Težak karakter ali MOM?
Z Možem sva skupaj že 18. let. Imava tri otroke. Večkrat si očitam, kje zaboga sem zgrešila pot, kdaj nisem opazila, zakaj nisem postaviljala mej, pa sem ugotovila, da je vse skupaj polzelo prav počasi navzdol….Še pred letom sem kolebala ali se morda nisem dovolj potrudila, sem morda res samo razvajena, kot mi pravi on, ampak ko pa se je resničnost začela odmikati od tega kar je govoril…takrat sem pa doživela sesutje sistema.
Če je bilo prej kar nekaj izpadov nadzora, ljubosumnja, veliko posesivnosti in bi to lahko pripisala njegovu alfa samcu značaju, pa se je v zadnjih letih začelo intenzivirati; če sem se predolgo tuširala (po njegovem), mi je ugasnil toplo vodo, če sem brala knjigo, mi je izklopil varovalko , žaljivke, nesramnosti pred otroci, skrivanje GSMja, računalnika, izklapljanje TVja, skivanje daljinca, antene, kablov, prav iracionalen je bil glede luči, tople vode (finance sploh niso problem!) sčasoma pa je nadzor razširil tudi nad mojo službo; kdaj pridem, kdaj grem, kukanje izza oken, nadzor nad mojimi financami…da o plačilnih karticah sploh ne govorim, ker jih je imel vse name zapisane, na njih pa zapravljal. Lastil si je vse dobrine in vsa sredstva.
Alfa samec, težak karakter ali MOM?
Ko sem prijadrala na ta forum sem se v njem našla. Ker sem bolj prilagodljive narave, sem se upognila toliko kot je bilo potrebno za ljubi mir. Če sem ga soočila z neresnico jo je mojstrsko upravičil. V pogovorih, dialogih spretno manevrira in navadno pristanem na zatožni klopi kar sama. Če ga soočim z neresnico, jo zavije tako da še sama ne dojamem. Živela sem v steklem gradu in ko sem začela o tem govorit, se pogovarjat sem dojela, da živim njegov koncept. Samo njegov koncept, njegovo resnico, njegove želje morajo biti moje želje, njegove potrebe njegove. Se ne ustavi.
Nasilje? Izredno sem postala občutljiva na surovost v odnosih. Tudi fizične surovosti je kar nekaj tudi do otrok. Suvanje, brcanje, stiskanje za vrat, postavljanje otrok pred vrata za malenkosti. Vir konflikta so kosila ali pa trenutki če so otroci z mano v lepem vzdušju (se igramo, smo na kavču), tudi šola, obveznosti – samo komande nobene pomoči. Sledijo ukazovanje, zadolžitve, sledi kaos, vihar kar naenkrat! In vsi bezlamo, jaz skušam mnimalizirat zadeve, pa na koncu samo padem v boben njegovega pralnega stroja. Centrifuga na polno.
Ko sem začela premišljevati vse kar mi očita, sem nenadoma uzrla, da so vse to njegove lastne nesposobnosti! Kakšno olajšanje! Problem je, ker sem ga pričela ogrožati na polno in v vsakdanjih stvareh; takoj se počuti napadenega…
Sama prihajam iz podobnega družinskega okolja, moj oče ima zelo podobno osebnostno strukturo. On prihaja iz ločene družine, sumim pa da je bila njegova mama MOM, na koncu je končala v alkoholu in na pomirjevalih.
Zelo so mi pomagale različne infomacije, ni tipičen nasilnež, je pa izrazito inteligenten, intuitiven, in manipulativen. ZA družbo je krasen, navzven smo lepa družina. LAni sem se za nekaj mesecev odselila in je bilo krasno. Sledile so obljube, vse bo naredil zame, jaz sem mu edina in edina itd. Pa sem šla nazaj, poskusila zakonsko terapijo in ravno ko smo prišli do jedra pri njemu (odnos z mamo) se je začel izogibati seansam. Nekje okoli novega leta je tudi meni vse dol padlo in sem se postavila v vlogo opazovalca. KO sem mu rekla, da se nameravam odseliti sem dobila svojo porcijo psihičnega pritiska. Ni mi pustil spati, zjutraj me je zbujal, monologi kaj vse sem, kaj je moja družina, kaj so vsi moji prijatelji, služba…vsi so se znašli v psihotičnem krogu. Ponoči, brskanje po torbici, gsmju, diskreditacija pred otroci. Napet kot struna….sem šla sicer k staršem, kako dolgo pa bom pri njih zdržala pa ne vem, sem šla samo iz dežja pod kap. Bedno.
