Pozdravljeni!

Sin hodi v 4. raz. devetletke.
Težava je v tem, da pri pouku noče sodelovati. Ne dela zapiskov, ker pravi da učiteljica prehitro narekuje, piše na tablo in potem obriše… Medtem ko drugi delajo, on sedi v klopi in riše ali se igračka, ampak glede na ocene, očitno skrbno posluša. Domačo nalogo pa v glavnem dela. Na splošno ima zelo dobre ocene (prav dober+ ob polletju ). Zgodi se tudi, da se mu tudi to ne da in potem se da v središče pozornosti.

Z njim se ukvarjajo 2 učiteljici (razredničarka in pomočnica, ki ga vodi v PB ) in šolska psihologinja. Na zadnjem sestanku smo se dogovorili, da mu bo učiteljica kopirala zapiske ( ponudila sem ji celo plačilo za kopije!) in da bo doma prepisoval. S tem bi ga »kaznovali«, ker bi imel »uničene« vikende, počitnice… Ampak se dogovora ne držijo, kljub mojemu opozorilu. Razredničarka je celo njegovim sošolcem prepovedala, da bi mu posojali zvezke!!

Lansko leto je zelo rad, 1x tedensko obiskoval šol. psih., ki nam je dala vedet, da se moramo veliko ukvarjati z njim, se pogovarjati, pomagati pri nalogah, saj rabi veliko pozornosti. (ni edinec! ). Je nežen, dober otrok, nobene »žlehtnobe« ni v njem, ampak mu gre zelo na živce, če se grobo pristopa do njega. Začne se upirati, jezikati in nihče mu ne more dopovedati, da je nekaj treba naredit.
Letošnja šol. psih. ( h kateri ne mara hoditi, ker mu ” pere možgane” in je groba, glasna in mu ne pusti do besede), pa mi je naročila, da ga moram pustiti pri miru, da mora sam delati naloge in kar se mu naroči…
To se mi ne zdi prav, da si isti strokovnjaki pri svojem delu niso enotni. Mislim, da je letos upokojena psih. svetovala iz izkušenj, in je po moje imela prav, medtem ko letošnja dobesedno ” bere iz knjig “!!

Iz šole me stalno kličejo, ker ga očitno 3 šolske delavke na kupu ne morejo pripravit do tega da bi delal, kar mora. To se mi ne zdi prav, saj jaz čez šolski prag ne morem “stegnit rok”, saj so oni tam zato, da otroka naučijo določenih stvari. Če pogledam »od daleč«, imam občutek, da je mali nad njimi in da jih ima »pod kontrolo«!!

Šol. psih. je zadnjič celo predlagala ritalin, kljub temu, da se sama strinja, da otrok NI HIPERAKTIVEN!!??

Ne vem več, kaj narediti, občutek imam, da se jim preprosto ne da ukvarjati z njim, ker pač ni tak kot ostala večina…(po jusu)

Morate pa razumeti, da ga ker sem njegova mama ne zagovarjam v stilu “naš ni tak”, sodelujem s šolo, ampak ko vidim da se prav oni ne držijo dogovorov, se mi zdi za malo, saj bi bilo očitno najbolje za vse, da bi ga izobraževala kar sama doma!!

Kazni zanj ne najdem več, saj
-ne gleda Tv,
-računalnika ni,
-ven ne hodi pop. s prijatelji, saj dejansko nima časa, ker ko napiše nalogo, je že tema, potem se kako urico igra, poje večerjo, se umije in ob 20.30 je v postelji, kjer prebere knjigo in zaspi.
Edino kar bi mu še lahko vzela, so knjige…ampak to se mi zdi absurdno, saj bi gotovo naredila več škode kot koristi!!
Tepem ga ne iz čisto preprostih razlogov!!

Prosim, svetujte mi!!

Obupana mama

Obupana mama

Dvakrat sem podrobno prebral vprašanje in odkrito povedano, mi ni jasno, kaj je dejanski problem z vašim sinom. Verjamem, da nek resnejši problem je, drugače se v šoli ne bi toliko ukvarjali z njim, ampak iz vašega vprašanja lahko razberem samo to, da sin v šoli ne uboga in se ne zmeni za pravila, ki veljajo za vse ter da ima težave s koncentracijo. Če je še kaj drugega, prosim, če se še enkrat oglasite in to napišete.

