Pozdravljeni,

Zaradi tesnobe se počutim tako zmedeno in tako odrinjeno od ostalih. Ta tesnobna motnja je zelo intenzivna in sploh ne vem, kako naj si pomagam. Zaradi paničnega napada, ko sem mislila da se mi bo zmešalo, sem hotela kar steči na samo, na zrak, domov v sosednjo hišo. vendar nisem mogla, ker sem brala, kako je grozno puščati otroke same (tudi za pet minut, kolikor ponavadi traja napad). Sam panični napad me ne bi toliko motil, če ne bi zraven imela vsiljivih misli, da bom otroku kaj naredila, zato sem res želela kar čimdlje stran, česar pa nisem mogla storiti, ker so mi bili zaupani otroci v varstvo. Takrat seveda nisem vedela, da so to vsiljive misli in da so moje misli povsem nerealne, neresnične. Kot drugo sem brala, kako se tašče vmešavajo v življenje snah in svojih sinov v zvezi z njunimi otroci in sem pomislila, kako se vmešavam, ko kakšno uro, kolikor sem pri njiju, skrbim zanje z enako skrbnostjo, kot sem za svoje (te osnovne potrebe, kot so pestovanje, hranjenje, animiranje otrok, previjanje in tudi to, da mi včasih zaspijo v naročju. Za vse to je včasih ura časa dovolj. Drugače mi dovolita, da kdaj pa kdaj poskrbim zanje, a kaj če mi samo ne povesta, da ju to zelo moti, kar ju najbrž, samo da jaz tega nisem vedela, ker mi nista povedala, tako da ne vem, ampak verjetno mislita, da je to njuno delo in da naj ju pustim. Jaz ju nisem, pa bi ju, če bi slutila, kaj mislita. Drugače jim ne delim nasvetov, še manj, da bi kogarkoli skušala vzgajati, saj se dobro zavedam, da je to delo izključno na starših in to sem vedno tudi vzela tako. Zdaj pa se sprašujem, ali je kaj narobe z menoj poleg paničnih napadov. Sem pod stresom in me zanima, kako naj stvari izpeljem v prihodnje, da bom vsaj nekaj stvari izvedla pravilno, ker se mi zdi, da se vsega, kar se lotim, lotim iz napačne strani, zaradi česar se bojim, da bom še res znorela, kar je tudi verjetno posledica vsiljivih misli oziroma tesnobe. Res si želim stvari obrniti na bolje, a se ne znajdem. Ne vem kaj je prav in kaj ne, vem samo, da sem tesnobna, tesnobna in še enkrat tesnobna. Kako si naj pomagam, kaj naj storim? Rada bi vedela, res bi rada bi storila, tako da bo prav.

Morda imate kakšen nasvet, karkoli.

Pozdravljeni,

zelo verjetno je pri vas osnovna težava obsesivno kompulzivna motnja. Seveda, če želite biti prepričani, bi bil potreben pregled pri psihiatru. OKM se zdravi ali z zdravili (uporabljamo različne antidepresive) ali s psihoterapijo, lahko pa tudi z oboje, če je motnja izrazita. Sicer pa, vsi ki se za OKM zdravijo pravijo, da je zelo moteča in običajno pomembno vpliva na kvaliteto življenja in zato se splača poiskati pomoč. Verjetnost, da bo izginila sama od sebe ni velika.

Lep pozdrav,