teža izkušnje
Ko berem ta forum, spoznavam kako zelo je težko ob izgubi ljubljenega.
Meni je vaša pomoč na tem forumu zelo pomagala v prvem letu po fantovi smrt. In še jo bom potrebovala.
Razumevanja in sočutja, ki sem ga bila deležna tu, ko se je vse okoli mene sesuvalo, ne bom nikoli pozabila.Hvala vsem.
Neverjetno kako je težko. Pa vseeno najdem moč in grem naprej.
Čestitke vsem, ki imamo moč in vztrajamo.
HanaAna
Ali si pisala sem?
Tudi jaz pišem sem…
Želim ti še veliko moči naprej. Jaz jo vedno, ko mi je hudo probam najti tukaj, ker se mi zdi, da m ljudje tukaj še najbolj razumejo.
Veš, si pa zadnje čase zastavljam vprašanje – ali je možno, da eni čisto pozabijo, kako je bilo, ko so utrpeli izgubo, kajti moje bolečine ne razumejo vsi, s doživeli so jo… Zato se pa potem zatečem sem na forum, kjer pa me res vsi razumejo… večkrat pogledam sem, vsak dan, zjutraj, ko začnem službo, včasih umes, absolutno pa vsak večer.
To mi pomaga, nihče me ne obsoja, nihče mi ne reče, da bo že bolje, vsi čutijo na način, ki mi pomaga.
Hvala vam vsem skupaj…
Pozdravljene!
Tudi jaz vsaj enkrat dnevno pogledam sem. Tudi meni je hudo. Pred dvema mesecema sem izgubila očeta, kar naenkrat. Težko je pisati o tem a še težje je, ko drugi rečejo saj bo bolje, čas bo prinesel svoje, moraš zdražati imaš otroke.
Vendar ne gre, meni je iz dneva v dan težje, ne najdem se, zjutraj komaj vstanem, nekako preživim dan.
Vesela sem, da obstaja ta forum, meni pomaga.
Hvala!
Tudi sama večkrat zaidem na ta forum, čeprav bolj “pašem” na forum Ko starši žalujejo. Vendar je tako malo obiskan oziroma malo odziva, da večkrat pogledam tudi na to stran.
Nataša, popolnoma te razumem. Minilo je že dve leti od smrti moje hčerke, pa vsi pričakujejo od mene, da sem že pozabila, da bom živela tako kot prej, da se bom zabavala z njimi in družila,… Najhuje je pa to, da niti tisti, ki imajo kakšno izgubo za sabo, ne razumejo moje bolečine oziroma nekaterih mojih odločitev.
Hvala vsem za odgovore. Jaz sem zdajle prišla z večerje s prijatelji, kateri so me držali gor ves čas atijeve bolezni. Imam sicer svojo družino, dva mala otroka, dobrega moža in pa še mamo.
Vendar imam tudi prijatelje, tiste dragocene, ki so mi v oporo v teh časih, ko sem res vsa sesuta in mi solze pritečejo kar mimogrede.
Torej, bila sem na večerji z mojimi najboljšimi prijatelji in tam je igrala živa glasba. Prvo sem tam zagledala atijevega zelo dobrega prijatelja. To me je potrlo do kraja. Kajti zdelo se mi je, da bi ati moral biti poleg njega, a ni ga bilo.
Nadalje pa se je odvrtela pesem Čebelar. To je bilo konec. Začela sem tako jokati, dušilo me je, trgalo dušo. Kajti ta pesem je bila od mojega atija. Prijatelji so me z vseh strani obdali,nemo opazovali, nakar smo malce zapustili prostor, saj nisem mogla zdržat. Moralo je preteči nekaj časa, da sem prišla k sebi.
Ja, s pomočjo prijateljev, ponovno. In hvala jim.
Ja, ljudje pravijo, zdrži, pa saj bo… itd. Moji ljudje ta večer so bili bolj kot ne tiho, in to mi je pasalo, le ob meni so bili.
In pride trenutek, ko te neka stvar spomni na drago osebo, ki je več ni. Takrat je, da bi kričal od bolečine.
Nov dan je, kmalu bo nov dan, spet se bo treba prebiti, tako kot mi je napisala emamax, točno tako je. Zjutraj komaj vstaneš in težko prebiješ dan. Včasih je bolje, drugič je slabše.
Nimaš pravega veselja, čeprav so tu otroci, čeprav je tu mož, čeprav je tu še ostala družina, vendar včasih ne zmoreš, nočeš videti ne slišati NOBENEGA. Takrat se jaz zaprem v svoj svet, me ne zanima NIČ na tem svetu. Postorim le tisto najnujnejše.
Naj vam mirno mine nedelja.
