Pozdravljeni,

pišem vam zaradi težav s partnerjem, ki se vlečejo že veliko časa, rešitve pa ne najdemo.
V zvezi sva 4 leta, imava 2 otroka (2 in 1 leto). Stanujeva z mojimi starši, ker si trenutno zaradi financ ne moreva privoščiti stanovanja. Jaz sem zaposlena za polovični delovni čas, partner ima privatno dejavnost, ki je na začetku obratovanja, seveda z začetniškimi problemi, ki so več ali manj finančne narave. Jaz sem fakultetno izobražena in imam službo, ki me veseli in izpolnjuje, partner pa je študij pred leti opustil ter začel dejavnost, ki ga zelo veseli.
Jaz izhajam iz vaškega okolja, moja osnovna družina je kot večina družin nepopolno popolna s povdarkom, da se moja starša razumeta, spoštujeta in cenita drug drugega (seveda so občasni prepiri prisotni). Oba starša sta poklicno izobražena. Starša sta me vzgajala v duhu socializma s krščanskim priokusom 10ih božjih zapovedi. Sama sebe se opišem kot poštena, delovna, razumevajoča, radodarna,družabna in ljubeča oseba.
Partner izhaja iz družine ekonomskih migrantov iz Hrvaške. Oba starša sta visoko izobražena, dobrostoječa,sedaj že v penziji. Njun zakon ni bil in ni v redu, tudi sama priznata, da se ne razumeta, se ne spoštujeta in se na nek način celo sovražita. Skupaj sta ostala zaradi otrok in skupnega premoženja. Tast je bil precej odsoten, tašča je veliko bila sama z otrokoma. Oba taščo obožujeta, tasta pa prezirata.
Zgorni opis je samo kot odsnova, ker mislim, da najini problemi s partnerjem izhajajo primarnih družin.
Najini problemi so se začeli malo preden sem rodila prvega otroka. Ostala sem brez službe, imela sem rizično nosečnost in priklenjena sem bila na dom. Partner je bil veliko časa službeno odsoten, delal je od jutra do večera. Kasneje sem izvedela, da se mi je lagal, ter da ni tolko delal, temveč se družil s prijatelji in to zato, ker se je bal, da bi moji starši mislila, če bi prej prišel domov, da nič ne dela. Na laži sem ga dobila večkrat, kar me je zelo razjezilo, ker so laži ena od stvari, ki jih ne prenesem, še posebej pri osebi do katere gojiš ljubezen. Prosila sem ga, naj pride kdaj prej domov, da bova skupaj, a mi ni vstregel. Klicala sem ga, da bi se pogovarjala, on pa me je obtoževal, da ga nadziram. Vsako vprašanje, ki sem mu ga postavila, vsako stavr je jemal kot nek nadzor nad njim. Doma ni delal nič, kot sedel pred televizorjem, jedel in spal. Naj povem tudi to, da je bil do mene velikokrat osoren, grob. Če sem ga kaj prosila, je težko naredil. Kar me je vprašal, vse sem mu naredila, tudi posodila denar, skoraj vse moje prihranke, da je odplačeval kredite za podjetje. Prede si je denar sposodil, je bil par dni prijazen do mene, nato pa spet osoren.
Ob rojstvu prvega otroka je bil prisoten, babico pa je stalno spraševal, kdaj bo poroda konec, ker je imel tisti dan službene obveznosti. Porod ni bil lahek, rodila sem preko 4 kg težkega otroka, vendar sem bila srečna. Po porodu je punčka zbolela. Utrujena sem bila in v strahu, kaj bo z njo. Ko sem mu povedala svoje strahove, se je drl na mene, naj se dam v red, naj se ne cmerim. Hudo mi je bilo tudi, ker dojenje ni steklo, sem si pa to močno želela. Ko sva prišli iz porodnišnice, sta mi starša veliko pomagala in mi stala ob strani, partnerja pa večino časa ni bilo. Punčka je imela krčke in se veliko jokala, partner me je obtoževal, da joče, ker sem nervozna in ker jo silim, da se doji. Rekel je, naj opustim dojenje, kar je spodbujala tudi njegova mama. Ni me podpiral in me je velikokrat zmerjal. Vse kar sem si želela je bilo, da bi bil do mene razumevajoč, prijazen, da bi me stisnil, potolažil, spodbujal in bil več časa z nama. Od tega ni bilo nič. Vsakič, ko sem mu omenila moje želje, sva se na koncu skregala. Naj povdarim, da nisem bila groba do njega, hotela sem se na lep način pogovorit, mogoče sem kdaj zajokala, ker sem se počutila res žalostna zaradi njegovega obnašanja. Bil je grob v besedah, rekel mi je cigan, stoka, govno… Ko je bil jezen je brcal v stvari, loputal z vrati. Udaril me ni nikoli, so me pa udarile njegove besede.

