Spoštovani !

Zelo me skrbi za očeta. Je hudo bolan (ponovna disekcija aorte, hude anevrizme,..) , v bolnici čaka na preiskave in morebitneo operacijo (če se bo v Evropi našel kdo, ki bi to sploh znal operirat). Sicer se dela korenjaka, zlomi ga le omemba (ki prihaja tudi iz njegove strani) moje 9-mesečne hčerke, ki je hkrati njegova 1. in edina vnukinja. Danes sem jo pripeljala k njemu in ko je bil z njo se je kar dobro držal, popoldne pa se je spet zjokal. Zanima me, ali je bolje, da se pogovora o njej čim bolj izogibam, ali naj jo večkrat pripeljem in je bolje, da se oče zjoče, kot pa da ga to tišči. Ima tudi grozno moreče sanje, kar naprej sanja 2.svetovno vojno in da je on nekaj zakrivil (takrat ga še na svetu ni bilo) in da mu bo sedaj nekdo nekaj naredil zato.Zbuja se v smrtnem strahu. Ali naj v bolnici prosim za pomirjevala, ali mu lahko še bolj škodijo??

Lepo prosim za odgovor.

Pozdrav od Suzane

Spoštovana Suzana,

edino smiselno, kar lahko napravite je, da o svojih opažanjih opozorite očetovega sobnega zdravnika, ta pa bo naprej ukrepal po svojih pristojnostih. Ne predlagajte mu pomirjeval vi, ker bo to ocenil kot nedovoljen poseg v svoje področje.

Hvala za nasvet, ampak kaj, ko pa sobne zdravnike moja opažanja prav nič ne ganejo. Včasih me grabi tak bes, da se moram prav hudo zadrževati, da komu kaj ne povem. Njegov odgovor je :”Hja, to je pač njegova bolezen.” Pa ne samo glede sanj, saj mu niti prska vsak dan ne izmerijo, da je ves otečen, so kljub mojemu moledovanju opazalili po 4 dneh, ko mu je začelo odpovedovati srce. Sicer pa to ni več vaše področje, ampak malo besa moram strest iz sebe.

Hvala in lep podrav!