Nataša,
V petek sem gledala oddajo pri kateri sta bila mož in žena, ki sta poročena že 60 let. Mož je bil na moč podoben mojemu dedku. Spomnila sem se, da bi moja dedek in babica ravno na valentinovo praznovala biserno poroko, a dedka že skoraj osem let ni več med nami. Sredi oddaje sem planila v jok. Pustila sem solze, da so samo tekle po licih. Z babico sva se samo pogledale in obe sva jokale. Vedela je, zakaj jočem. Babica, vedno tako močna in odločna ženska, ki drži pokonci vso našo družino, se je zlomila. A bili sva skupaj, bolečino premagujeva skupaj.
No najprej hvala, da ste odpisale.Meni je zelo hudo, samo pred drugimi mi je zelo težko razkrivat solze.Me pa ima da bi se včasih kar razjokala v šoli.Ne upam pa jokat pred mamo, ker je tudi ona še vedno zelo občutljiva glede tega.Jaz upam,da si bom lahko tukaj dala duška in vsaj tukaj izlila iz sebe tisto kar me boli.Hvala za podporo.
Lep pozdrav,lisica.
Rainbow nepr., utopično je od starša pričakovati, da bo pozabil izgubo svojega otroka … kje pa! Moji sosedi je umrla hčerka pred dvema letoma, pa pride vsak mesec vsaj enkrat k meni, da se izjoče, da izlušči malo nakopičene bolečine v sebi še v moje dlani. Obe jočeva, nikdar pa nisem tako v prazno dejala, da bo bolje! Ne, nikoli več ni tako, kot je bilo in ne more biti. Staršu se ne more zgoditi resnično nič hujšega, kot to, da preživi svojega otroka. Morda sčasoma postane bolečina znosnejša oz. taka, da jo prenašaš, ne da skočiš nekaj izjokat svojo bol. Kolikokrat sem o tej moji sosedi premišljevala dolgo v večer (poznala sem njeno hčerko, zelo dobro sva se razumeli) in v tišini noči sem skušala razumeti bolečino, ki jo nosi v sebi. Pa je ni moč razumeti, kajti ko sem samo pomislila, kako bi bilo meni v taki situaciji, me je zlomil jok in sploh nisem mogla razmišljati razsodno! Ni mogoče!
Zato vedno z njo vred jočem, da si olajša dušo. In jo poslušam! Vsaj to lahko naredim. In ji pravim, da se mora samo zelo zelo zaposliti, da ima zaposlene roke, noge, glavo, misli … da se moč bolečine čim manjkrat vrača v tako močni obliki. Smili se mi, objamem jo, skušam govoriti z njo o lepih dneh, o lepoti njene hčere, o dobroti njene hčere, potem greva tja do gmajne, nabereva, kar je nabrati mogoče, da potem odnese na njen grob.
Drži se, Reinbow!
Ja, res je, solze so zdravilo duši… naj tečejo, zakaj ne! Po joku postane naše telo za spoznanje bolj olajšano, z jokom izpiramo tudi bolečino, naj ta ostane čista, tista, ki ne bo zameglila spomina na nam drage. Bolečina in jok gresta skupaj in na to bolečino naj se ne nalaga ne prah, ne druge smeti, ta naj bo čista za naše, ki jih nosimo v sebi. Jok naj bo naše zdravilo …
A tukaj ste!!!Nataša1,Nataša1-DARJA. Sedaj pa se selim s foruma s tematiko kako živeti z rakom.Sem želela mojo zadnjo objavo prenesti na to stran, pa žal ne znam, nimam pa volje še enkrat prepisati O:(((.Upam, da sem sprejeta med vse vas na tej strani.
Nataša1, se le podpišem, boli,boli…čeprav sta tu otroka, mož se je izoliral, kar še bolj boli. Sestra, ja ona je tista, ki sem ji najbolj hvaležna. Čeprav je štiri leta mlajša, sem bila zmeraj v skrbeh zanjo, da jo bo mamičina izguba zlomila, vendar nasprotno, zlomila sem se jaz.
Upam, da je ta forum bolj obiskan in bran kot pa Kako živeti z rakom.
Tudi, ali smem jaz prenesti tvojo izjavo sem? Saj ni drugega za narediti, kot svoje besedilo označiti in prekopirati, potem pa sem priti, odpreti novo temo in spdaj prenesti besedilo.
Drži se, tukaj so ljudje, ki jih kalijo bolečine. In kdor sam izkusi bolečino, ne more te povzročati drugim tako, da se za te ljudi tu ne boj, ne bojo te užalili ali ti povzročili kaj takega, kar bi te še bolj bolelo. Je pa včasih izražanje z besedami, brez mimike, brez gest, brez neverbalne komunikacije, zgolj virutalno … lahko tudi malo težko, ker vskameu človeku beseda ne teče ravno lahko in je lastno bolečino in strahove in obpub težko izraziti, če človek nima ravno veliko besednega zaklada. VEndar … razumejo vsi, tudi brez veliko besed, pa še kako razumejo!
Dobrodošla … v iskanju tolažbe, v iznašanju strahov in obupa, bolečine, v prenašanju svojih izkušenj, v tolažbi drugih …