težave s hčerko
Rada bi strokovno svetovanje glede odnosa s hčerko.Nekaj podobnega sem že prebrala na vašem forumu,vendar bi jaz rada,če se da bolj konkreten nasvet.Hči se je pred kratkim preselila nazaj k nam,ker s partnerjem ni šlo.Živela sta sama v precej oddaljenem kraju,tako da se nismo velikokrat videvali.Mi imamo veliko hišo in smo ji pritličje prepustili.Sedaj se pa pojavlja problem,ker vse vidim.Domov je prišla skupom cunj,pa nič drugega-če jo vprašam kaj pa ostalo,saj je bila večina stvari v stanovanju njena-mi odgovori-saj bo ali počakmo.Sedaj ko je doma oz.saj je bila vedno obsedena z nakupovanjem oblačil,kozmetike itd.raje je kupila novo namesto,da bi oprala.Drug problem,rada je lepa,vendar se mi zdi,da je s higijeno bolj skregana.K zobozdravniku sploh ne hodi,ne k ginekologu,zanosila še ni ,čeprav je stara 35 let.Obnaša se kot bi bila stara 18 let.Redno pa hodi v službo.Jaz sem čisto obupana,zakaj je hči taka.Pri teh letih bi mogla biti gospodinja,mamica,tako pa trgovince,poležavanje itd.Ravno včeraj sem mislila iti k njej in ji vse potožit.Od higiene,do ginek.,zoboz.,pospravljanja.Pa me skrbi,da se bova skregali in da bo ispadla,kot najslabša oseba.Želim si,da bi živela boljše življenje,ker vem da ni srečna.Ali naj se pogovorim z njo ali naj se še kar naprej potiho sekiram.
Vem,da mi nebo pustila kaj dosti ,da ji vse to povem.Vedno iščem pravi trenutek,enkrat jo nočem spravljat v slabo voljo,drugič se mi zdi,da je žalostna itd.Prosim za odgovor
Spoštovana anekdota505,
verjamem, da ste obupana in v stiski, kajti zdaj je hči nazaj in naenkrat zopet vidite vso bedo in sramoto ter žalost. Ta »zopet« sem uporabil namenoma, ker občutek veli, da vse te »negativnosti«, ki jih pri hčeri opazite in vas motijo, niso od prejšnjega petka, marveč so že dolgo v vajinem odnosu. Kaj vam pomeni ta prihod hčere nazaj? Resda je sočutno od vas, da ste jih prepustili pritličje hiše in zavetje, ampak vtis je kakor da vrnitev hčere mami hkrati predstavlja potrditev, da je mama itak imela prav, ko je bila prepričana, da hčeri zveza ne bo uspela (morda ne samo zveza, še kaj drugega ne), obenem pa sramoto, ki jo izraža njeno vedenje, s katerim se vi ne pomirite in ste obupana. Kot mati se sicer veliko trudite priti v stik z njo in delate kar je v vaši moči, vendar vam še kar ne uspeva. Nekaj je potrebno spremeniti.
Najbrž si hči iskreno nikoli ni želela da bi ostala sama, pri 35-ih brez partnerja in otrok, izgubljena na tem svetu, osamljena. Pomislite za trenutek, kako bi se vi počutila na njenem mestu z vsem, kar je in kar se ji dogaja? Kaj bi si v tem vi želela slišati od svojih staršev – mame/očeta, da bi se pomirila, dobila podporo, moč za naprej. V tem boste našla odgovor na vaše vprašanje, kako pristopiti do nje. Vse to, kar naštevate so opravila, ki jih je vaša hči še kako zmožna, samo vprašanje je ali ste ji vi res pokazali, da ji kot svojemu otroku verjamete, da zmore stvari urejati sama. Na to vam lahko hči najbolje odgovori.