Ko pomislim za nazaj, so bili tudi lepi trenutkih, žal pa je bilo teh v zadnjih letih vedno manj…nekje sem prebrala, da se te motnje nekako prikrivajo, se da z njimi živeti do 35, 40 leta, potem pa enostavno ne shendlajo več. Če pogledam nanj ga vidim dvojno, takoj podpišem njegov racionalni del, njegovega čustvenega pa ne….
Ce je to vse res, kar si napisala, potem pac moras iti stran. Pa ne se vracat, pa ne toliko analizirat. Je, kar je. Pejd naprej. Kar si dozivela, je v preteklosti. Zakaj jo znova in znova podozivljati? Zakaj poskusas razumeti njegova dejanja in jih opravicevati z njegovim otrostvom? Sam se je odlocil, da je tak. In ti bos trpela skupaj z njim? Ah, daj no. Ce jutri umres, ti ne bi bilo skoda samo se ene minute preziveti z njim? Vzemi si kredit, ce ne gre drugace al pa pejd v podnajemnisko stanovanje, ce se imas se kaj rada.
Albertina, prebrala večkrat, kar si napisla. Če je vse res in sploh ne dvomim, da ni, je tale “alfa samec” čisto navaden nasilnež in hud tiran, ki je zagrešil kup kaznivih dejanj za katere predpisuje Kazenski zakonik in Zakon o preprečevanju družinskega nasilja, celo zapor.
Ni nobenega opravičila, ne izgovora. Za nasilje je odgovoren tisti, ki ga povzroča, ne tisti, ki ga je deležen. Vse ostalo je nakladanje in izgovarjane na težko otroštvo pride samo prav.
Vztrajaj in zdrži. To je edina, a najtežja pot.
Mogoce se ti je zdelo malo pretrdo napisano, mogoce celo kruto. Ni bilo napisano z namenom, da te zaboli, ampak z namenom, da te premakne iz vloge zrtve v samostojno odraslo osebo. Jaz sem hodila z MOM osebkom samo eno leto, pa se to je bilo prevec. Veliko prevec. Ti pa si z njim ze leta, letaaaaaa. Ni boljsega dneva, da zacnes svoje novo zivljenje, kot je danes.
Pozdravljena Albertina!
Karkoli že piše na etiketi vedenja tvojega moža je to definitivno daleč stran od normalnega. Meni se to bolj bere kot paranoidna osebnostna motnja ( preberi si tisti del v knjigi Čustveni vampirji) . Ampak, kot že pogosto rečeno na tem forumu, za ta prave diganoze so strokovanjki.
Res je, da so lahko ljudje, kot je tvoj mož na začeteku super, vsaj dokler jim vse štima, tako kot so si zamislili ( ni nobenih ugovorov ali kdo drugi ne misli s svojo glavo oz drugače kot oni) in imajo popoln nadzor nad vsem in res je tudi, da se lahko takšni karatkerji z leti tako poslabšajo ( ali izboljšajo, četudi takšnih sem manj videla) in tudi, da sčasoma tega ne moreš več prikrivati.
Še posebej tisti, ki so dolgo s takim človekom včasih težko dojamejo, kako zelo bolni so njihovi partnerji, ker je tako kot pri tisti žabi, ki smo jo tudi dostikrat omenili na tem forumu – če jo vržeš v vrelo vodo odskoči, če jo daš v hladno in počasi kuhaš, ostane do smrti, ker ne čuti tako počasnih sprememb. Podobno je tudi s takšnimi partnerstvi. Od zunaj ti že lahko jasno vidiš, če si pa notri že dolgo časa je pa presneto težko jasno videti, še posebej če imaš enega takega visokofunkcionalnega inteligentnega vamprija, ki so mojstri manipulacij in mašanja megle in ki se jim pogosto ob najbolj norih dejanjih uspe izvleči tudi tako, da prepriča vse ostale, da je z njimi nekaj narobe.
Preberi si morda že Ne stopajte več po prstih ( četudi je za mejno osebnostno motnjo , pa so notri dobre rešitve tudi za tiste ljudi, ki se vedejo podobno, kot kakšna druga ) Obstaja pa tudi na tone angleške literature. Če lahko, si najdi suport, pa naj bo to v terapiji, terapevstki skupni, tukaj na forumu ali pri prijateljih, ki ne podlegajo njegovim spinom. Iz tega se je sam precej težko izvleči, vsekakor pa dlje traja.
GittaAna
Nina Nana, Blb, hvala. očitno še zmeraj potrebujem zadnjo brco v rit in odziv okolice DA TO NI NORMALNO!