Začel bom z vašim stavkom »…jaz čez šolski prag ne morem “stegnit rok”, saj so oni tam zato, da otroka naučijo določenih stvari.« Starši »stegujejo roke« čez vse pragove tega sveta, čez katere stopajo njihovi otroci. »Oni« (učitelji) so »tam« (v šoli) zato, da otroka naučijo snovi, psihologi pa zato, da poskušajo pomagati otrokom, ki so v taki ali drugačni stiski. Tako majhnim otrokom noben psiholog ne more pomagati drugače kot samo posredno – preko staršev!! Preprosto povedano, od osebja v šoli pričakujete preveč, od njih pričakujete nekaj, kar bi morala narediti starša. Dodal bi samo še to, da se strinjam tako z razredničarko, ki je prepovedala posojati zvezke, kot tudi z obema psihologinjama. Otrok rabi namreč oboje, to kar je svetovala prejšnja in to kar svetuja »ta nova«, zato med njima ne vidim očitnejšega nasprotja. Umetnost starševstva je namreč v tem, da se najde pravo mero med obojim. Da se od otroka ne zahteva prekmalu in preveč in se ga ne prepusti preveč samemu sebi in brez opore, na drugi strani pa da se otroka uči odgovornosti in se ga sooča s posledicami njegovega (ne)ravnanja.

Drugi vaš stavek »…ampak mu gre zelo na živce, če se grobo pristopa do njega. Začne se upirati, jezikati in nihče mu ne more dopovedati, da je nekaj treba naredit.« najverjetneje pomeni, da se je s sinom ravnalo pregrobo doma ali pa ta sin morda odrašča brez očeta in na ta način (z uporom) izraža potrebo po njem. Ker nikjer v vprašanju ne omenjate očeta, sklepam da je to slednje. Če je vaš sin res izgubil očeta (smrt, ločitev,…), potem ga seveda močno pogreša in je zaradi tega v hudi stiski. Ker je doma očitno ne more (ne sme?) na noben način izraziti, to počne v šoli. Pri svojih letih tega seveda še ne razume prav dobro, kaj šele da bi to znal povedati. Zato to odigrava s svojim vedenjem. Če on tega ne razume in ne zna povedati, ker je še otrok, je logično, manj sprejemljivo pa je, da vi kot mama te stiske ne opazite in začutite ter se o tem z njim ne pogovorite in mu tako pomagate, da bi se lažje spoprijel s to stisko. Glede na to, kako ga opisujete, kakšen je doma, je očitno, da »mora« doma biti povsem problematičen. Saj je praktično vzoren otrok, ki se v ničemer ne upa zameriti svoji materi ali pa ji nakopati še kakšne dodatne skrbi. Je njegova mama tako zasedena sama s sabo in svojimi stiskami, da enostavno ni prostora zanj? In če doma ne sme izražati svoje stiske, potem se ta mora nekje pokazati. Ker ne hodi nikamor drugam, je edini možni prostor šola.

Spoštovana »obupana mama«, vi kot mama nimate pravice biti obupana. Ker ste vi tako »obupana« in polna »stiske«, vaš sin ne sme biti obupan in v stiski. Njemu nimate več kaj vzeti, saj mu je bilo že praktično vse odvzeto. Zato se raje vprašajte, kaj od tega kar nujno potrebuje, pa nima, mu lahko date. Ga boste končno začutili v njegovi stiski in se z njim pogovorili. Ga pomirili, mu razložili, česar si sam ne zna? Boste našli v sebi tisto mamo, ki ne obupuje in se ne ukvarja sama s sabo, ampak se posveti otrokom in ne pričakuje, da bodo drugi to naredili namesto nje. Verjamem, da je taka mama v vas in da jo boste čim prej našli: za vas in vašega sina.

Lep pozdrav

Gospa mama!

Kar kimala sem, ko sem brala odgovor g. Izidorja Gašperlina. Namreč tudi mi smo imeli podobne težave, ko je bil sin v 5. razredu devetletke. Oba z možem sva imela vsak svoj s.p. in zaradi tega se je čedalje bolj dogajalo, da je vsaj eden bil odsoten cel dan. Sicer sem bila pozorna na to, da je vsaj eden bil istočasno doma, kakor sin. Toda vedno nama ni uspevalo. Sin je potrebo po naju iskazoval na zelo podoben način-če ne celo na isti, kot vaš. Vsaki kazni se je privadil (fizično ga nismo kaznovali),… Ko mi je enostavno zmanjkalo idej, kako “problematičnega otroka” ukrotiti, sem se poglobila vase in ugotovila, da sva v bistvu problem MIDVA-starša! In da je njegovo vedenje le klic: BODITA Z MANO, OB MENI, POTREBUJEM VAJU!
Kmalu po preblisku zem zaključila svojo kariero, se posvetila sinu in prišla v pomoč možu… Zdaj je od tega že 3,5 let in nas že napada puberteta, toda upam da bomo tudi temu kos.

Gospa, vas sin je v resni stiski, ki je ne zna razložiti. Pozabite na grožnje, oster ton, kazni,..(vsekakor pa mu morate dati vedeti, kaj je prav in kaj ne). vspostavite najprej potrpežljiv odnos, če imate več otrok, si nujno vzemite nekaj časa zamo zanj. Vzemite ga v naročje in mu povejte, da mu želite pomagati, da ga imate radi,.. predvsem pa na samem razčistite pri sebi, možu, kaj delata prav in kaj narobe.
Nikakor pa ne kritizirajte pred otrokom šol. delavcev in ne prekinite stikov s šolo, saj vam kljub vašemu negativnemu občutku hočejo pomagati.

