da ima hrbtenico«. Tu pa je zajeta vsa vaša stiska. Kajti tu sploh ne gre za dokazovanje hrbtenice, ampak za to, da se bo (ali pa ne) odločil za vas, svojo ženo, in za vajino družino. Staršev in sestre ne moreš izgubiti. Dobrega odnosa ne moreš izgubiti, za slabega pa bi bilo dobro, če nam zanj ne bi bilo mar … Kako vas boli, da se že vsa leta borite zanj, pa je videti, kot da te zadnje trdnjave ne boste zavzeli. Borite se kot mama za (zelo majhnega) otroka. Kot da niste partnerka, s katero bi bilo normalno, da bi zaživel, ampak tekmica nečemu, česar sploh nikoli ni bilo – huje ko smo bili s strani staršev zlorabljeni, teže prerežemo popkovnico – dokler seveda ne začnemo dosledno garati na sebi.

V tem pa se kaže tudi rešitev. Edinole v tem; selitev in vse druge spremembe ne bodo koristile prav nič, če se boste vi počutili kot ženska, ki je storila vse za svojega moškega, v zameno pa je dobila občutke krivde in slabo vest. Od tod pa do občutka žrtve ni več daleč. Vaši žarometi so zdaj usmerjeni v osvobajanje moža, bili pa bi presenečeni, kaj bi odkrili, ko bi jih usmerili vase. Nič napačnega, le – premik paradigme! Zato bi na vašem mestu z možem kar najhitreje odšla na pogovor k zakonskemu terapevtu, kjer bosta lahko (oba!) odložila prtljago iz preteklosti in se odpravila naprej, gradit svojo družino, ki vama tudi pripada.

Srečno in lepo prihodnost vama želim.

Spoštovana gospa Jana,

zelo sem Vam hvaležna za Vaš odgovor, ki sem ga večkrat prebrala. Pravzaprav sem pred dnevi sama možu rekla, da se mi zdi, da nima smisla razglabljati o njegovih starših, da morava najbrž najti problem v sebi. Nekje sem prebrala, da nam takšni in drugačni ljudje (slabi, težavni itd.) ne morejo greniti življenja, če smo v sebi mirni in stabilni. Če bi bilo z nama vse ok, starši sploh ne bi imeli možnosti, da nama grenijo življenje in da se zaradi njih prepirava. Sigurno imava vsak svojo prtljago, malo je ljudi, ki je nima. Žal pa površinsko in subjektivno vidimo en kup problemov, malenkosti, ki za nekoga drugega na našem mestu ne bi obstajali. Verjetno zato, ker ne zmoremo stopiti na neko višjo raven, da bi videli situacijo objektivno in da bi znali ločiti zrno od plevela. Se pa tega zavedava oba in mislim, da sva na dobri poti. Vsaj upam!

Res je – staršev in sestre ne more izgubiti, kako lahko na to sploh pomislim. In ja, dobrih odnosov nam nihče ne more vzeti, za slabe pa bi bilo najbolj logično, da jih ignoriramo. No, ravno pri tej zadnji najbolj logični zadevi se zaplete. Nekako sem možu že hotela pojasniti, da odnosa, ki bi bil kaj vreden, s svojimi starši (posebej z očetom) sploh nikoli ni imel in da ne vem, kaj točno ima v mislih, da bo izgubil. Izgubil bi samo to, da si zdaj gremo nekako enkrat tedensko na obisk in se pogovarjamo o vremenu ipd. Vsi vemo, da je en kup “smeti pod preprogo”, da se slabo počutimo en ob drugem, da je toliko zamer, pa vseeno vozimo neke kvazi spodobne družinske odnose. Njihovo celo življenje je bila ena sama “idealna slika za občinstvo”. Vse za to, da so drugi videli, kako so imenitni in fini, kaj je bilo za štirimi stenami, sploh ni bilo pomembno. Vedno so probleme pometali pod preprogo in imeli en kup “tabu” tem. Tega niti ne zanikajo, moževa sestra mi je priznala, da ji je mama povedala, da mora na tastovo željo celo življenje igrati popolno, lepo in ponižno ženo, ki pridno uboga “vsemogočnega uglednega podjetnika”. Vsakič, ko si je dovolila oporekati, je bila kaznovana z mučnimi “tihimi dnevi / tedni / meseci”, tudi leto dni je že trajalo (ko si je gospod omislil ljubico in ženo ignoriral). Ampak pridna žena je vse to molče pretrpela ter mu oprostila. Po vsem tem kaj druga kot apatična res ne more biti, si mislim.

