težave
Že nekaj časa prebiram te forume, pa sem se odločila, da bom tukaj vprašala za nasvet. Se mi zdite taki, bolj izkušeni. Torej, kako naj začnem? Stara sem 42 let, 2 otroka (21 in 11let- ta je precej naporen). Mož ima tako službo, da ga nikoli ni bilo doma in sem bila vedno sama za vse. Zadnja leta ima pa več časa, ampak praksa je ostala – sama skrbim za gospodinjstvo, za šolo, za…..Pa saj mi ni fizično tako težko, samo zdi se mi taaako ponižujoče, da me imajo samo za služkinjo. Pa sem začela seveda sitnariti. To je ena stvar, druga je ta, da si želim, da bi z možem kaj skupaj počela. Saj veste, da bi imela kakšen skupen interes, da bi kdaj skupaj kam šli -tudi sami- ne tako kot mi hodimo naokoli, vedno še “20” ljudi zraven, pol pa jest pa pit itd…Pa tudi, starava se in jaz bi rada, da bi v starejših letih se pogovaarjala, skupaj okoli hodila oz. karkoli, ne pa, da vsak v svoji sobi gledava televizijo. Problem pa je nastal zgleda zaradi tega mojega “sitnarjenja”. Mož se z mano noče pogovoriti, kadar načnem temo, je kar tiho, potem sem pa jaz užaljena, vsaka beseda in dejanje me zelo prizadaneta (take stvari za katere bi pred par leti samo zamahnila z roko)….V glavnem slaba volja se stopnjuje, z možem sva vedno bolj “naspidirana” eden proti drugemu, jaz sem z živci na koncu, kar skrijem se in jočem, na otroka se zadiram…Kaj mislite, da naj storim -razmišljam o tem, da mogoče jaz nisem normalna, da sem mogoče v meni, pa se mi malo “trga”, tudi v službi se že težko skoncentriram. Mogoče mi bo kdo vedel povedati, če obstaja kakšna skupina za samopomoč, kjer bi dobila malo pozitivne energije in samozavesti in kaj podobnega.Ločila se ne bi rada – enostavno nisem človek, ki bi lahko živel sam.
Hoj mm!
Krize v zakonu nastanejo ko in ko in ko….Pri velikem stevilu kar pogosto krat v ciklusu dolgega skupnega zivljenja, (ce se ne konca ze prej..), zaradi modrosti obeh ali enega bolj kakor drugega…
Verjetno nas je kar veliko zensk, ki smo prevzemale vecino bremen na svoja ramena v obdobju, ko so se morali mozje intenzivneje spoprijemati s svojim profesionalnim udejstvovanjem in vse pogostejsimi delovnimi obveznostmi se kar preko rednega delovnega casa….In je potem postalo vse samo po sebi umevno se leta naprej….Otroci pa so rastli, odrascali in niso vec tako potrebovali mamice ob sebi…In obcutki uzaljenosti zensk, da so le se delovna sila doma in v sluzbi in kos potrebnega pohistva…..Mogoce??…
Zdaj je cas, da zavihas rokave in naredis sama najvec za to, da zacnes ziveti tudi sama zase in ne izgorevas za druge….Osebno mislim, da imas trenutno osebnostno krizo zaradi “izgorelosti” ali “pregorevanja varovalke”, namrec…Mogoce se pocutis uzaljeno, ker se razdajas in razdajas, sama pa dobivas malo? Ce pricakujes, da bos zaradi taksnega nacina od kogarkoli, ki jih ljubis v svoji blizini pohvaljena, bos mogoce presenecena, ker tega ne bos dozivela….
Hvala, da si nam zaupala svoje obcutke, a dobro bi bilo, da bi vse to zaupala tudi svojemu mozu in mu povedala, cesa si pravzaprav v svojem zivljenju zelis…In verjetno se tvojemu mozu niti sanja ne, da si v svoji vlogi, ki si jo igrala vsa ta leta tudi postala z njo zelo nezadovoljna in nezadovoljena…Ker ti enostavno taksno zivljenje ne ustreza vec…Zdaj pa nastopi se vprasanje, ce ni mogoce tudi vajina komunikacija postala manj kvalitetna z leti in se ni ustavila le na nivoju sporocanj krajsih sporocil in obvestil? Ali se uspeta se vedno pogovarjati o vajinih problemih, slabih obcutkih, o problemih in o veselih dogodkih, ki sta jih dozivela pred kratkim in v tem trenutku? Sta se vedno prijatelja in imata ob tem, da ima vsak svoj hobi se skupni hobi? Se tudi o tem lahko pogovarjata in si zaupata to in ono misel?