Lep pozdrav in vse dobro.
Biba

Kar na jok mi gre, ko berem, kako so tretirani ponekod otroci.
Kapo dol, g. Izidor Gašperlin, da znate vedno oceniti realnost situacije.
Jaz pa samo čakam, kdaj bo pravi trenutek v službi, da bi lahko zaprosila za 4-urni delavnik, zato da bi bila več z malčkoma. Ampak, sej ne vem več, mogoče pa nisem normalna in jih preveč razvajam in ne mislim na eksistenco, v smislu napredovanja v službi??? Joj, koliko vprašanj se poraja vsak dan v zvezi z vzgojo. Ni lahko.

Jaz sem bila takšen otrok. Četudi mogoče s tem nisem začela že v četrtem razredu, ampak malo pozneje. Preprosto nisem hotela pisati neumnosti, ki so jih narekovali. Zakaj? Ker je vse to pisalo v knjigah. Isti stavki. In se mi ni zdelo smiselno pisati nekaj, kar je tako ali tako pisalo v knjigah. Za primer, da kaj ni pisalo, sem si pa vedno fotokopirala zvezek kakšne sošolke. Osnovno šolo sem končala z odliko. Maturirala sem z odliko. In v roku ter s precej dobrimi ocenami sem končala pravno fakulteto. Vse brez zvezkov, na fakulteti pa sploh nisem hodila na predavanja. Je bilo pa kar nekaj jeze na ta račun v osnovni in srednji šoli. Zakaj ne pišem, zakaj nimam zvezkov? Včasih mi ni bilo jasno, čemu je šola namenjena. Temu, da imam lep zvezek? Ali temu, da znam?

Meni se pa zdi, da z vašim sinom ni nič narobe, saj če ima dobre ocene, bi bilo nesmiselno, da se toliko na silo ukvarjajo s tem, da bi MORAL pisati. Če posluša in si zapomni je to naravnost odlično!
Raje mu priporočite naj si kaj malega zapiše, če ne naj si pa čim več zapomni! Počasi si bo tudi kaj zapisal…

Ne delajte travme iz šole, če ni to že postala, – da to ne bo res problem ratalo!

Sama učim odrasle in sem opazila, da tisti, ki si zapišejo najmanj si pravzaprav največ zapomnijo kar na urah in so nasploh izjemno sposobni ljudje. In z njimi ni nič narobe!

Drugače ima pa Izidor tudi dober odgovor.
LP

kaj pa če vaš otrok po eni strani išče bližino in pozornost, po drugi pa je popolnoma neprilagojen. ko pravite, da ne morete vplivati na to, kaj dela v šoli, ali ste mu povedali, da je njegova dolžnost, da gre v šolo in neredi v šoli stvari tako kot reče učiteljica? ali ste mu povedli zjutraj, preden gre v šolo naj uboga učiteljico, ali morda sliši doma, da so v šoli vsi skupaj nesposobni in jih zato sam ne spoštuje? odnos, ki ga imate do učiteljev in šolskih delavcev se kaže na njegovem odnosu do šolskega dela. jaz imam na delo v šoli svoj pogled; v osnovni šoli in srednji šoli ne gre le za učenje in intelektualni razvoj,otrok se socializira, spoznava okolico, sošolce, spoznava še druge avtoritete. torej, če v šoli vsi pišejo v zvezke, naj piše tudi on-jasno mu povejte, da je to njegova naloga in dolžnost. in seveda podpiram učiteljico, da mu ne dovoli kopirati si zvezkov in prepisovat, to je le navadna potuha, popoldne po nalogah naj gre otrok na igrišče s kolesom, se druži z vrstniki, ne pa prepisuje zvezke doma?!! predvsem uspeh v osnovni šoli ni pomemben, marsikateri otrok bi naredil OŠ z odliko tudi brez zapiskov in se raje učil iz knjig, enostavno gre za princip, da ko vsi pišejo, vsi pišejo, ko vsi rišejo, vsi rišejo, in ko je na prehodu redeča luč, se ustavimo, ali boste sina branili tudi ko bo pri 20ih z avtom prevozil rdečo, češ, da on sposoben tako intenzivnno spremljati promet, da ne potrebuje semaforja??!! torej postaviti morate otroku meje, če mu jih niste do sedaj,mirno, ampak odločno. in da,otrok potrebuje čas, ki ga starši preživijo z njim, fantje pa potrebujejo družbo moških vzornikov v tem obdobju-npr. oče, stric, dedek, sosed, ki zida hišo , hišnik v bloku,športni trener…če vaš otrok sicer dobro vidi na tablo, vztrajajte, da dela vse tisto kar ostali, soma ga nagradite za dobro vedenje, slabo pa ignorirajte, in da- prisluhnite mu, po čem kriči njegova dušica, mogoče kriči po jasnih mejah znotraj katerih se bo počutil varnega. pa srečno.

