Z ženo sva skupaj že 9 let in imava 3 otroke. V zadnjem letu se je žena povsem spremenila in tudi odtujila od mene. Velikokrat se hoče sporekati brez pravega razloga in iskati težave tam kjer jih ni. Pred kratkim sem izgubil službo in sedaj mi vsiljuje, da naj začnem doma likati in tudi kuhati (ona kuha samo čez vikend). Lahko povem, da od kar sva skupaj jaz pomivam, sesam, čistim kopalnico, pomivam posodo ipd. Tudi za otroka poskrbim jaz. Ali mora res eden izmed partnerjev vse narediti sam? V zadnjem letu je tudi zelo neaktivna spolnost. Vedno izgovori o utrujenosti in podobno. Sva imela obdobje brez spolnosti tudi 4 mesece, vendar ko se hočem pogovoriti, sem vedno tečen in nadležen. Večkrat sem ji predlagal, da se dobimo za vikend s prijatelji, a njej do tega ni, saj je vedno utrujena. Je pa res, da tudi v preteklosti ni kazala večjih interesov. S težavo smo se dobili morda enkrat na dva meseca. Od kar se v službi dobro razumejo je povsem drugačna. Iz rekreacije, ki jo ima služba dvakrat na teden prihaja pogosto domov ob polnoči ali pa še kasneje, kljub temu, da je zjutraj služba. Tudi začela je hoditi na izlete v okviru službe, ko prej ni hodila. Sedaj že kar večkrat na leto načrtujejo 2 ali 3 dnevna druženja. Vse lepo in prav a ko sem bil jaz v takšnem podjetju, kjer smo imeli veliko izletov je bila vedno proti, češ da lahko greva sama skupaj in da ne potrebujem zato porabljati denar. Ko sem ji omenil, kako je bila proti temu, kam bi vse lahko jaz šel, pa obmolkne in odgovori da zakaj ona nikamor ne sme. Menim, da vidi samo svojo plat zgodbe in da je povsem egoistična. O tem, da nam primanjkuje denarja pa raje nebi govoril. Sicer najinih težav nikoli ne kaževa pred otroci, vendar mi je hudo, ker ne vem kako naprej. Rad bi vstrajal a če žena ne naredi nikoli nobenega koraka naprej, potem ne vem kaj lahko pomlad še prinese. Hvala za pomoč.

Spoštovani zaposlenec2,

počutite se stisnjeni v kot, še toliko bolj, ker ste ostali brez službe. Ne vem, kakšna je narava vašega dela in ali je vezano samo na službo ali pa lahko delate tudi brez službe in s tem zaslužite za prispevek k družinskemu proračunu. Počutite se ponižani, skorajda izigrani. Kako žalostno je, da ne moreta sodelovati kot zakonca in kot starša kar treh otrok, ki naj bi si vendar pomagala med seboj, sploh v času stiske. Če bi se razumela, bi se vam najbrž zdelo samoumevno, da vsaj ob delavnikih skuhate kosilo vi. Ampak seveda – vidva se ne razumeta.

Pri vašem pisanju mi izrazito manjka ženina zgodba. Na podlagi tega, kar ste napisali, pa vendarle dobim vtis, kakor da drug v drugem vidita predvsem sebično in nerazumevajočo osebo. Kakor da se bojita (žena prej, vi zdaj), da se bo drugi zunaj doma imel preveč dobro. Ljubosumje, zavist in zamera pri vama rastejo iz strahu, ta pa iz premalo zaupanja vase. Kaj če bo zunaj našel/našla boljšo družbo in ugotovil/a, da jaz nisem dovolj dober/dobra? In še globlji strah: kaj pa, če se ji/mu že prej nisem zdel/a dovolj dober/dobra, zdaj pa se kažejo samo logične posledice tega?

Ob tem pa so tukaj trije otroci, ki sta jih vidva povabila v življenje. Kaj pravzaprav pomeni vaš stavek: »Rad bi vztrajal, a če žena ne naredi nikoli nobenega koraka naprej, potem ne vem, kaj lahko pomlad še prinese«? Veste, nekaj bo pomlad zagotovo prinesla: dejstvo, da ste še zmeraj oče treh otrok. Vaši so. Kot vsi otroci potrebujejo očeta. Očeta, na katerega so lahko ponosni in ob katerem se lahko počutijo varni. Oče pa lahko daje ponos in varnost, če se sam v sebi lahko počuti ponosnega nase (ne glede na to, kaj trenutno dela – pomiva, kuha ali pa prinese denar iz službe) in varnega v svoji koži. Kaj boste storili vi, da si boste okrepili notranjo trdnost – če ne zase, za svoje tri otroke? Žene ne morete kontrolirati, na svoja dejanja pa lahko vplivate.

Želim vam, da bi ta čas krize dobro izkoristili, usmerili pozornost nase in se lotili dela na sebi. Morda je to največ, kar lahko trenutno storite – zase, za svoje otroke in celo za spremembe v vajinem zakonu.

Lepo vas pozdravljam,