Mene v glavnem taki odnosi ubijajo, ker jih nisem bila nikoli vajena. Midva z možem si vse poveva, na zunaj ne igrava, sva naravna in iskrena – tako do sebe, kot do drugih. Podobno delujeta moja starša, s katerima sem vedno imela lepe odnose. Mami sem lahko zaupala tudi precej intimne zadeve, kakšnih resnih problemov pa niti pred očetom nisem skrivala, vedno sem dobila oporo in spodbudno besedo. Ko sem zbolela za depresijo, res nista imela pomislekov, takoj sta mi priskrbela vso potrebno pomoč in nikogar ni zanimalo, kaj si bodo mislili sosedje in/ali sorodniki. Ko sem izgubila službo, sta bila na moji strani, nista me obsojala. Vedno sem imela podporo glede šolanja, študija… moj mož pa pravi, da si je želel, da bi ga kdo vzpodbujal, da bi morda celo doštudiral, ampak nikoli ni dobil neke podpore s strani staršev in zato kaj več od srednje šole ni končal. Ker je v resnici zelo sposoben in pameten, se včasih pošalim, da je v resnici on pameten, jaz pa imam namesto njega vsa spričevala in diplome. Čisto slučajno sva namreč oba obiskovala isto srednjo šolo in isti faks. Jaz sem oboje zaključila, on ničesar, iz umetniške gimnazije se je prepisal na drugo srednjo šolo, da je vsaj nekaj naredil, na faksu ni videl nobenega smisla… Res je škoda, ker opažam, da bi s svojo glavo naredil vse bolje in lažje od mene. Oba sva glasbenika, ampak vidim, da ima več posluha od mene, predvsem pa veliko več iskrenega interesa do glasbe. Tega potenciala ni izkoristil, pa bi lahko bil vrhunski glasbenik. Oče mu je ponudil službo v turistični agenciji in še danes je tam. Plačal mu je prvi letnik faksa, da je imel mirno vest, da je opravil neko svojo načelno starševsko dolžnost (je človek, poln enih strogih načel). Ni pa ga nikoli vzpodbujal, kot da mu je bilo v resnici prav malo mar, če kaj zaključi ali ne. Najbolj zanimivo je to, da je bilo z moževo sestro enako. Faksa ni zaključila, niti prekvalifikacije, ki ji jo je oče plačal. In njegove besede so bile, da je obema omogočil, da pa sta sama kriva, če nista ničesar končala. Nikoli, ampak zares nikoli pa ni vprašal, kako jima gre, kako napredujeta in kar je najhuje – on je človek, ki NIKOLI nikogar ne pohvali. Vsi pa vemo, da je pohvala nekaj najbolj vzpodbudnega, a ni res tako? Od tašče sem izvedela, da je menda tast zadovoljen z mojim delo v podjetju, hkrati pa mi je zabičala, da on ne sme izvedeti, da jaz to vem. V glavnem, škoda besed, res… Kako naj se ob takih ljudeh zazrem vase in se vprašam, kaj je z mano narobe? A ni jasno razvidno, kdo ima motene predstave o smislu življenja?!

