Najdi forum

Pozdravljeni!

Imam moža, ki ga imam zelo rada. Poročena sva dve leti in pol, pred tem sva hodila ravno toliko časa. Na splošno imava zelo lep zakon, ki temelji na odkritosti, pogovoru, prijateljstvu, mnogo imava skupnih točk, skupne ideale, sanje… Pa vendar opažava nekaj stvari, ki naju motijo in odtujujejo. Mož ob delu študira, kar seveda ob precej naporni službi zasede večino njegovega časa (in energije). Poleg tega si tudi sam vedno vzame čas za kak projekt ki ima žal določene roke in zaradi vsega skupaj nama velikokrat zmanjkuje čas za naju. Poleg tega si ne vzame časa za šport, kar je včasih počel, in se je v zadnjih treh letih zredil za kakšnih 10kg. Prej je bil športen in njegovo telo me je zelo privlačilo. Moram reči, da imam tudi sama poleg službe zelo aktivno življenje, kar pa ni ovira za to, da dobro poskrbim za gospodinjska opravila. Skratka, jaz sama kar dobro urejam svoj čas. Mož pa, tako izgleda, si naloži preveč dela in potem vedno znova padeva v vzorec, v katerem vrtoglavo teče čas. Komaj da si kako nedeljo utrgava čas za sprehod ali koncert. Torej je problem večplasten. Pravzaprav mož vsega skupaj ne jemlje kot problem, čeprav priznava, da bi rad kaj telovadil in da nu včasih malo zmanjka časa. Jaz pa vse skupaj doživljam mnogo težje. Imam občutek, da me ima za samoumevno, če se pač ne potrudi , da bi shujšal… Imam občutek,da si naloži dodatne naloge, četudi bi si moral prej vzeti čas zase in za naju. Skratka, počutim se, kot bi me zanemarjal. Vendar vem, da me ima rad! Enostavna nisem zadovoljna s to situacijo! Vsako toliko časa se napetost med nama zaostri, potem skušava narediti nek kompromis, ki pa je hitro pozabljen.. Občutek imam, da čas enostavno beži. Zato me je strah, da bi si ustvarila družino, saj se bojim, češ, če nima časa sedaj niti zame, kako bo potem z otroci? Enostavno, bojim se, da bom ob vsem tem sama, kot sem sama sedaj, ko gospodinjim in skrbim za hišo. Ko je začel s študijem, sva se odločila, da bom jaz sama poskrbela za gospodinjstvo, a zakaj si potem on naloži še dodatne stvari? To se mi ne zdi prav. Leta pa so taka, da bi si že morala ustvariti družino, letos jih bom imela že 29. On si zelo želi družine, mene je pa malo strah, zaradi prej navedenega, pa tudi za to, ker vem, da mi (nama) bo to zelo spremenilo življenje. Na nek način se ne počutim še pripravljeno na ta korak, ker imam občutek, da nisva razčistila niti še pri nama. Mislite, da sem prezahtevna? Da si želim moža lastiti? Jaz mislim, da ne. Zelo si želim, da bi bil aktiven, da bi se ukvarjal s športom… Ga hočem spreminjati, vem, da to ni prav. A jaz sem se zaljubila v drugačnega moškega, v parih letih se je spremenil. To vpliva tudi na mojo seksualnost. Mislim, da se v odnosu z njim ne čutim dovolj varna, ker imam občutek, da sam ne zmore uspešno upravljati s svojim časom.
Z njim želim biti skupaj vse življenje, kajti imava se rada. A vendar ni vse tako, kot bi moralo biti. Enostavno nisem srečna! Je problem v meni? V njem? V obeh? Kje mislite, bi bil pravi kompromis? Prosim podajte mi svoje mnenje. Zelo vam bom hvaležna. Bi bilo koristno da greva v posvetovalnico?
Zanima me tudi kaka v redu partnerska posvetovalnica ali psiholog na primorskem.
Hvala in lep pozdrav.
Inta

Mislim da to sploh ni problem ki bi bil potreben strokovne obravnave. To so čisto tekoče življenske zadeve. Dejstvo je da si ti v nekem smislu bolj hiperaktivna in on ležeren, vse vzporednice pa temeljijo na vajinem odnosu, usklajevanju in prilagajanju.