Gitta Ana tvoje besede so zmeraj lepe, dobre. Sem šla malo po sosednjem forumu brati; morda je res paranoiden, vse to je kazal že v pretekoosti (vse ukradejo – pa le zgublja stvari, / za nastalo situacijo so krivi vsi drugi – bankirji, tajkuni, odvetniki, moja služba, moje prijateljice, …vsi, samo on z svojimi dejanji ne).
Bom prebrala, se pozanimala.
PA ta mi je dobra; spoznat svoje šibke točke in jih ojačat. Tu me čaka še delo.
Albertina!
Vsak od nas potrebuje določeno “število krogov”, ki jih mora prehoditi, da se lahko odloči. Sama sem jih pretekla vseh devet iz Dantejevega pekla, preden sem ukrepala. Res moraš pasti na najnižjo točko, da se soočiš sam s seboj in svojo situacijo. Dokler je še kolikor toliko znosno, pač upaš, se slepiš, si lažeš “sej bo enkrat boljš”.
Ja, naše šibke točke. Vzorci primarne družine, podoba očeta in matere. Neizbrisno nas zaznamujejo. Se strinjam. Če ti bo pomagalo, ostani z nami, če boš zmogla sama, še toliko boljše. Zase vem, da sem izredno vzdržjiva, pa sem vseeno potrebovala podporo pravih prijateljev, psihoterapijo in stike z “udeležankami”, ki smo pisale na tem forumu in se osebno spoznale. Zelo veliko ti lahko pomeni, da nisi sam, da nas je precej in imamo enake probleme.
Želim, ti vse dobro. Veliko vztrajnosti in “zdrave pameti”.
“Zdrava pamet” kaj je že to?
Ostanem z vami, že zaradi tega, da ne obupam, da vztrajam. Moja šibka točka? Otroci…tam me dobi, ampak sem to leto veliko delala tudi na tem. Spuščati. Pogovori, bodo že sami dojeli kaj je prav kaj ne. KLjub večjemu številu otrok jih moram spustit in poskusit rešit sebe. Oni bodo mi sledili, morajo mi!
Imam psihoterapevtko in eno leto terapije za seboj, individualne. Bila na skupini za samopomoč svojcev MOM, kjer me je psihologinja in tudi ostali tako pritisanili ob zid (dobronamerno seveda), da naj se že enkrat spokam in da naj ne trpim vsega, sploh ko sem začela relativizirat “pa saj je bila samo ena kolfuta…”.
Veliko se je nabralo in zgoščalo. Tudi sprostit se moram, skos mam paranojo, da me od kje opazuje, gleda, da mi bo vzel torbico, gsm… J arabim vas, rabim prebirat, rabim vsak dan prevrjat da to ni to, da me krivda ne požre (rušilka družine, uničevalka itd…), da moram mislit nase in na svoj mir.
Ninanana ti si se rešila ane? sem nekje prebrala tvojo zgodbo… si že zadihala s polnimi pljuči?
Odlično povedano NinaNana123. Vendar se mi zdi, da je sedaj , ko je malo več informacij o tem , kot pred časom, ko ni imel noben pojma, da lahko obstajajo takšni ljudje, ki niso zgolj “težki”, temveč imajo drugačno osebnost, ki je lahko zelo škodljiva za medsebojne odnsoe,..v glavnem, da se ti krogi vseeno krajšajo in jih je manj, ker je drugače, če pojma nimaš, kot če ti nekdo poskuša razložiti. Četudi ga na začetku sploh nočeš slišati, nekje zadaj inforacije ostanejo in pridejo na plano, ko pride do tiste točke, ki jih praviš dno.
GittaAna
Hvala, GittaAna za potrditev. Imaš prav, da je sedaj že veliko informacij in se počasi megla razkraja. Ko sem se pred leti zapletala z enim takim tipsonom, so vsi ostali imeli “izostreno sliko”, samo mene je nekaj tako vleklo k njemu, da je bilo že fizično boleče.
Zdaj vem, da je bil verna podoba mojega narcističnega očeta in sama sem bila točno taka kot moja mati. Ko so se tudi meni zjasnila obzorje in sem potem vlekla neke vzporednice odnosa mojih staršev in naju, so bile kopija kopije. Bilo je točno to, kar ti vedno napišeš: drame iz otroštva in velikanska želja in iluzija, da se bo tole z nama, končalo drugače. Srečno. Pa se ni.
Nekdo je napisal dobro resnico o postavljanju meja: Če jih ti ne postaviš sam, ti jih postavi tvoje telo. Diagnoza rak, me je tako kruto in na hitro streznila, da sem v “luftu” pokopla svoje iluzije in si še v sobi za intenzivno nego, resno obljubila, da bom svoje življenje temeljito “preluftala” in odstranila iz svoje bližine vse, kar ni zdravo.