Še najbolj imate prav, da se borim proti nečemu, kar nikoli ni obstajalo. Možu težko rečem, naj se sprijazni, da v resnici nikoli ni imel pristnih družinskih odnosov in da toplina ne obstaja, da so “popolna” srečanja ob praznikih in rojstnih dnevih ena sama farsa. Sam prizna, da ima sebična in hladna starša, ampak pravi, bi rad vsaj nekako obdržal stike. Tukaj se zatakne, ker ve, da najbrž ne bosta požrla ponosa, da bi nam kdaj prišla nasproti. Boji se, da ga bodo odrezali, ko se odselimo na štajersko (to bi se tako ali drugače slej ko prej zgodilo). Že zdaj redko kdaj kdo pokliče, kako smo in kdaj se vidimo. Pa živimo 3 km narazen – v istem mestu. Veva tudi, da sta njegova starša ljubosumna na moje starše, ker ne preneseta, da ima njuna vnukinja še enega dedija in babi, ki naj bi bila enakovredna njima. Ni jima prav, da hodimo 2x mesečno k mojim na obisk (čez vikend). Nekaj časa sta prav iskala, kako bi s tem tekmovala. Seveda tega ne bosta priznala na glas, je pa zelo očitno in res se ne trudita tega skriti. Prav nejevoljno in s hladnim tonom vprašata “a greste tja čez vikend?”, da me kar zmrazi, ko to slišim. En čas sta prav “težila”, kdaj bo hči prespala pri njima, da zdaj bi bil že čas, da kdaj tam prespi…točno sem vedela, da jima “gre v nos” samo to, da mi pri mojih starših prespimo in da hčerko kdaj da spati moja mama, oni pa tega niso deležni. Po drugi strani pa ne spoštujejo moje prošnje, naj otroku ne dajejo sladkarij, ker sem mnenja, da to ni zdravo in da tega ne potrebuje. Točno vedo, da je to najlažji način, da se otroku prikupijo in samo zato me ignorirajo. Mož je tudi opazil, da ju najina hči v resnici ne zanima, redko kdaj konkretno vprašata in poslušata, kako napreduje itd. Včasih se trudita zaigrati, da ju zanima, ampak je tako očitno, da ni pristno, da je prav mučno. Res sta morala biti ta dva človeka v otroštvu zelo ranjena, da sta potlačila sva čustva in da sta tako apatična. Po eni strani se mi smilita, ampak še vseeno jima v prvi vrsti grozno zamerim cel kup stvari, ki sem jih pretrpela v 5 letih, odkar jih poznam.

Včasih se tolažim, da imam morda srečo, da moj mož realno vidi in sam ubesedi vse, kar se dogaja. Marsikdo drug ima še hujše težave, pa si niti priznati noče, ker če smo iskreni, gre res za zelo boleča spoznanja. Do marsikaterega spoznanja o tem, kakšna človeka sta njegova starša v resnici, je prišel sam. Jaz sem mu sicer pomagala odpirati oči, ampak priznal si je sam in nič kaj preveč prizadet ni videti. Včasih mu rečem, da mi je hudo, ker se bojim, da ga to boli, pa pravi, da niti ne, da je vajen in da mu je hudo samo zato, ker ve, da jaz trpim in sem zaradi tega nesrečna. Spet po drugi strani pa se bojim, da morda ni dovolj močan, da zborba sam s seboj in se znebi vsega, zaradi česa trpi sam in posledično najin odnos.
Jaz namesto njega ne morem narediti dela, ki ga mora narediti na sebi, je tako?

Imam še nekaj vprašanj za vas in srčno upam, da dobim odgovor:
Bi se težave, ki jih imava, pojavile tudi, če njegova starša ne bi bila takšna, kot sta ali sploh ne bi obstajala? Bi se v vsakem primeru našel nek simptom problema, ki naj bi ga v resnici imela med seboj? Se da iz mojega pisanje razbrati, v čem oz. v komu je jedro problema, ki ga bova morala rešiti? Včasih imam občutek, da je le z mano nekaj narobe, da me vse to tako moti in da vse vidim tako zelo jasno… kdo drug morda sploh ne bi spregledal in ga sploh ne bi motilo. Je to možno?

Precej sem dala iz sebe s tem pisanjem, zavedam pa se, da bo terapija vseeno nujna. Glede tega Vas bom kontaktirala po mailu ali telefonu.

Iskrena hvala še enkrat!

Spoštovana Dalia2011,

naj vam odgovorim po vrsti.

Bi se težave, ki jih imava, pojavile tudi, če njegova starša ne bi bila takšna, kot sta ali sploh ne bi obstajala? Bi se v vsakem primeru našel nek simptom problema, ki naj bi ga v resnici imela med seboj?