V nadalje življenje ne gre iti s skepso, temveč z nekim bolj odprtim odnosom . To je tudi v bistvu vse.

Spoštovana gospa Inta,

problem, ki ga opisujete, je res večplasten. Moževa »športna ne-aktivnost« in posledično dodatni kilogrami in kot vi pravite upad spolne privlačnosti med vama, je samo »vrh ledene gore«, je simptom za eno drugo stisko. Ja, dobro ste jo definirali, ko ste rekli, da se ne počutite varni v odnosu. Ne vem pa niti, kako »varni« se počutite sami pri sebi – koliko nesamozavesti vam ta občutek »nevarnosti« prebudi. Za tem občutkom se namreč skriva cela paleta nians: da imate občutek, da mož ne da tiste varnosti, ki ste jo vi od njega pričakovali (predvsem, da zna poskrbeti zase in svoj čas), da se vam godi krivica, da ostajate sami z gospodinjstvom in brez skupnega prostega časa (brez moža), in predvsem, da se počutite, da vas ima mož za samoumevno, da ste ob njem in da boste zdržali in niti ne veste, ali zna to ceniti, ali mu to kaj pomeni… In po drugi strani je tudi mož v podobni stiski, pa ne vem, ali je tudi že »prišel do tega«, da je tudi on v stiski in prestrašen, da je negotov, da mogoče išče potrditve izven odnosa (študij (pa ni sicer s tem v osnovi nič narobe), dodatni projekti …) in da se tudi on ne ceni, niti ne ve, koliko in ali sploh ga vi cenite in zaradi česa ga cenite (verjetno ne samo zaradi lepe postave). Da vama kar konstantno zmanjkuje časa in to niti ne sme biti problem … Meni se ne zdi toliko problematično to, da vama zmanjkuje časa (kar je mogoče včasih upravičeno, včasih pa tudi ne), kot to, da se tega ne vzame kot problem in se temu resno ne posveti in ne poskuša skupaj poiskati rešitve. Občutek je, kot da sta dva »projektna managerja«, ki urejata svoj »time management« vsak po svoje, kot da gre za dve ločeni »podjetji«, v resnici pa delata za isto »podjetje«, in to je vajin odnos (in bodoča družina), ki zaradi te »ločenosti« trpi. In trpite vi, ki bi se radi o tem pogovorili z možem, pa kot da ne najdete poti do njega, in obratno – tudi on je ne najde do vas in se »skriva« za študij in projekte.