Brez temeljitega pogovora o vseh pomislekih, ki mogoce spremlja vajino zvezo nikakor ne bo slo….Kajti le vidva se poznata najbolje in le vidva vesta za vse prelomne dogodke v vajinem zivljenju, ki so morebiti pripeljali do dolgocasja, pa molcecnosti, pa lagodja enega ali drugega…..
Skratka, osebno mislim, da je v vajinem zivljenju mogoce prislo do monotonije tudi zato, ker enostavno ne komunicirata vec tako, kot bi bilo potrebno…..Se motim? LP!
Živio!Sem en pikič mlajša ,s podobnimi problemi ,razdajala sem se do onemoglosti.Zaključek je bil ta ,da sem obrnila hrbet možu,češ ni pravi,skrbi samo zase,za svoje dobro.Sledila je ločitev,sama sem mislila ,da bo boljše,vendar tudi samota ubija,ker otroci ti ne dajo zakonskega zadovoljstva.Poskusila sem znova,nov partner ,moja dva otroka,njegov otrok,a ko mine tista nora misel,da si našel pravo osebo zase,se izkaže ,da je na koncu vse podobno kot prej.Službe,delo,divjanje sem ,tja in nihče več ne misli nate.Čeprav mi ni slabo ,je ves problem v nas samih,ker se nimamo preveč rade.Ne pričakovati nič ampak stori korak zase.Že to ,da na glas poveš,da si danes utrujena oz.da se ti določeno delo ne da narediti,je to že velik plus do sebe in drugih.Če ne drugo,se bo kdo kmalu zdramil in opazil,da se je nekaj spremenilo.Potem pa treba še kam na kakšno telovadbo,bazen,sprehod ali karkoli ti je všeč pač početi.Zaradi sebe ne zaradi drugih.Nekaj te mora zadovoljiti!!Samozavest se bo kmalu vrnila.POHVALA PONCI,IMA V VSEMU PRAV. POZDRAV TATTI
Najlepša hvala . Ponca imaš prav, komunicirava pravzaprav sploh ne več, razen tistih nujnih stvari. Sama sem poskušala že večkrat načeti pogovor na to temo, pa ne naletim na nikakršen odziv. Imam občutek, da moj mož vsako mojo besedo jemlje kot kritiko (zgleda, da ne govorim v redu), ker ali dobim zelo kratek, nesramen odgovor (ki me potem žre še par dni) ali je kar tiho, ali pa mi odgovarja s takim sarkastičnim “ja, žena” kar me seveda razjezi, pa se vrtim v začaranem krogu. Letos sem se začela ukvarjati sama s sabo oz. s športom, kakšnega izboljšanja psihičnega počutja pa s tem nisem dosegla. Res bi prosila , če kdo ve za kakšno skupino, kjer se naučiš mogoče pravilnega komuniciranja ali pa kaj v zvezi s samozavestjo ali pa kaj podobnega, kar bi mi pomagalo, da mi to sporoči.
Najlepša hvala vsem, ki se vam ljubi ukvarjati z mano.
Parkrat me je zbodel tvoj stavek, da si začela sitnariti. Ne nameravam te kritizirati, ker sem sama žena z dolgim stažem in vem kaj so zakonske krize. Samo sitnarjenje bo skopalo grob tvojemu zakonu! Vživi se v njegovo kožo. Že nešteto let misli samo nase in na TV in na kavč, sedaj pa bi se moral preleviti v pozornega moža. On je očitno zadovoljen, če pa ni, pa tega ne pove oziroma se ne zna izraziti.Kakšen pa misliš, da je lahko odziv na sitnarjenje? Da ti je kos pač bevska iz svojega “prestola”. Brez tvojih zvijač pač ne bo šlo. Predlagaj sama kako bi preživeli vikend in kam bi se sami odpeljali. Predlagaj mu vajin skupni hobi npr. hoja v hribe ali kolesarjenje.Če gledata skupaj film na TV komentiraj vsebino in se zanimaj za njegovo mnenje. Če boš predlagala, da se pogovorita o vajinem zakonu menim, da ne bo uspeha! Predvsem, če je mišljeno s tem kritiziranje. Na najboljši odziv vedno naletijo konkretni predlogi. Težko bo, samo se splača! Če pa ne bo nobenega odziva…Želim ti veliko sreče!