Če bi bila njegova starša drugačna, bi imela vidva kako drugačno problematiko. Idealnih staršev ni, so samo »dovolj dobri starši«, in v paru se vedno prebudi kak problem, ki ni bil naslovljen prej. In s tem ni nič narobe, nasprotno, to je del življenja in priložnost, da v resnici najdeta stik. Da bi starša ne obstajala, ni mogoče. Tudi če bi že umrla, bi v možu ostala njuna ponotranjena podoba iz najzgodnejšega otroštva. In če bi mu umrla že ob rojstvu (oče seveda lahko že prej), bi vplivali nanj skrbniki, se pravi druge starševske figure. Preberite knjigo Christiana Gostečnika Srečal sem svojo družino, dobili boste odgovore na številna svoja vprašanja.

Se da iz mojega pisanje razbrati, v čem oz. v komu je jedro problema, ki ga bova morala rešiti?

Ja, da se. Imejte pa vedno pred očmi, da jedra problema ne moremo iskati v eni osebi, ampak v odnosih med ljudmi. (Primer: če je mož alkoholik, je na zunaj seveda videti, da je jedro problema v njem. V resnici pa je problem v odnosu med njim in ženo soodvisnico.)

Včasih imam občutek, da je le z mano nekaj narobe, da me vse to tako moti in da vse vidim tako zelo jasno… kdo drug morda sploh ne bi spregledal in ga sploh ne bi motilo. Je to možno?

Seveda, koga drugega to ne bi motilo. (Kot sami pravite, moža odnosi s starši ne bolijo, ker je tega »vajen«.) Spet koga tretjega bi motilo še bolj kakor vas. Izjemno pomembno pa je, da se zaveste in si za zmeraj zapomnite, da z vašimi akutnimi občutki in jasnim videnjem ni popolnoma nič narobe. Nasprotno, ste kot občutljive glasbene vilice, ki so v svetu glasbe zelo pomembno orodje. Namesto njih ne moremo uporabljati navadnih vilic ali veje z drevesa, kajne? Vaša senzitivnost je pomembno orodje, ki vam je bilo dano zato, da ga uporabljate. Tu pa je kleč: kako jo pravilno uporabljati. In s tem človeka opremi terapija, ki ni nič drugega kot učenje in vzpostavljanje drugačnih, varnejših in pristnejših, s tem pa seveda bolj zadovoljujočih odnosov. Še enkrat: preberite Gostečnikovo knjigo!

Čaka vas zanimivo delo, verjamem, da boste uspešni.

Lepo pozdravljeni,

Dalia 2011,

za vas je glavno vprašanje, kako da ste poiskali partnerja z relativno veliko življensko prtljago, ki se še ni osamosvojil, ni še samostojno zaživel, ni še naredil pravega reza popkovine, ki ga veže na starše.

Ni vam treba živeti za svojega moža in reševati njegovih problemov, ozrite se rajši na svoje – bo tu kar nekaj dela. Samo včasih svojih ne vidimo – vem iz lastne izkušnje, da je veliko lažje razglabljati o svojih bližnjih.

Želim veliko poguma pri korakih v samostojnost – to je enkratna priložnost za vsakega človeka in ta korak je vedno težak – bližnjic tukaj ni, in vendar vreden vsega tveganja!!

Pozdravljena naveličana,

hvala za tvoj odgovor. Še nedavno nazaj ga ne bi razumela, danes pa ga in verjemi, z možem sva pripravljena garati, da prideva do miru, ki si ga tako želiva oba. Včeraj sva že imela prvo terapijo pri gospe Jani in bila zelo zadovoljna. Oba se zavedava, da naju čaka težko garanje, imava strahove in vprašanja, kaj vse bova odkriva v sebi. Upava pa, da ostaneva skupaj, da najdeva pod “kupom prtljage” iz otroštva (ki naju je morda tudi združila, kot namiguješ) iskreno ljubezen, zaradi katere misliva, da sva se tudi poročila. Težko je “spregledati” resnico in dejstva čez noč, ampak trdno verjamem, da sva na dobri poti. Imam to srečo, da je mož odprt za terapijo in da si že zdaj prizna večino resnice o družini, sebi, odnosih. S pomočjo gospe, ki me je kontaktirala preko zasebnega sporočila na tem forumu, sem spoznala tudi svojo resnico, kam spadam, kakšna je moja primarna družina in da so odnosi, za katere sem mislila “da sem jih pustila za seboj”, naredili precej več škode, kot sem si upala priznati. Staršev sicer ne krivim, jih skušam razumeti, saj oba prihajata iz popolnoma disfunkcionalnih družin.