Delam v šolstvu in ti lahko rečem le to: drži, da v šoli ne reagiramo na “majhne” stvari in da se intenzivno ne ukvarjamo s stvarmi, če res niso “kritične”.

Poskušaj čim več sodelovati s šolo, predvsem pa glej na osebje šole kot na ljudi, ki želijo tvojemu otroku dobro – ker dejansko tako želijo!

Še ena “replika”; vi kot mama relativno težko realno ocenite otroka, ker je doma lahko popolnoma drugačen; vsekakor pa bi bilo včasih dobro pomisliti le to kako bi bilo, če bi imeli doma 30 otrok in bi se morali ukvarjati z njimi.

No, točno to sem hotela povedat, kar je povedala Žogica!

Spoštovana obupana mama

Res je da kar otrok ne dobi doma, to išče drugje. Mogoče res pogreša očeta (ker niste napisali a a ga še ima), mogoče se res premalo ukvarjate z otroci. Ste se kdaj vprašali, KAj če bi šli kdaj na kakšen izlet?, ali na igrišče. Saj ni problem če je otrok doma zelo miren in uzoren. Kot ste napisali vaš otrok nima prijateljev, to zna biti malo nerodno. Mogoče ga v šoli kej zbadajo. In je zato takšen pri pouku in ko mu ker pove kaj z povišanim tonom, takrat pa vzkipi. Veliko je teh vprašanj.
Gospa, čim več se ukvarjat z otrokom, to je zdravilo za težave.
PAč enostavno je da otroci rabijo veliko pozornost staršev.

Veliko sreče

To drži in hkrati ne drži. Povsem odvisno od šole. Moje izkušnje so naslednje. V osnovni šoli meni ni nihče nič rekel. Ker sem imela petke, se ni nihče ukvarjal s tem, ali med poukom gledam skozi okno. Pa večkrat me prvo uro sploh ni bilo, ker sem raje spala doma. In mi tudi nihče ni nič rekel. V srednji šoli pa je bila druga zgodba. Razredničarka je v šolo klicala mojega očeta in mu govorila, da sem pankrt (zaradi tega, ker sem v enem ušesu imela tri uhane in ker sem vedno imela dolge in rdeče nalakirane nohte) in da ona ve, da doma teroriziram starše. Oče sploh ni vedel, o kom govori. Ženska je šla celo tako daleč, da je meni enkrat v obraz rekla, da imam zelo v redu očeta in slabo mamo ter zato sem takšna, kot sem. Halo??? In kaj naj bi jaz pisala pri njenem predmetu? Formule, ki jih je ona prepisovala iz knjige? Še danes trdim, da ta ženska sama ni razumela predmeta, ki ga je predavala. Kar mi je tudi potrdil bivši sošolec, ki je pozneje uspešno končal študij kemije, pri njej pa je imel komaj tri. Enkrat me je poklicala pred tablo, naj napišen eno formulo in sem ji rekla, da ne znam in da nima smisla, da izgubljava čas. Pošteno. Je padla ven zaradi moje predrznosti (očitno je bolje, da se pred tablo sprenevedaš, da znaš, ampak se v tem trenutku ne moreš spomniti, potem poslušaš, ali boš ujel kaj iz klopi itd.). Ko je vpila name, kdaj se mislim naučiti, sem ji lepo povedala, da en dan pred kontrolko. Dala mi je cvek in ukor. Jaz sem se en dan pred kontrolko res naučila, pisala štiri in … Čemu drama? Moje izkušnje iz srednje šole. Z izjeme nekaj učiteljev, ki jih cenim še danes, so vsi drugi cenili samo prilizovanje. Pa saj na to gimnazijo nimam samo jaz slabih spominov. V bistvu ne poznam nikogar, ki bi imel lepe spomine. Pankrt? Ta ista učiteljica me je potem ljubčkala in objemala, ko sem edina v razredu maturirala z odliko. Njene ljubljenke, ki so se ji štiri leta prilizovale in jih je zato kovala v oblake, pa so imele trojke in štirice. Enako učiteljica za slovenščino, ki me je zmerjala s socialistom in me hotela vreči iz šole. Potem se je pa obešala po meni, da kako sem čudovita. Na bruhanje mi je šlo, ko sem gledala to hinavščino.

Do današnjega dne mi ni jasno, kako je mogoče, da v tretjem letniku srednje šole “lepota zvezka” vpliva na končno oceno. In je logično, povsem logično, da potem na fakulteto pridejo ljudje, odličnjaki, ki med predavanjem profesorja prosijo, naj “narekuje bolj počasi”. Ker zanje je predavanje narek.

Kar se tega tiče, se kar strinjam z Rodetom (drugače se nikoli ne), da so naše šole dresurnice nemških ovčarjev.

