težave s kakanjem!!!
Lep pozdrav vsem skupaj!
Pri nas imamo pa velike (vsaj jaz mislim tako) probleme s kakanjem oz. pravilneje rečeno nekakanjem. Uapm, da bom naše težave uspela opisati v še “prebavljivi” dolžini, ne da bi pri tem pozabila kakšno podrobnost. Zgodovina se mi zdi namreč pomembna, ker je možno da sem že v začetku naredila kaj narobe. Torej k stvari! Naša punčka je stara tri leta in pol, težave pa se vlečejo že od lanskega poletja. Pri starosti 2 leti in pol smo jo lansko poletje na morju pričeli odvajati od plenic (čez dan seveda). Kar se lulanja tiče ni bilo praktično nobenih težav (kahlico je takoj sprejela za svojo prijateljico), zataknilo pa se je pri kakanju. Že od vsega začetka sploh ni hotela kakati na kahlico, ampak je to opravila med popoldanskim počitkom ali zvečer v pleničko. Nisem je nič silila, pač pa sem kasneje doma nekajkrat poskusila s kahlico. Ni ji bilo sicer najbolj všeč, upirala pa se tudi ni preveč. Naj še povem, da je drugače zelo trmoglava deklica. Enkrat ali dvakrat se je celo pokakala v kahlico, potem pa je bilo spet vsega konec. Stvar sem nekaj časa pustila pri miru, medtem pa je ona zvečer to mirno opravila v pleničko, zaspala in je tudi čez noč ni motilo, da ima “polne hlače”. Ko pa sem ji spomladi tudi za čez noč vzela pleničko, ona še vedno ni bila pripravljena opraviti ne v kahlico ne v stranišče, čeprav že skoraj leto dni brez težav lula na stranišče. Včasih se je zvečer ali pa tudi čez dan pokakala v hlače. Ko sem opazila, da jo tišči sem jo poskušala prepričati da greva na stranišče, njen odgovor pa je bil vedno, da je kakec že šel nazaj (seveda ga je ona potegnila nazaj). Povedala sem ji, da to ni v redu in kam to opravljamo odrasli, saj drugače silno rada počne vse stvari tako kot midva z možem. Poskušala sem se z njo pogovoriti, zakaj mi ne pove, da jo tišči, vendar brez uspeha. Pravi, da ji ni všeč kakati na stranišče. Priznam, včasih sem bila kar malo huda, ker so bile hlače pošteno pokakane, saj je nekaj dni vlekla nazaj, vendar ji je po malem že začelo uhajati in so bile hlače grozno umazane. Nekajkrat sem jo, ko sem videla da jo tišči, kar posadila na stranišče in ji rekla, da tako dolgo ne bo šla dol dokler se ne pokaka in se je po začetnem upiranju res pokakala in sem dobila občutek, da ji je bilo to celo všeč. Vendar se je že naslednjič ponovila ista zgodba. Edinole letos na morju mi je po nekaj dnevih sama povedala, da jo tišči, ko pa smo prišli z morja je bilo spet vse po starem. Vedno znova tudi pravi, da mi bo povedala, ko jo bo tiščalo, potem pa jo čudežno nikoli ne tišči. Pri zdravniku sem dobila tudi sirup Prorektal S, ki pa nič ne pomaga, saj par dni še vedno uspe zadrževati. Potem pa jo enostavno posadim na stranišče. Naj povem še, da sem poskušala že z vsemogočimi fintami, obljubljanjem stvari, ki si jih močno želi, vendar žal pri nas to nič ne pomaga. V zadnjem času poskušam vso stvar tudi ignorirati, vendar tudi brez uspeha. Kako naj dosežem, da mi bo sama povedala, da jo tišči?
Upam, da nisem preveč zatežila z dolžino, vendar se mi zdi pomembno, da sem povedala vse lepo po vrsti. Možno, da sem ga sama kje polomila, ne da bi to vedela.
Lep pozdrav
Maša
Halo,
sem mamica 4 in pol leta starega otroka in čez dober mesec dni bom ponovno postala mama.
Naši problemi s kakanjem so bili podobni vašim, otrok je kakal samo v pleničko in to za vrati oziroma za zaveso v dnevni sobi.
Še danes, skoraj tri leta kasneje, ne kaka nikjer drugje kot doma in pri babici-tašči. V vrtcu nikoli ne aka.
Problem smo rešili takole: z njim smo šli v WC in mu pokazali, da školjka ni bav-bav – bal se je namreč, ko smo potegnili dol vodo.
Ko sva z možem odpotovala za 14 dni in je bil v oskrbi babice, smo ugotovili, da ne-akanje izvira iz njegove psihe, saj je bil zelo zaprt in je v tem času samo 2 x akal.
Svetujem ti, da se s hčero pogovoriš, saj je dovolj stara, da te razume. Povej ji, da če ne bo akala, bo morala k zdravniku; da je mnogo lažje iti na WC školjko, kot v bolnico.
Nam je na tak način uspelo, upam, da bo Vam tudi.
LP Marjana
Draga Maša,
največ boš izvedela na intenetu, če boš v iskalnik vtipkala “encopresis”. Tudi mi imamo take težave, na srečo smo jih že skoraj rešili. Ko si boš prebrala, da otrok ni nič kriv in da težave NISO psihološke narave (čeprav izgleda, KOT da so!), pač pa izvirajo iz zaprtja (črevo pač ne dela, kot bi moralo) in se nato spremenijo v uhajanje blata, bo pol težav že rešenih in napredek bo hitro viden. Brez prorektala pri nas ni šlo, še vedno ga jemljemo, zdravnica pravi, da naj ga dajemo vsaj dve leti. res pa je, da dokler smo dajali samo prorektal in nismo vedeli točno za kaj gre, ni bilo dosti boljše. Še vedno smo se včasih brez potrebe razjezili na našega fanta, ki je bil potem samo nesrečen, drugega efekta pa niti ni moglo biti. Na internetu boš videla, da je takih otrok ogromno. Je nekaj pravil, ki se jih moraš držati, ampak saj si boš sama prebrala.
Lep pozdrav, kmalu bo bolje (ampak ne samo od sebe)
Marjeta
Draga Maša,
upam, da si medtem že našla željene strani. Najprej šolske počitnice potem pa bolezen naše dojenčice so me držale stran od interneta. Za vsak slučaj, če še nisi našla informacij, poskusi na stran http://www.med.virginia.edu in tam vtipkaj encopresis ali pa kar direktno na http://www.med.virginia.edu/medicine/clinical/pediatrics/CMC/tutorials/constipation/encopre.htm
pa ne zatipkaj se.
Oglasi se še kaj, predvsem pa ti iz mojih izkušenj polagam na srce, da nikoli ne kregaj svoje deklice, ker si sama ne more pomagati. Ko ji boš to povedala, bo sama laže začela sodelovati, ker, brez skrbi, ona si tega želi bolj od tebe.
Lep pozdrav
Marjeta