Najdi forum

Pozdravljeni!
Sem v obdobju male depresije, ne vem ali to sploh je, zato sem se odločila, da obiščem psihoterapevta. Datum imam še le v septembru, zato se za ta čas obračam na vas.

Vem kaj me muči, kaj mi kali notranji mir. Stara sem 29 let, zelo fejst navezana na starše, lahko bi rekla, da živim še vedno pa načelih drugih, svoje želje pa sem v sebi zatrla. Zdaj pa v sebi čutim nemir, nemoč in slabo vest, če delam po svoje. Kar nekaj časa je bilo potrebnega, da sem spoznala od kod notranji nemir, ki mi vsakih toliko udari ven. Težave sem zaupala najprej fantu in nato tudi staršem. Vsi me podpirajo in negativno ocenjujejo moje poglede, a kaj ko so v moji podzavesti, grajeni v vseh teh letih in jih ni moč čez noč odpraviti. Odločila sem se, da se bom kontrolirala v situacijah, da bom sebe pozitivno povzdignila, da bom izpostavila starševe besede…. koliko časa mislite, da človek rabi, da se znebi teh bedastih občutkov. Mislim, da rabim spremembo, da bi otrok, ki ga s fantom planirama porazdeliv oz. prevzel velik del ljubezni, ki jo še vedno gojim do strašev, po drugi strani bi pa tudi oni svojo ljubezen usmerili še na vnučke. Ne vem, ali je to prava pot, računam še na psihoterapevtovo pomoč, a kako do takrat?
Imam fanta, jeseni boma začela na urejanju skupnega stanovanja, sicer je dela veliko, tako da bo kako leto potrebno za najin kotiček. Ker planirama otroka, me še zanima, je prav da se odločam za to, čeprav imam probleme z svojo podzavestijo?

Hvala in lep dan

Pozdravljeni,

Glede otrok vam lahko povem, da nihče ni nikoli sto odstotno pripravljen na njih in ni nam treba biti popolni, da se za njih odločimo. V vašem primeru nikakor ne vidim zadržkov za otroka, vendar pa bi vam odsvetovala prelaganje kakršne koli odgovornosti na otroka, kar se tiče vaših staršev.
Otrok je sad vajine ljubezni in se tiče samo vaju. Stari starši so samo za zraven, da pomagajo, če lahko drugače pa ni otrok za to, da izpolnjuje njihove potrebe, prav tako niste za to vi.
Dobro se mi zdi to, da ste prepoznali vzorec navezanosti na starše in obratno in mislim, da je dobro, da pričnete sebe spoznavati in priznavati kot samostojno žensko, ki gradi svojo družino, ki ne bo podaljšek že obstoječe družine.
Predlagam vam, da si podarite izkušnjo, kako živeti en mesec (lahko tudi manj, vendar vsekakor več kot ponavadi) brez kontaktov s starši. Povejte jim, da to potrebujete zato, da se boste bolje spoznala in ne zato, ker jih nimate več rada. Potem se opazujte in javite kakšni so bili občutki.

Lepo vas pozdravljam in vam želim pogumno korakanje po poti samostojnega življenja,

Tanja

New Report

Close