Žogca, se v bistvu strinjam s tabo – ti in tebi podobni ste v bistvu zelo nadarjeni ljudje, in zelo sposobni, tako, da vas tak sistem utesnjuje – kajti tisto, kar si ti napravila v enem dnevu, so se drugi mučili par dni in je šlo tebi bolje, kot njim – zakaj bi se mučila počasi prestavljati kamen 5. kg, kot da prestavljaš goro, ko pa ga lahko primeš in v trenutku prestaviš na drug kup – v tem času med tem, pa je čas za druge zadeve ne pa za pretvarjanje, da je nekaj težko in bomo zato mic po mic. Ja takšnim pravijo novodobni otroci, ki imajo višje razvite intelektualne sposobnosti od večine in se običajno dolgočasijo v šoli, sistem pa jih hitro označi za upornike, čeprav to sploh niso.

Torej v glavnem se strinjam s tabo, čeprav me pa zanima naslednje:- praviš, da si si prefotokopirala od drugih – a se ti ne zdi, da so drugi med tem, ko si ti lahko sproščeno sedela in gledala skozi okno, pisali in pisali… se ti ne zdi, da so drugi delali, ti pa si le vzela sad njihoveda dela in od tega potegnila največ kar si lahko. Med tem ko so drugi vsaj cca 120 ur mesečno pisali in pozorno poslušali, da so zapiski imeli rep in glavo, si ti … 120 ur gor ali dol pa se pozna – če delaš na mesec 120 ur manj kot nekdo drug, si tudi bolj spočit za drugo delo – npr. učenje.

Pa brez zamere – naj se navežem na fantka na začetku – tudi meni se zdi, da ga ni potrebno siliti – fant je kot kaže zelo sposoben in mu je vse skupaj brez veze – morda mu je tako, kot če bi nam sedaj nekdo predaval 1 + 1 je dva in bi od nas pričakoval, naj si to zapišemo – pa saj vemo koliko je, a ni res…. torej naj sledi svojemu ritmu – pogovorite se z učiteljicami če se le da, fantu pa razložite, da si pribeleži, če pa je vseeno kaj takšnega, kar bi lahko pozabil – da mu privzgojite delavnost, kajti višji razredi bodo pa že težji in bo potreboval kakšne zapiske – ker če jih ne bo znal zapisati sam – bo pač živel na račun drugih (fotokopije), kar pa ni najbolj ok.

Žogca… tudi jaz sem dosti fotokopirala v svojem življenju, sedaj pa prav rada pišem, ker je dober občutek tako zase nekaj storiti – saj drugi niso naši delavci – no to sem jaz spoznala.

Sija

Žogca,
pozabljaš, da so se razmere od tistih časov pa do danes v šolstvu zelo spremenile. Če bi danes profesor izjavil kaj takega (pankrt), najverjetneje leti iz šole. Prfoksi so tudi veliko bolj pod nadzorom kaj predavajo, in VSI morajo imeti končano fakulteto. Verjetno veš, da včasih temu ni bilo tako.

Sija, ne mislim, da sem bila kaj pretirano pametnejša od drugih. Če sem sploh bila pametnejša. Imam pa malo foto spomina. Zapomnim si tisto, kar vidim, preberem. In zato sem se na takšen način tudi učila. Ena ura razlage ali ena ura branja knjige zame ni isto. Ker si z branjem zapomnim trikrat več. Bistveno je, da sem znala, ne kako sem se naučila. Nikogar nikoli nisem silila, da mi posodi zvezek. In tisti, ki so si delali zapiske, so si jih delali zaradi sebe. Nihče ni pisal zato, da bi potem dal zvezek meni. Nikoli mi nihče ni rekel ne.

Enabejba, jaz sem srednjo šolo končala pred dvanajstimi leti. So se stvari tako zelo spremenile?

Če bi se prognoze naših profesorjev iz osnovne in gimnazije uresničile, bi bili moji sošolci vklučno z mano “propadli primeri”.
Taka sporočila smo dobivali.
V resnici smo se večinoma dobro znajdli. In sošolce imam po fakultetah(predavajo), na ministrstvih, v šolah, in ostalih različnih službah…

Tako da upam da se je res kaj spremenilo in da je šolsko okolje bolj vzpodbudno.

Hvala za vsa vaša mnenja in razmišljanja!!

Že nekaj časa nazaj sem se odločila,, da bom zaupala njegovemu načinu dela…da si več ali manj vse zapomni, vendar ga bom spodbujala, da se bo tudi naučil se učititi! Zato hvala Žogci in Azri, ki sta podkrepili moje razmišljanje!

Nekateri mi spet namigujete, da so otroci ločenih staršev itak problematični. Ja, smo ločeni, ampak to pri nas pomeni samo, da ima naš mali 2 očeta, ki oba skrbita zanj in med seboj- z onim, ki ne živi z nami- sodelujemo pri vzgoji sina!!!

S sinom se ukvarjam, imava svoje urice in svoje obrede…. Zato, da sem več z njim, sem pustila službo kot s.p., sedaj delam priložnostno in samo dopoldan.