Hoj mm!
Nic nenavadnega….Nekaj zelo, zelo obicajnega pac, kar pa utegne ob ne-ukrepanju pripeljati do popolnega poloma pac..A nikoli ni prepozno! Veliko si ze storila, ko si se svojega problema pravzaprav zavedla in bi si zelela primernega ukrepanja..
Imas dovolj bistrosti in dovolj motivacije za akcijo, ki je po mojem predlogu taksna:
1. Zacni se poslusati, kaj in kako govoris! Smesno mogoce, vendar ce smo posteni, potem se kar pogosto ne uspemo poslusati, temvec vedno bolj avtomaticno podajamo govorne vsebine po ze ustaljeni sabloni! Torej: ko bos se enkrat v sebi ponovila to, kar si povedala in potem s pomocjo analize razclenila tako besedno kakor vsebinsko “tezo” povedanega, ti bo mogoce kmalu jasno, zakaj taksni ali drugacni odzivi! Roko na srce, da ze tudi sama zagotovo ves, kaksen odgovor bos dobila na svoje obicajno vprasanje temu ali onemu v blizini, ki ga zelo dobro poznas!?…..
2. V vsakem sporocilu, ki ga oddajas, povdari, kaj ti mislis o tem problemu ali o onem in o tem, kaj custis ob tem ali onem dogodku….Prepovedani so naprimer stavki kot:” Ti me sploh ne poslusas, kaj ti govorim…Ti me ne razumes….Ali sem le se v tej hisi sluzkinja ali kaj?”….In podobno……
3. Z mozem se poskusi zaceti pogovarjati na taksen nacin, na kakrsen bi si zelela pogovarjati s prijateljico, od katere bi zelela slisati nasvet..Naprimer: “Imam probleme s svojim pocutjem, ker se ze dolgo cutim tu ali tam…nepomembna, nepotrebna, nebodigatreba ipd…Zelim si izboljsati svoje in nase skupno zivljenje na tem in tem podrocju in postati boljse volje, ker cutim da dusim sebe in vse okoli sebe”…..In podobno, pac…..In potem poslusaj, kaksno mnenje ima on o tem…Ne bodi nestrpna, ker se tudi on verjetno vec ne zna kvalitetno pogovarjati, saj sta ze do dobra osvojila neprimerne vzorce komuniciranja….
4. Zacni z rekreacijo in s hobiji, ki si jih mogoce ze pred dolgo casa odrinila od sebe zaradi familiarnih dolznosti ali cesa drugega…Ali pa zacni z novimi hobiji, ki si jih nekje globoko v sebi zelis za boljse pocutje…Nekateri priporocajo naprimer kaksen tecaj joge, pa tudi na druzabno zivljenje z ljudmi, ki so optimisticno naravnani ne pozabi….Izogibaj se obicajnih “krvosesov”, ki odvzemajo vso pozitivno energijo…..
Spremeni svojo pojavo…Pojdi k frizerju po pomoc in si mogoce spremeni frizuro in barvo las.Pa tudi mogoce stil oblacenja…..To tudi pomaga pri dvigu samozavesti…
5. Stopi v knjiznico, kjer bos dobila zacuda veliko poljudne ali polprofesionalne literature iz podrocja ustreznejsega komuniciranja…Naprimer: Priprocniki avtorjev: Pavao Brajsa -nekaj o komuniciranju (oprosti, tocnega naslova se ne spomnim! ),pa O Connor Jose: “Spretnosti sporazumevanja” , pa Stefan Gross: “Umetnost inteligentnega sporazumevanja”, pa se in se je poljudno napisane literature, na osnovi katere lahko veliko storis na samoanalizi……Da reces: “Da, takole ga pa jaz sekam v prazno…..Saj ni cudno, da dobivam taksne in taksne feedbacke…” Ne bos verjela, a storis lahko veliko vec, kakor si mislis…..