Ko sem začela uresničevati zaobljubo, so kar same od sebe odpadale vse, name prisesane pijavke. Bilo je veliko galame v primarni družini in še več med nama. Vloge so se vzpostavljale na novo. Nekaj tapravih oseb je ostalo, prišli so novi z zdravimi pogledi na sobivanje. MOMster (res, da brez uradne diagnoze) pa že nekaj časa osrečuje s svojimi turbolencami novo damo.
Vse se postavi na svoje mesto ob pravem času, le sebe moraš spraviti v red in sprejeti odgovornost za svoje početje.
Bodite, lepo!
Da se delijo zgodbe, informacije je tako dobrodoslo…
Hvala ninana za tvojo zgodbo, saj bolezen je uciteljica… In super da ti je uspelo.
Neje sem brala tole z iluzijami je najvecja nevarnost. Iluzija lepe druzine, lepih otrok, lepega in dobrega moza, je tisto kar te zaslepi popolnoma. Zelja necesa, kar nisi imel…
Draga Albertina, dobrodošla v klubu! Tudi meni so se s pomočjo tega foruma odprle oči, da pravzaprav ne morem storiti ničesar, da do drame ne pride, ce jo hoče on. Prav tako me je prepričeval da sem nora, da nujno potrebujem antidepresive, saj sem bila zaradi njegovih groženj in psihičnega nasilja popolnoma brez energije. Zdaj je na srečo bivši, da je temu tako, sem pa tudi morala kar skozi nekaj krogov pekla.Uspešno se pobiram, hvaležna sem za vsak dan, ki ga preživim v miru, brez strahu, da bom spet kaj naredila narobe, da ga bom narobe pogledala ali pa ga ne bom pogledala pa bi ga morala. Sem pa v tvojem zapisu prvič zasledila, da ta motnja inzenzivneje udari od 35 leta dalje. Tocno tako je bilo pri bivsem – res je pa tudi, da sva takrat dobila otroka. Rahle opozorilne znake v preteklosti sem pa seveda prezrla; morda tudi hote. Velik objem in drži se!
Pozdravljeni!
Berem in sem navdušena. Tale stavek se bo znašel pri meni na tabli v ordinaciji. Delal bo družbo do sedaj najdlje napisanemu geslu, ki ga vojaki uporabljajo za povečanje motivacije in se glasi: “Bolečina je šibkost, ki zapušča telo.”
Če dodam še eno iz moje zbirke (vojaške): “mi se nikoli ne umikamo, zgolj napredujemo v drugi smeri.”
Skratka, da ne boste mislili, da sem hudo militantna. Ideje za motivacijo pobiram povsod, brez zadrege. Vaše zgodbe so bojevanje proti lastni šibkosti, dvomu, bolečini na eni strani in za nekaj boljšega, varnega in srečnega na drugi strani. Vztrajajte, se splača.
LP
M
Najprej hvala za vse komentarje pod postom.
Pri meni se je v teh dopustniškem času kar nekaj premaknilo; najela sem stanovanja in se vselila. Otroci so zaenkrat še na morju, tako da ko pridejo nazaj, jih seznanim še s tem.
Prebrala knjigo Ne stopajte več po prstih, kjer je res Gitta Ana opisano tudi za te “težke karakterje” ne samo MOMsterje, oziroma te ojača v razumevanju njihovih iracionalnih želja, otroškemu čustvovanju, ne vem, jaz sem jo požrla dobesedno, sem ga pa našla kot visoko funkcionalnega, delujočega z izbruhi (metanje stvari, premočno in ekstremno reagiranje za malenkosti, kregi, paranoja, sovražniki, vsi drugi krivi itd.)
Čas je tudi, da se preneham ukvarjat z njim; se ga pa v resnici zelo bojim. Kljub temu, da zna biti nasilen (psihično predvsem, in grob fizično) mu otrok ne mislim vzeti, čeprav bi po sodniških poteh mi zagotovo pripadali. V resnici se bojim njegove zlobe, da bo šel name z njabolj zlobno obliko: manipulacijo preko otrok. Moja strategija je počasna, da vidim kako se bo vse skupaj odvijalo; bojim se it na nož, do sedaj se mi glih ni obrestovalo… sem pa pripravljena na vse.
Fajn je brat zgodbe, ki so pustile take blesave moške/ženske za seboj… Kljub temu, da sem naredila nekaj pomembnih korakov, se mi zdi, kot da sem šele na začetku…. Hvala Drnovškovi za komentar, tebi Gitta Ana, Nina nanai, BZ in mimi in Kristini…ter še drugim!