Ne morem pa se strinjati, da imata obe psihologinji naenkrat prav!!!!
To pove že odnos sina do ene ali druge ( ane, psihologi, ki menite, da se v vedenju otroka kaže, kaj mu ” fali “)….

VBN….torej je to kritično, da ker moj sin noče pisati in potem, ko to drugi vidijo, tudi nočejo pisat (no, nekateri)…. a to bi morala jaz rešit, al se vam zdi, da je stvar učiteljice, da dela red in disciplino v razredu??

m ribca….ja, vsako jutro, preden gre v šolo, mu povem, da držim pesti, da mu bo v šoli lepo, da ga bo roka ubogala za pisanje….naj se le potrudi, da bomo vsi veseli in dobre volje! Pa še kaj v tem stilu….
Nikoli pa ne učiteljev, ne kogarkoli drugega, ne obrekujem pred njim, saj vem kakšen učinek imajo take besede….

G Izidor…sej ta mama ni obupana nad sinom, ali sama nad sabo, kot vi morda narobe razumete….obup nad “novim” sistemom v šolah….
Sami vemo, da otroci povsod preizkušajo meje….in te jim je treba določit….v šoli, kdo drug jim jih določi, kot pa učitelji, profesorji??? Mislim, da preprosto ZELO manjka avtoriteta!!!In zato se vse več šolskih stvari tudi prenaša in polaga na starševska ramena!! Če pogledamo v bližnjo preteklost…., koliko so npr. samo 3 generacije staršev nazaj delale z nami za šolo?? Jaz se ne spominjam, da bi mogla moja starša kdaj delati nalogo z mano, kot jo moramo zdaj z našimi otroci….( ne razumite napak, da je odveč, samo marsikdaj preprosto ne gre…!!)

Ah, pustimo…saj bomo rešili…v teoriji je pač lažje kot v praksi…

Hvala vsem, ki ste rekli kako besedo zame, želela sem pač slišati še kakšno mnenje!!

LP, D

Spoštovana Netka

Kar nekaj časa sem se odločal ali naj vam odgovorim na tole vaše (jezno?) pisanje. Na koncu je odločilo to, da gre za pomoč otroku in da tale forum bere veliko staršev. Zato bom tvegal še malo vaše jeze. Najprej bom napisal dva vaša stavka: “Ja, smo ločeni, ampak to pri nas pomeni samo, da ima naš mali 2 očeta”, “Mislim, da preprosto ZELO manjka avtoriteta!!!”.

Vaš sin nima dveh očetov, ampak ima samo enega in še tega je na nek način izgubil. Lahko, da se ta oče trudi in sodeluje pri vzgoji sina, vendar to niti pod razno ni več isto, kot če bi sin še naprej živel z očetom. Koliko je ob tem pravi oče ponižan, ker mora sina deliti s še enim “očetom” in koliko je prizadet sin, ker ga posiljujete še z enim očetom, ki to nikoli ne bo, ker enostavno ne more biti? Kako naj si vam sin sploh upa potožiti, kako mu je po ločitvi, kako pogreša očeta, koliko si morda celo očita, da je on kaj kriv da je oče šel? Pa saj pravzaprav, zakaj bi sploh bil v takih stiskah, saj je po ločitvi celo na boljšem – zdaj ima celo dva očeta?!! Ja, gospa, močno se strinjam z vami, da ZELO manjka avtoriteta. Edina avtoriteta, ki res lahko kaj velja, je oče – tisti edini pravi. Ko bo oče sposoben ali mu bo omogočeno, da bo to avtoriteto vzpostavil in ko bo sin lahko izrazil svojo stisko in ga boste v tem tudi začutili in mu znali pomagati, bodo “težave” z vašim sinom izginile. To je ena pot, druga pa je, da še naprej pričakujete, da bo to dvoje naredila šola namesto vas (vaju). Upam, da boste razmislili in se odločili tako, kot je najboljše za vašega sina.

Lepo vas pozdravljam

“Nekateri mi spet namigujete, da so otroci ločenih staršev itak problematični. Ja, smo ločeni, ampak to pri nas pomeni samo, da ima naš mali 2 očeta, ki oba skrbita zanj in med seboj- z onim, ki ne živi z nami- sodelujemo pri vzgoji sina!!!

In koliko časa je od ločitve ? Ima otrok redne stike z očetom ? Kako in na kak način oče sodeluje z teboj, s šolo in sinom ?
To je kar nekaj vprašanj, katere si stlačila v to lupino da pač ima dva očeta.

Otrok ima lahko le enega očeta in samo tega bo spoštoval kot očeta, s tvojim partnerjem ima seveda druge relacije. Če se z njim zastopi, ga ne odvrača, imaš dober temelj za naprej. Vedi da je otrok v specifičnem starostnem obdobju, da ne gre iskati težav kot jih morda zmotno iščeš ti in iz vsega pisanja razberem le da zadeve celo prepotenciraš. Včasih se je treba malo ustaviti, ti si sedla sinu dobesedno za vrat. In seveda tele vrstice razumeš kot napad, pa to ni to.