Vidi se, da vam na vrata trka izjemna priložnost, da se vaš odnos postavi na pravo mesto, kajti pritoževanje in obtoževanje, ki ste ga hoteli hčeri nameniti, je destruktivno, in kar je hči najbrž že vnaprej pričakovala od vas, saj je – predvidevam da – že dolgo tega vajena: namesto podpore in razumevanje, so bile pogoste obtožbe, očitki, ki so v hčeri že zdavnaj pognale korenine krivde s katero je (po krivici) zaznamovano njeno življenje. Poleg tega vaše celotno pismo sporoča, da vam hčerina vrnitev in njeno žalostno življenje nasploh v bistvu izraža vaše notranje občutenje sebe in svojega življenja, ki ga bodisi zanikate oz. s katerim se še nočete soočiti. In je hčerino “takšno in drugačno” življenje kot nalašč za obsojanje, saj da v hišo privlači sramoto in žalost, s katero kakor da nimete nič za opraviti, ipd. Pri tem ne gre za to, da bi se starš prek priznanja svojih zmot moral do konca življenja oblivati s krivdo ipd., temveč da si prizna resnico in ne beži od nje, kot se v praksi pogosto dogaja; s takim staršem ni nič duševno narobe, gre pa za to, da mora enkrat prevzeti odgovornost za svojo situacijo in ne v otroku iskati grešnega kozla. Ko se starš odpre ISKRENOSTI marsikaj pride ven, kar morda ni prijetno, vendar s časoma stvari stečejo v pravo smer, samo potreben je pogum, samozaupanje in čustvena podpora (zato imamo partnerje). Le tako se pusti otroke čustveno pri miru, da žive svoje življenje kot ga znajo in čutijo le oni.
Skratka, otroci potrebujejo starše, ki so pripravljeni priznati svojo nemoč, ranljivost in s tem razpreti otroku prostor, da je tak kot je, čisto v redu. Otroci so vselej ogledalo starševskega razpoloženja, vzdušja in stila življenja, ker so od rojstva naprej zaznamovani z vsem kar ob starših doživljajo, še posebej s tistim, kar ni vidno očem ali zavesti, temveč je doživeto globlje, celostno in podzavestno. O tem in še čem se je potrebno pogovoriti iskreno in odgovorno. Zato je konkreten nasvet nesmiselno dajati, saj vaš odnos najbolje poznate le vi in tudi najboljše odgovore imate že v sebi. Smisel odgovornega starševstva je ravno v tem, da smo sami sebi in otrokom najboljši svetovalci, ker nihče namesto nas ne pozna našega življenja kakor le mi sami.
Želim vam samozaupanja in poguma! Srečno.
Gospod Duraković,
z vami se ne strinjam niti približno. Pišete, da bi starši morali stati za otrokom in mu dati vedeti, da je takšen, kot je, čisto v redu.
Ne, to ni res in nikoli ne bo res!
Če se otrok drogira, je alkoholi itd.-je zabredel na napačna pota, potem je starš tu, da mu pomaga in ga pomaga pripeljat na pravo pot in nikakor mu ne dajati potuhe, ker se otrok tako ne bo nikoli spremenil!
V primeru, da dajejo starši otrokom vedno prav, si zatiskajo oči pred resnico – dajejo otroku vzorce napačne morale, napačne vzglede in jih s tem popolnoma deformirajo.
V tem primeru je gospa hčero, ki je odrasla ženska pri 35 letih, vzela nazaj v hišo – ZAKAJ SPLOH?
Če je odrasla oseba, četudi je to tvoj otrok, kdaj kje zavozil, mu moraš stati ob strani drugače, kot mu odpreti vrata kamor pride po liniji najmanjšega upora.
In mama ima prav, ženske pri 35 letih bi morale nositi več odgovornosti, biti bolj zrele in pametnejše. Kaj pa je služba dandanes za žensko? Nič. Drugih težav očitno ta 35 letnica nima.
Obnaša se kot 17 letna pubertetnica in zelo uživa v tem stanju. Je to prav? Mora starš to sprejeti kot super odlična pot svojega otroka, če sam vidi, da je to za otroka pogubno in ne vodi nikamor? Ne.