6. Da, obstajajo moznosti strokovne pomoci a te bi ti osebno predlagala sele tedaj, ko si ze zacela nekaj sama ( in tvoj partner mora biti tudi za sodelovanje, jasno! ) premikati na tem podrocju…Saj ves: vsak strokovnjak, h kateremu se bos zatekla, te bo najprej vprasal, kaj si ze storila sama v tej smeri oziroma, kaj sta storila vidva z mozem, da bi izboljsala situacijo…….
7. O referencah resnih posvetovalnic v zdravstvenem sistemu bi najbolj zaupala stokovnjaku, ki ga ze imas na med.over-ju in to je psihiater, dr. Vanja Rejec na strani klinicnih strok ( zacetna stran ). Potem obstaja naprimer se htpp://www.mirabi.org , kjer si informativno oglej njihov program, pa mogoce se kje… So pa te svetovalne organizacije samoplacniska zadeva in se morata zakonca prijaviti za tecaj in pocakati na vrstni red…..
Vendar predvsem in najprej lep, odkrit pogovor in poglobitev sama vase…
Otroke pa nadiras le zato, ker si nezadovoljna sama s seboj….Zato se bos morala vzeti pod lupo in tudi HOTETI spremeniti samo sebe! Ne drugih, kajti to je jalov posel! Drugi se bodo avtomaticno odzivali na tvoje spremenjene reakcije pozitivno!
Zacni ze z otroci takoj, saj se ti bodo najlazje odzvali in to brez ukazovanja, ce se le da…..Tako na kratko, zelo na grobo v premislek!!! Ko bos to prebrala in ce menis, da ti je kaj v pomoc, pa veselo na delo! Drzim pesti in verjamem, da ti bo uspelo, ker to hoces! Pa oglasi se se kaj! LP!
LEP DAN.Ponca,praktično ti ne vem odgovoriti.Verjetno bi rešila tudi prejšnji zakon,ker je nastal izključno iz ljubezni,samo tega nisem znala.Raje sem zbežala misleč ,da bo potem bolje.Mogoče bi bila še najboljša varianta izboljšanja,da ostaneš sam z otrocmi,jih uživaš dokler se ne osamosvojijo,potem pa ko si spet sam,poiščeš sorodne duše ,ki ti poživijo preostali del življ.Brez obveznosti,problemov,če ti ni všeč preprosto greš v svoj kotiček.Sem mogoče izgubila zaupanje v družinsko skupnost?? TATTI
Mogoce imas se en malce bolj crn dan…Ne, nismo ze a priori ustvarjeni za samotarjenje….Je pa res, da je skupno zivljenje zakoncev vcasih hudo, hudo naporna zadeva….In hvala Bogu, da po dezju tudi posije sonce! Sonce si pac lahko priklices tudi sam…Ce verjames v ta pojav in ce znas tudi kaj carati….Tako nekako v prispodobah, kajne? Ti ze najbrz nisi ustvarjena za zivljenje brez partnerja, ker bi sicer ne poskusala znova po slabih izkusnjah….Tedaj, ko te nekdo najbolj razjezi, se vsedi in zacni pocasi razmisljati ( ceprav je tezko, priznam! ) katere dobre lastnosti ima ta tvoj clovek, zaradi katerih ga cenis in obcudujes….In potem zacno bledeti vse tiste “razmazane in popacene” slike….
Itd, itd…..Saj znas, saj si bistra zenska! LP!
Se kar strinjam s teboj Petka.
MM živi in delaj tisto,kar ti paše,predvsem začni misliti na svoje potrebe,
seveda pa vključi počasi , ne kar na nož, poleg še moža,
obisk savne, povabi ga v kino, gledališče, na pivo …
nedeljski sprehod v dvoje, pred kosilom,
popoldansko kolesarjenje, vikend na morju, v hribih…
obisk prijateljev,potepanje po trgovinah,…
ne tečnari s kuho, likanjem,pospravljanjem — vse te bo počakalo,
ko boš pa zadovoljna s seboj, pa bo to kar usput narejeno
nehaj se smiliti sama sebi in kaj ukreni v to smer
želim ti ,da se ti tvoje želje izpolnejo.