Mnenja dveh strokovnih delavk, katera so si različna, jemlji za čisto človeško – vsak vidi zadevo po svoje in jo tako razlaga. In če nam kaj ne gre v uho ali branje, štejemo to (zmotno) za napad, napačno interpretacijo. Pri pisanju je žal tako da se povedanega ne da dobesedno pretvoriti v črke… In tako je v šoli, in tako je doma, konec koncev tudi tukaj.

Pri ločitvah je nenehna tendenca obravnave le partnerjev, otrokom se posveča premalo pozornosti. In ko nastane neko odstopanje pri vedenju ali navadah otroka, takrat je alarm na celi črti. K “reševanju” problema se pristopi agresivno in “rezultate” pričakuje čez noč. Zmotno, zmotno predvsem na škodo otroka. Jaz sem precej prepričan da ti je bilo vseeno s katero roko bo sin začel jesti, pač ko je bil toliko star, toliko bolj pa sem da je bila opustitev tvoje dejavnosti čisto brezpotrebna. Ti doma nimaš defektnega ali invalidnega otroka, potrebnega celodnevne nege, tvoj otrok je normalen in tudi zato v šoli, tam ima sicer neka (sedanja) odstopanja (če sploh so), drugače je sposoben doseganja pričakovanega.

Na nek način sporočaš da se žrtvuješ za sina skozi že navedene opustitve s.p.-ja, delaš dopoldan… Verjamem, da sicer z dobronamernostjo in željo biti več z otrokom, toda to še zdaleč ni avtoriteta. Za doseganje avtoritete ni nujno da uporabljaš le sankcije – in ti jih po mojem mnenju kar drastične – temveč se že skozi prizmo normalnega pristopa doseže pričakovano.

Ti bom to skušal prikazati bolj plastično; na primeru partnerja ter otroka.

Pri prvem velja za zlato pravilo medsebojnega sodelovanja, prilagajanja, usklajevanja, temelj pa seveda medsebojna komunikacija. Tukaj smo, že zaradi normalne funkcije zveze, pripravljeni narediti največ. O vsem ostalem najbrž ni treba izgubljati besed…

Pri otroku pa kaj radi vsa svoja ravnanja spravimo pod ostrešje, to je “vzgoja”. Po eni strani bi te kar najraje vprašal – ali sklepaš kaj hočem s tem povedati ? Po drugi strani vem da nekega odobravanja ni pričakovati, vsak starš ima svoj pristop. Morda bi ti na srce položil sledeče: probaj z njim vzpostaviti malo bolj pristen odnos ! Povej mu da ga razumeš na svoj način, povej mu da bi mu rada pomagala, povej mu svoja pričakovanja ! Ne tista končna, veseli se že drobnih uspehov ! Pa saj nič kritičnega niti ni, vsa težava je očitno v popuščanju koncentracije otroka pri pouku. Iz strokovnega stališča nisem primerna oseba za tovrsten nasvet, iz čisto življenskega in doživetega pa vem svetovati kar sem zgoraj napisal.

Cec

Tvoje pisanje me je vzpodbudilo k temu, da še napišem svojo izkušnjo z šolstvom. Jaz žal nisem nikoli “cvetel”, tako kot ti. V četrtem razredu OŠ smo v razred dobili neonacista, ki je povsod po zvezkih in knjigah imel vse polno kljukastih križev in je zelo očitno oboževal Hilerja. Ne samo na papirju, tudi zelo dosti je govoril o njem in o njegovih velikih idejah. Takrat sem se prvič srečal z pojmom “nesposobni odrasli ljudje”. Naslednjih pet let je namreč cel razred vedel, da je fant neonacist in da se zelo zavzema za te ideje in je tudi zelo rad govoril o temah, kot so: židje morajo umreti, nemški rajh, ipd … Njegova mama je namreč bila učiteljica in zato, da mu v četrtem razredu ne bi bila razredničarka(lahko bi bila “pristranska”), so ga prepisali v naš razred.