Eden od problemov, glavnih, je ta, da ima očitno točno ob takšni vzgoji vedno kritje svojih staršev, da se nikoli ni osamosvojila in se bila prisiljena zanesti na samo sebe.
Očitno pa tudi čaka, da jo mamica pošlje k zdravnikom, morda celo mami naredi termine…..??
Očitki v tem primeru so potrebni, nujno potrebni, tako od matere bi jih bila deležna tudi od najboljše prijateljice, ker če jo ima kdo rad, ji bo povedal svoje in ji odprl oči. Glede na obnašanje, kot rečeno, pubertetniško obnašanje, si lahko človek to tudi dovoli. Drugo bi bilo, če imaš pred seboj zrelo in odgovorno osebo, ki tu in tam naredi kakšno napako, ali se mu kje zalomi. Ne pa tako, polom na celi črti.
Tudi to, da niti po svoje stvari noče it, se ji ne ljubi, je znak, da ima doma pri mami vse popedenano in sploh nima nobenih odgovornosti in občutkov reda. Obupno. V tem primeru bi ji moral človek rečt, ali pojdi na svoje en dva tri, ali pa te stvari uredi do …(rok en teden).
Seveda je mama v tem primeru sokriva, to pa zato, ker jo je vzela nazaj, se pa prej ni pogovorila z njo in ji postavila par zahtev! Kar ni bilo storjeno, se lahko morda še popravi, s pogovorom in odprtimi besedami.
Vendar, če bo to hčeri kaj pomagalo… Prej tu izgleda, da je hčera en, po domače povedano, luzerski primer, ki bo, dokler in če ne bo postavljen na trda tla, živela parazitsko življenje.
Nikjer ni mati nič napisala, kdo pospravlja po hčerinem delu hiše, če hčera sofinansira stroške bivanja, kuhanje v kolikor si ne kuha sama…
Če je v teh stvareh odvisna od mame, potem je to jasen znak parazitskega človeka in kot takšen se nikoli ne bo spremenil če se mu ne bodo postavile zahteve, ki so za odrasle osebe normalne.
Vsi odrasli moramo vsaj pospravljat sami, nositi svoje bivalne stroške, skrbeti za svoje finance itd. Da pa o higijeni sploh ne pišem.. Kako se 35 letnica ne umiva, verjetno niti zob ne itd? Tipično za pubertetnike, ampak za odrasle osebe? Ne.
I
Če bo pri hčeri ostalo kot je in imela toliko potuhe doma od mame, se sigurno ne bo nikoli spremenila, tako kot je, je za njo super udobno. Leno in neodgovorno življenje. In kot takšna NIKOLI ne bo dobra mama, kaj šele dobra, saj nima, kot je že rečeno, nobenih občutkov odgovornosti, reda — še zase ne, kaj šele za otroka? Kdo bi hodil k zdravnikom z otroci, kdo bi otroke umival, kdo bi za otroke varčeval, če ne otrokov starš? Tak primerek ženske bi po mojem hitro svojega otroka podtaknil babici in sam živel dalje isto svoje življenje, babica pa namesto da bi svoji hčeri povedala par resnih besed, bi vsa vesela in skrbna prevzela bebico in bila srečna, ker bi vedela, da je vsaj pri njej v dobrih rokah.
Anekdota505 pojdi do svoje hčere in ji povej, da je takšne ne boste dolgo gledali in prenašali, da te boli srce ko vidiš kaj počne odrasla ženska in da tega ne moreš tolerirat. Naj se vzame skup, ali pa naj spakira in gre na svoje, kjer si bo sama poštimala in mirno živela, kot obisk pa bo vedno dobrodošla.
To je največ kar lahko še storiš za njo in nikakor ne smeš stati za njo, v kolikor boš to mirno prenašala in gledala, bo ostala hči kot je!