Ostala sem noseča v drugo, nenačrtovano. V drugi nosenosti sem vedno jaz skrbela za prvega otroka, tako fizično kot finančno. Zvečer sem vstajala, da bi jo nahranila, imela sem vročino in skrbela zanjo, partner pa je spal. Ko sem ga prosila, če mi pomaga, je vedno jamral. Odnos se ni spremenil. Ko se je rodila druga hčerka je bilo isto stanje. Na koncu sem odšla k tašči in ji povedala vso zgodbo. Ona je edina, ki jo partner posluša. Povedala mi je, da se obnaša na enak način kot tast. Predlagala je, da gre partner k psihiatru, družinski kolegici. Odšel je enkrat sam, naslednjič sva šla skupaj. Pred njo je priznal, da je bil do mene grob in da se ni lepo obnašal, pred njo je bil kot en mali šolarček, ki se opravičuje učiteljici, da je naredil eno lumparijo. Predlagala nama je družinsko terapijo in rekla, da je stvar rešljiva.
Družinske terapije se seveda nisva udeležila. Jaz sem skrbela za 2 otroka, hišna opravila, družinske zadeve, finančne zadeve, iskala zaposlitev… Partner pa je skrbel za svoje podjetje, prišel domov, pojedel, se vlegel na kavč in zaspal. Njegovo prepričanje je, da se mora moški realizirati, da je zadovoljen sam s sabo in s tem je zadovoljna tudi družina. Pogovarjala se nisva po cel teden, poklical ni domov kako smo, bil je odsoten. Postavila sem ga pred golo dejstvo: ali poskusiva z družinsko terapijo ali končava.
Najin odnos je postal začaran krog. Če ga pustim pri miru in dela kar želi, je super, ko mu omenim probleme, pa je zopet prepir. Naveličana sem vsega, moje zdravje je že načeto, postala sem veliko bolj žalostna, resna, utrujena sem in naveličana tega odnosa, ki me mori. Partner, ko se kregava, mi vedno pravi, da imam negativen odnos do vsega, obtožuje me, da sem negativna, da nisem normalna, da imam napačen odnos do življenja, da ga morim, da mu težim, da mu najedam, da sem tudi v službi takšna, da sem tudi z otroci takšna…Vse kar si želim, je en normalen odnos, kjer si s partnerjem deliva odgovornosti do otrok, da nisem sama za vse, kjer me partner podprira, spodbuja in se je pripravljen na miren način pogovorit o vsem, ne da ga vse kar rečem užali in spravi iz tira. Želim si ljubezni, objemov in poljubov, ki jih v tem odnosu ni. Sprašujem se, če je to iz njegove strani sploh ljubezen in moj odgovor je že nekaj časa NE. Poleg tega sem zadnje čase tudi jaz velikokrat zlobna do njega, ga namerno včasih vžalim in sprovociram, ker sem naveličana biti žrtev.
Počutim se izkoriščeno in prepuščeno sami sebi. Finančno je v zadnjih 2 letih partner prispeval minimalno, resnično minimalno. Partner je tudi nesocialen, ne mara družbe. Noče se družiti z mojimi prijatelji, vse kritizira, tudi če jih osebno ne pozna. Mislim, da je ljubosumen, če so drugi uspešnejši od njega. Včasih si želim, da bi šli s kakimi mojimi prijatelji na izlet, na pico, ampak on tega noče. Noče niti na obiske, ker on po tujih hiša že ne bo hodil. Moti me tudi to, da posluša vedno svojo mamo in vse kar ona reče, je sveto. Mene pa ne posluša nikoli. Poleg tega me ne jemlje kot del njega, ker vedno govori, da npr. je avto moj in ne njegov, da je zemlja moja, ne njegova…ko se kregava, vedno me da zraven mojih staršev in reče VI si mislite npr. da jaz se lažem…ne spejme me kot njegovo. Jaz sem samostojen osebek, vendar sem njegova partnerka in moje razmišljanje je moje in od nobenega drugega.
Seveda je problem tudi v tem, da živiva z mojimi starši, ki ga njega ne cenita preveč, ker vidita, kako se obnaša in jima ni vseeno.
Zgleda, kot da ima samo negativne lastnosti, ima seveda tudi pozitivne: je pošten, do otrok je ljubeč in ko je z njima, je zelo dober oče, se pogovarja lepo in ni grob, je pameten za določene stvari, resno jemlje delo in je natančen.
Problem je le najin odnos in njegov odnos do mene.
Prosila bi vas za vaše mnenje o najinem odnosu in o mojem partnerju, ker jaz ga resnično in očitno ne razumem.
Hvala v naprej,

