Lep pozdrav,
ne vem več na koga naj se obrnem, ampak nekje moram to dati iz sebe..
od oktobra živim s svojo sestro..najprej sem par vikendov ostala z njo..zadnje čase pa hodim domov, ker je ne morem gledat..ima močne težave sama s sabo in ne vem kako ji pomagat..
je depresivna, obnaša se kot 15letnica, spi naokoli (spala je z mojim bivšim, ko sva bila še skupaj in sumim da še vedno spita skupaj usake toliko), enkrat je že zgubila izpit za avto zaradi alkohola..in še kar nadaljuje s tem..nima niti 30 let in gledam jo kako se s tem uničuje..
starši mislijo da je nehala, jaz pa sem tiho,ker nočem delat težav in konec koncev, na koncu bi bila še jaz kriva, ker ji to “dovolim”..razumem, da gre mlad človek ob vikendih ven in kaj spije..ampak ona si gre v trgovino po alkohol (danes je četrti dan zapored) in potem tam sama pije, hodi na cigaret ko komaj hodi..sploh se nočem več pogovarjat z njo, ker se mi gnjusi ker si to dela iz življenja..
sem se že pogovarjala z njo o tem pred nekaj časa..in je obljubila da bo nehala..ampak seveda se obljube ni držala..rekla sm ji tudi da bom šla z njo k psihiatru..in ni nikoli nič od tega..ampak jaz ji ne morem pomagat, v tej točki niti nočem več..mislim da je zadosti stara, da ve kaj dela..doma imamo očeta alkoholika..in ve kako je..vedno je govorila da ne bo bila taka kot je on..ampak je žal še hujša..
rada bi šla stran od nje, v dom ai kaj podobnega, ampak ne morem, ker finančno sama tega nisem sposobna, mami pa ne morem rečt da nočem živet s sestro, če ji ne povem razloga za to..uničuje me, ker stalno komentira stvari ki jih delam..če se učim, nimam mira..če se pogovarjam s svojim fantom ki je trenunto v tujini, spet ni prav..ko naredim kaj in ona to vidi (npr.zlikala sem svoje in njene obleke, medtem ko ona moje samo vrže na kup in zlika le svoje, in ni rekla niti hvala, ampak se mi je začela smejat in šla) počutim se kot neka pepelka, res ne vem več kako naj se rešim tega..
poskušala sem tudi dobiti delo, da bi se lahko sama financirala, ampak žal neuspešno..vem da mi verjetno ne boste mogli pomagat, ampak to sem morala dati ven iz sebe..na živce mi gre, da na koncu vedno jaz izpadem kriva za vse in tista ki je lena in nič ne dela iz svojega življenja in nasploh..včasih si želim, da bi prišla mama na obisk nenapovedano ko je ona v takem stanju, da bi končno videli da nisem jaz kriva (čeprav bi na koncu jaz poslušala, ker sem ji dovolila pit.)ne vem..res ne vem več kaj in kako naprej..

Pozdravljena,

Težko je živeti v družini pri teh letih, ter pogledati stran, ko se s sorojencem (bratom, sestro) dogaja nekaj, zaradi česar vemo, da si uničuje svoje življenje. Po zaključku študija je tudi formalno čas, da se osamosvojimo in gremo svojo pot; poskušamo sicer po svojih najboljših močeh lahko pomagati drugim družinskim članom, jih usmeriti, jim predlagati obisk pri strokovnjaku, to pa je tudi vse ! Mnogi odrasli vzpostavijo tudi zelo močne obrambe in za slabo vzamejo, če jih poskušamo usmeriti, četudi jim želimo samo pomagati.
Tako, da moj edini predlog je vaša osamosvojitev, takoj ko bo možna! Druge sploh ne vidim. Ostali pa so sami odgovorni za to kaj bodo naredili iz svojih življenj; sestra bo sama morala priti do spoznanja, da ima težave z odvisnostjo, pri tem bo morda morala doživeti še kakšno slabo izkušnjo, da bo prišla do tega spoznanja. Morda bo potem bolj dojemljiva za kakšen nasvet, pomoč in vodenje.