Hvala vam za odgovor Če sem vas pravilno razumela naj ne godrnjam in sitnarim in naj jo imam rada takšno kot je,ker vem ,da jo s tem samo oddaljujem od sebe.Priznam pa ,da zadnjega odstavka ne razumem najbolj.Jaz bi se že bila pripravljena z njo pogovoriti,vendar si ona tega ne želi.Lep pozdrav in hvala
anekdota505,
če sledite pristnim občutkom, potem kot mati že veste in čutite kaj v odnosu s hčero narediti, bistveno je, da si pri tem bolj zaupate in da ste z odločitvami mirna, v soglasju s hčero, ki se bo lahko sčasoma okrepila s samozavestjo in prevzela odgovornost za svoje življenje.
Zadnji odstavek pravi, da otrok v razvoju iz družine ponotranji (nosi s seboj celo življenje) ne samo to, kar se doma reče in naredi, temveč predvsem KAKO se reče in naredi, KDO ter KDAJ. Temu pravimo vzdušje.
Lepo pozdravljeni!
Spoštovana Razumnost?,
verjamem, da se ne strinjate z menoj, marsikdo se ne bi. Morda ste se v tej zgodbi – na tej ali oni strani – našli tudi sami, kar vas je vznemirilo. Bi vas pa rad spomnil, da je (še posebej) za pisano besedo potrebno stati z dostojanstvom in odgovornostjo.
Vse dobro!
Oprostite, g. Duraković, da se vtikam.
Hči, o kateri govori Anekdota, je stara 35 let. Ne 15 ali 25.
Petintrideset, za božjo voljo!!! In ima osebne težave, za katere naj bi bila odgovorna in jih reševala mama. Reva vsaj tako čuti, vi pa ji še posipate sol v rane … Dajte si še enkrat prebrat predzadnji, sploh pa ZADNJI odstavek vašega sporočila od 14. marca letos.
Kakor jaz razumem vaš post, je mati tako zavozila vzgojo, da mora zdaj otroku pri 35. letih pomagati na noge in priznati svoje napake. Ob vašem pismu mi je ledenela kri.
Morda vas le nisem dobro razumela? Upam, da niste prizadeti, želela bi razpravo nadaljevati, čeprav nisem osebno vpletena.
Namreč tudi sama sem bila nekoč ‘težavna hčerka’ in mi gredo te teme do živega. Zdaj sem mati ‘netežavnih otrok’ ki imajo čez 30 let, odgovore pa še zmeraj iščem.
Lepo pozdrav vsem skupaj.
Spoštovana ena čudna,
hvala za odziv, žal, nikjer ne pišem o tem, kar zaključujete. Nič ni narobe s tem, da odgovore doživljamo vsak na svoj način. Verjamem, da ne boste zadnja oseba, ki se bo odzvala nanj – tako ali drugače. Pomeni, da je dovolj izzivalen, da sproža razpravo o skupnih temah. Seveda pa ne more biti vsem všeč. V kolikor imate zame vprašanje, ki izhaja iz vašega življenja, ga bom z veseljem prebral.
Vse dobro!
Jaz se strinjam z odgovorom g. Duraković.
Zakaj?
Zato ker sem/sva z možem pri vzgoji (nehote) marsikaj zavozila
in to se je pri “otroku”, ko je odrastel, poznalo.
Vzgajala sva v dobri veri da delava (skoraj) vse prav in kar se nama je zdelo zelo pomembno, čisto drugače kot so starši vzgajali nas.
Za nazaj nisva mogla nič popraviti, lahko pa smo začeli reševat trenutno situacijo. Najin otrok kar ni in ni “mogel” zaključiti študija, od vedoželjnega, potujočega svetovljana, vedrega in humornega otroka je ostalo bore malo.
Otrok je bil ogledalo najinega trenutnega odnosa s partnerjem.
Ko smo s pomočjo terapije začeli razpletati vozle, so se začele zadeve umirjati in odvijati na boljše. Čaka nas še veliko dela.