Drejcka

Spoštovana Drejcka,

prizadeti, žalostni, razočarani, zbegani in jezni ste, ker ste prepričani, da od življenja ne pričakujete veliko – samo en normalen partnerski odnos, v katerega ste sami pripravljeni vlagati. Vaš partner pa vam že dve leti oziroma od konca druge nosečnosti z besedami in dejanji kaže, da se vam z njim to pričakovanje ne bo izpolnilo. Naredili ste nekaj »napak« ¬– bili do njega preveč finančno širokosrčni, si z njim ustvarili družino (in vendar ga kot očeta pohvalite) v dobri veri, da bo to cenil, a kaj hočete, v resnici niso bile napake, saj se na napakah učimo. V vsakem nefunkcionalnem odnosu pride trenutek, ko človek odneha. Vi ste še v fazi, ko poskušate – tokrat z žalitvami in provociranjem – priti z njim v stik. Žal s tem zadajate bolečine tudi sebi. Ko boste začutili, da tega ne potrebujete več, boste prenehali. Že zdaj pa lahko začnete preudarjati, kaj lahko storite, da bi se situacija izboljšala.

Izboljša se namreč lahko vsaka situacija, ko začnemo stvari početi drugače. Sami ste že ugotovili, da vajine težave izhajajo iz primarnih družin. Pri partnerju sovražnost med starši, odsotni oče, mati, kateri je bil vaš fant čustveni partner. To so rane, ki se ne zacelijo same od sebe, ampak se v partnerskem odnosu še bolj razgalijo, še bolj zakrvavijo, le da vaš fant vidi krivca v vas. Omenjate pobudo za partnersko terapijo. Če bi vas bolel zob, sem prepričana, da ne bi čakali, da se pozdravi sam od sebe. Če vaš otrok zboli, ste z njim hitro pri zdravniku. Če želite pozdraviti svojo dušo, boste morali začeti delati na tem, ampak to še ni dovolj – z delom bo treba tudi nadaljevati. Ko boste videli prve rezultate, vam bodo vlili moči, da boste vztrajali.

Sprašujete se namreč, kako razumeti partnerja. To razumevanje vam bo morda sicer prineslo olajšanje, toda zelo zelo dolgoročno, čez veliko let, ko boste gledali nazaj na ta mladostni čas kot na nujno potrebno izkušnjo na poti k zrelosti. Tisto, kar nujno potrebujete zdaj, je – razumeti sebe. Zakaj ravnate tako, kot ravnate, zakaj to prenašate, zakaj se nanj odzivate tako, kot se, kaj vas je gnalo, da ste se sploh »znašli« v tej situaciji. In seveda – kako lahko svoje mišljenje, čustvovanje in dejanja preoblikovati, da boste v življenju našli veselje in v sebi moč, pa če je partner do vas sočuten in ljubeč ali ne. Dajte vajinemu odnosu priložnost, pojdita na partnersko terapijo ali vsaj na kako delavnico za pare. Če pa res ne gre, bodite do sebe toliko fer, da greste na terapijo sami. Potrebujete osvetlitev svojega položaja in realno ogledalo svojega življenja. Vse drugo je tipanje v temi in v vse hujši bolečini, ki je ne potrebujete še več. Bolečina namreč ne pride zato, da bi vse življenje trpeli, ampak da bi nas zbudila in nam pokazala nove poti.

Vse dobro vam želim in srečno,