Veliko pišete o »zunanjih stvareh«: o zunanjem videzu vaju, o skrbi za zunanje stvari – gospodinjstvo, telovadba, telesna privlačnost, študij… Vse to so po svoje pomembne stvari, ki pridejo in se zgodijo samoumevno, če prej imata (v odnosu in vsak v sebi) tisto varnost, ki jo vi pogrešate. Če je prej prostor spregovoriti o svojih stiskah in strahovih, o negotovosti, o občutku zanemarjenosti, o strahu pred neuspehom … Ker samo z zunanjimi dogovori – da bo npr. mož začel redno obiskovati fitnes in skrbeti za svojo fizično kondicijo ipd., brez da bi vidva oba začutila, kaj bi res potrebovala in kaj je namen tega – odnos ne bo postal nič bolj varen, le zunanjo »fasado« bosta »prepleskala«… Vsebina pa bo ostala enaka, mož pa se bo počutil še ponižanega in razvrednotenega. Vi pa nočete tega, ampak eno notranjo spremembo. Radi bi preverili, ali še veljajo določene stvari, zaradi katerih sta sploh začela hoditi in se poročila. Če sem vas prav razumela, si vi nekje globoko želite predvsem vedeti, da ste možu pomembni, da bi za vas naredil marsikaj, da mu preprosto niste samoumevni, da poskrbi za vas predvsem tako, da najprej poskrbi zase (za urejen urnik, za dovolj počitka, za sprostitev in pogovor skupaj z vami, šele potem nekje je njegova fizična kondicija ipd.) in tako tudi vam da eno gotovost, da bo skrbel tudi za otroke, ko bodo prišli. Želeli bi vedeti, da on ve, kako se vi počutite in mu je to tudi mar. Ne vem, če se on zaveda oz. če ste mu že povedali, katero sporočilo vi razberete iz teh njegovih dejanj (npr. njegove ne-skrbi zase), kako vas boli, ko imate občutek, da beži pred vami v različne dodatne zaposlitve… Če še ni, te stvari mora slišati od vas, ker brati misli drugega pa le ne znamo oz. ni nujno, da nam vedno uspe. Konec koncev odgovornost za svoje počutje pokažemo tudi tako, da o svojem počutju (strahovih, stiskah) spregovorimo in začnemo razreševati v odnosu s partnerjem ali vsaj ob njegovi podpori. Njegova odgovornost pa potem je, da vas vzame resno, da vam prisluhne in se je pripravljen pogovarjati. In verjamem, da skupaj zmoreta graditi odnos.

Ne vem sicer, kaj si vi predstavljate pod besedo »kompromisi«, a velikokrat gre za »mehanski« dogovor, ki naj bi »pokril« napetosti, pa na njih pristanemo s stisnjenimi zobmi, le zato, ker »je treba« popustiti in se prilagodi, pa se pred tem prej nisva uspela začutiti in biti slišana drug pri drugem. Zato taki dogovori težko dolgo trajajo, ker so preveč »mehanski«, počutja in čutenj se pa ne da mehansko zadovoljiti in dati vsakemu 50%, ker to ni dovolj. Ker so potem lahko tudi del osebnega poraza, vidva si pa oba zaslužita biti slišana, oba »zmagovalca« na tem področju.

Zato tudi verjamem, da vas je upravičeno strah se odločiti za materinstvo, ker takrat pa res ni prostora za »mehanske« stvari in delitve, če želite otroku najbolje. Če želite, da bo slišan, da bo lahko deležen vašega pristnega materinskega odziva, ki se v takih razmerah lahko kar »izgubi« v vsej negotovosti in strahu. Kajti neuresničen partnerski odnos, občutek »zanemarjenosti« v odnosu, občutek, da te drugi ne sliši, se ne odzove na tvoje potrebe ali pa se celo »užali«, ker preveč skrbiš za otroka, lahko mamici »spodžre« materinstvo. Takrat mamica najbolj na svetu potrebuje pristen možev (očetov) odziv, ki ji da vedeti, da jo razume, da je z njo, tudi če je zasedena s skrbjo za majceno bitjece, ki si je utrlo pot v zakonski odnos. Če vas prav razumem, bi že pred odločitvijo za otroka želeli pri možu preveriti te stvari in to tako, da bi mu tudi lahko verjeli. (Da boste začutili, da je on res začutil vašo stisko in strahove in jih vzel zares in je sposoben ob njih ostati ob vas.) In to je zelo zdrav odziv na situacijo – ker ne čutite dovolj varnosti, ste se ustavili in rekli – stop, tega pa jaz še ne čutim, ne zmorem odgovorno reči da, pripravljena sem, dovolj varno mi je za to. In dajte si čas in možnost. Obema. Za resen pogovor. Če je treba, tudi s terapevtom ali drugim usposobljenim strokovnjakom, a poskusita najprej sama. Na Primorskem deluje inštitut Odnos (Izola) ali pa Družinski center Sveta Gora (na Sveti gori – 040/351 236).

Pogumno naprej, začnita »brcati« in reševati stvari.

New Report

Close