Moja iluzija je bila, da ko otroci odrastejo po letih, nimamo z njimi več nič. Lahko je tako, lahko pa tudi ne. Če jih nismo naučili odrast v pravem smislu besede in jim te možnosti nismo dali ali če celo sami kot starši še nismo odrasli, je fajn če ta proces speljemo do konca, skupaj z otroci.
Odrasti pa pomeni: sprejeti odgovornost za vse kar je bilo in kar je in za kar se bomo odločili. V tem smislu naj bi bila pomoč otrokom. Ne v tem da jih karamo, jih opozarjamo naj si štumfe operejo in zobe umijejo. To je postranska stvar. Čeprav: če tega še ne obvladujejo, smo spet na začetku: kako to da jih starši tega nismo naučili?
Je pa tudi to res, da ima otrok svobodno voljo in da mi kot starši lahko le svoj del opravimo. Drugi pa je: da se sprijaznimo da je naš otrok individum in ima pravico živeti po svoje. Meja je tanka.
Nikakor se ne morem strinjat, da so starši zato, ker so v otroštvu ali mladosti svojih otrok nekaj zašili, krivi zdaj vso življenje to popravljati.
Vzgojo bi lahko primerjali kot zidanje hiše.
In če je v temeljih ali med gradnjo, inštalacijo prišlo do kakšnih napak, bi bilo potrebno prej celo hišo podreti, kot pa bi se dalo napake odpraviti in se bi hiša ohranila kot je.
Izhajam pa iz osebnega primera in sicer moje matere!
Ja super, starša sta maaarsikaj pri njej zašila, še predvsem je sicer čudno, da sta pri njej toliko zašila in pri njeni sestri ne, ampak okay, vso mamino življenje se je na koncu vrtelo okoli nje. Vedno se je obnašala kot ubogo prizadeto bitje, ki se ji je zgodila krivica.
Uboga ona, pa ubogo dede in ne vem kaj.
Moja mati je postala in bila zaradi tega tako zaverovana v samo sebe, da še dandanes ne vidi okoli sebe drugih.
Govorila je, da so starši DOLŽNI skrbet za njo, če ji gre slabo.
In jim tako dolgo igrala na psiho, ali pasla mulo in se po mesece ni javila, da je vedno pri njih dosegla svoje.
Njeni starši pa, polni slabe vesti….še danes niso skapirali, da je bilo ravno dajanje potuhe in smiljenje zaradi tiste preteklosti (ki sploh ni bila tako huda, nobenega pijančevanja, pretepa in drugih asocialnih stvari) vso njeno življenje za njo še bolj pogubno!
NIKOLI se ni odlepila, vedno je kuhala neke razvajene zamere do njih, ali pa bila sladkobna, v glavnem obnašala se je kot psihično nerazvito bitje.
Kot takšna se ve, kakšna je bila mati. Nikakršna!
Otroka sva bila zanemarjana in ko sva prišla do svojega kruha, je začela nabijat, kako pa drugi otroci skrbe za svoje matere. Alooo?
Kje pa je ona? Ona ni skrbela ne za svoje starše, ne za svoje otroke, vsi so dolžni skrbeti za njo.
Samo sebe videla, svoje trpljenje, svoje muke, vsi smo bili do nje grdi, zlobni, ma cel svet je bil zloben.
Ampak potuho svoje matere, oče je vmes umrl, ima še dandanes, babi reče boga naša …..(njeno ime pomanjševalno).
Želodec se mi obrača od takšnih odnosov.
Ko otrok odrase in to stori otrok sigurno do svojega 25. leta, je kot je.
Če se bo spremenil, kako se bo nadalje razvijal, je odvisno samo in izrecno od njega in starši več nimajo kaj tu popravljat, usmerjat, se kesat, še najmanj pa vmešavat in dajat potuho. Pustiti morajo, da se otrok čisto osamosvoji, ne pa nonstop leta nazaj.