No, v šestem razredu sem se drugič srečal z pojmom nesposobnih odraslih ljudi. Namreč, spet so razbijali eden drug razred in tako smo spet dobili enega novega idiota. Tip je težil vsem po vrsti, še posebej pa šibkejšim od sebe. Med drugim je nadlegoval tudi mene. Enkrat sem o tem povedal staršem in so mi enostavno rekli: “Ja pa pojdi proč od njega”. To je vse. Kako naj grem proč, kako naj dosežem, da on ne bo prišel za mano ipd … to niso nikoli povedali. No, fant bi že prvo leto z nami, pa tudi v 7em in 8em razredu moral dobiti ukor. Pa ne samo to, moral bi biti tudi izključen, a se to ni nikoli zgodilo. No, enkrat spomladi, na začetku 4ega četrtleja smo imeli razredno uro in tema je nanesla tudi nanj in na njegove prestopke. Razredni dnevnik je bil poln njegovih prestopkov. No, ko bi mu razredničarka morala ireči ukor, je začela spet novo debato: ali bi ga on sploh moral dobiti ali ne. Moral bi dobiti že dva, ženska pa prelaga odgovornost o izreku ukora na druge učence! In s tem le-te avtomatično izpostavlja njegovemu nasilju in nadlegovanju. No, učenci (stari 12let, HALOOOOOO?) se seveda nismo ravno konkretno izrekli .. in ženska predlaga GLASOVANJE o tem, ali naj fant dobi ukor ali ne! No, kakšnih 15 sekund se ni zgodilo ničesar, razen tega, da je on osramočeno gledal v tla. Nato sem jaz prvi dvignil roko. Sledil mi je še eden sošolec, njemu še 3-4, njim pa preostanek razreda, razen morda 4ih, 5ih, za katere se je itak vedelo, da ne bodo dvignili roke. Ne samo za prvi ukor, celo dva bi že zdavnaj moral imeti, ampak ženska celo organizira glasovanje o tem, ali se mu naj da ukor ali ne. Mislim: VIŠEK! Ampak to se sploh ni ustavilo tam: razredničarka je bila celo presenečena nad odzivom in je začela mutibarit na temo, da mogoče pa izrek ukora razrednika ne bi bil dober, pa lahko bi še dobil eno priložnost, blablabla, ipd … Nato se oglasi sošolec, ki je dvignil roko drugi, takoj za mano, in reče: “Ja, samo veste, s tem mu dajete potuho. On v bistvu zelo dobro ve, da ne bo dobil ukora.” Dvanajstletni otrok reče odraslemu človeku: “Uff, oprostite, ampak to, kar počnete, je navadna potuha!” Višek. No, pod težo tega argumenta je ženska nato priznala, da je to res in mu izrekla ukor. Verjetno ni potrebno omenjati posledic tega, da sem dvignil roko prvi ….

Na mariborskem SERŠu pa sem se srečal še s slabšimi, z iber hipokriti. Ena izmed najboljših lekcij, ki sem jih tam dobil(poleg potenciranja števila dve in pretvarjanja desetiških števil v binarna), je bila neverjetna dvojnost človeške narave. In da ljudje zelo radi uberejo lažjo pot. Imeli smo dve vrsti učiteljev: ki so prihajali k pouku točno in večinoma milo kaznovali učence, na drugi strani pa take, ki so zelo veselo zamujali k uram in včasih tudi po 10, 15 min razlagali, kako je 5minutni odmor bistveno prekratek. Glede na to, da so ravno toliko ponavadi tudi zamudili, je ostalo v najboljšem primeru še 25minut, v najslabšem pa 15minut pouka. No, fascinantna stran je v tem, da so ravno ti v tistih redkih trenutkih, ko so prišli v razred takoj po zvonenju, z največjim sadističnim užitkom vpisovali dijake, ki so zamudili in jim delili neupravičene ure. Pa magari 2x letno. Naš problem je bil v tem, da nismo nikoli vedeli, kdaj se bodo ti idioti spomnili in prišli točno.

No, verjetno ni potrebno posebno omeniti, da so se nam vsem v najlepši spomin vtisnili tisti prvi. Saj res niso bili popolni, so se zmotili … a bili so pravični in so včasih tudi zaobšli pravila v našo korist, nam pogledali skozi prste … A imeli smo jih radi. Česar za one druge(hipokrite) ne bomo nikoli rekli.

Šola. Spominja me na vzrejo kur pod žarnicami. Kaj vse bi morali mene(in ostale študente prava in ekonomije) pri Uvodu v ekonomsko teorijo na faxu naučit, pa me niso, ker niti univerzitetni profesorji ne znajo oz. očitno nočejo uvideti resničnih vzrokov inflacije, konjunkture in recesije … ko pa je vse skupaj tako preprosto …

Žogca, verjemem da se najde kakšen učitelj, ki ne dela tako kot bi moral, ampak če npr. realno, na splošno, “pogledam” na naš kolektiv, ki je precej velik, vidim zanimive in prijetne ljudi, ki radi opravljajo svoje delo in ki resnično želijo te otroke veliko naučiti.

V starih časih je bilo bistveno, bistveno manj poskrbeljeno za pravice otrok, pa smo vsi “preživeli”. Bistveno so bili učitelji bolj strogi, celo nesramni in nepravični, pa mislim, da smo bili tudi zaradi tega malo boljše pripravljeni na realni svet. danes pa večinoma niso pripralvjeni. Očkata in mamice se držijo za krilo še dolgo potem, ko bi morali biti popolnoma samostojni. OVija se jih v debelo vato. Le kdo mislite, da otroke ščitil, ko bodo sami zase na tem svetu, srečevali pa se bodo z veliko težavneješimi ljudmi, kot so bili učitelji in z veliko bolj bolečimi besedami kot je bila npr. kakšna (neprimerna) beseda učitelja? Da povdarim: to ne pomeni, da zagovarjam nespoštljivi odnos do otrok.