Moja mati, ko sta imela z očetom kakšne probleme, je takoj klicala svoje in jim jokcala, oni takoj potuho in kaj se je zgodilo: popokala je naju z bratom in smo mogli it živet k njim. In ne, ker jo je oče varal, ali se ni brigal za naju (on je bil itak edini ki se je sploh brigal za naju, nama pomagal, čital pravljice itd..mati je bila vso življenje preobremenjena s seboj), ampak ker ji je kratkomalo dopi…, doma pa imela seveda potuho. Ona. Midva z bratom pa kot priveska njihove boge male ….(ime pomanjševalno).. Oziroma babi mi še danes reče za njo: mamca.. Ko ji jaz že sigurno ca. 25 let nisem rekla tako…
Vprašanje kako bi bilo, če bi takrat ne mogli it k njenim staršem, morda bi jo srečala pamet in bi ostala v zakonu, morda bi se vseeno ločila, a mogla bi kot odgovorna oseba najti stanovanje za nas tri, nas preživljat, popedenat itd. Pač, postaviti bi se bila primorana na svoje noge, če ji ne bi uspelo, pa bi naju z bratom itak dali v dom.
Tako pa sva životarila malo pri njej, malo pri babi in dediju, vse skupaj ena vlka polomija in ves svet se je cel čas vrtel okoli teh bolanih odnosov, kdo je za kaj kriv, oz. kolko je za njeno življenje kdo česa kriv. Kriva sva tudi midva otroka, predvsem jaz, hčera. Nama je enkrat nabila, takrat sem imela ca 12 let, da sva midva kriva, da je imela 4 splave, da ji je žal, mar bi naju splavila. Nedorasla psihopatka, res takšne je imela. Ko sem povedala babi in dediju, sta bila samo tiho in nadaljevala to igro – boga naša …. . Ko je rekla, da je za njo oče umrl, njemu v obraz, so bili točno dva dni jezni na njo, potem pa spet ista pesem. Počela je kar je želela, kar si je izmislila, zmeraj potuha in sladkobnost. Obračanje želodca.
Mati, mimogrede, še danes za nekaj krivi svoje starše, kao da niso bili fer do nje in takšne finte. Kar nekaj v glavnem si izmišljuje, samo da nabija.
Ne, starši se morajo znati tudi umaknit in to je pri teh letih nujno potrebno!
Otrok, v tem primeru že odrasla in izoblikovana osebe, se pod starimi klišeji nikoli več ne bo spremenila. In čeravno ni v odnosih šlo vse okay, no prosim vas, v kateri familiji pa so dandanes še idealni odnosi in vezi, jaooo, se človek v končni fazi mora razvijati sam.
Takšna oseba se lahko spremeni samo še, če se ji spremene pogoji, se vse spremeni v življenju, se jo pusti da se sama s seboj spravi k sebi.
Zavijanje v vato pri odrasli osebi? No way.
Mimogrede, ali so starši dolžni popravljat napake vso otrokovo življenje?
Ker npr. pri otrokovih 5.ih letih nekaj v zakonu ni bilo v redu in je bilo tik pred ločitvijo, ter naj bi otrok zaradi tega trpel?
Dober izgovor za razvajene, lene, nesposobne, egoistične, posesivne ljudi.. Najti krivca!
In kaj bi bilo s tistimi otroci, ki so jih starši “zasrali”, pa niso popravljali tega? Verjetno bi bili danes vsi propadli, ne poznali higiene, odgovornosti, resnosti. Ah ja, sami izgovori, zavijanja v vato.
Jadralka in kaj če je šla hčera nazaj k nasilnemu partnerju in narkomanu? Kdo je za to kriv?
Tako kot niso starši mnogokrat krivi, da se otrok začne drogirat, tako starši z izbiro partnerjev nimajo nobene veze! Vmešavanje v njihove odnose, izbire partnerjev je pa itak najslabše.Se bo že sama naučila, če se bo. Mamica ji sigurno ne bo mogla dopovedat, da to ni pametno….
Ne, ne.. otroci in starši ne spadajo pod isto streho, ni šans!