Tesnoba…
Pred tremi leti sem doživela prvi napad tesnobe. Postalo mi je slabo, srce mi je pričelo noro divjati, polila me je mrzla polt. Takrat tega nisem vzela za nič takšnega, saj so mi takrat tudi dobila tabletke proti slabokrvnosti, ker sem bila zelo slabokrvna. Nato se mi je to ponovilo čez par dni, ampak samo hitro bitje srca, ob tem sem se prestrašila in odšla k zdravniku, ta mi je predpisala Lexaurin 1,5 mg in tega sem vzela ob napadu, ponavdi ponoči. Ker po tem nisem upala nikamor sama, sem poiskala pomoč psihiatra in ta mi je postavil diagnozo: F 40,0, F41,0, F41,3 in situacijska depresija. A to pomeni, da gre samo za prehodno depresijo, ki so jo da pozdraviti ali je ta prisotna celo življenje. Takrat sicer nisem nikoli pomislila na samomor ali ka podobnega. Tudi upanja, da se poberem sem imela vedno dovolj. V čem ima situacijska depres. izvor. Se pravi, da pride od določene situacije?
Lep dan in hvala za odgovor!
Spoštovana Melita,
pri vas gre za nizek tolerančni prag za tesnobnost in z njo pospešeno reagirate ob obremenitvah. Kadar se poleg tesnobnosti (ki je tudi sestavni del depresije) pojavijo še malodušje, motnje volje, vegetativne spremljevalne težave, pa govorimo o depresivni nadgradnji oz. situacijski depresiji. Tako anksiozna stanja, kot depresivne težave zdravimo z enakimi zdravili ob prepostavki, da gre za soroden biokemični izvor. Pomirjeval ne predpisujemo na daljši rok, saj lahko povzročijo odvisnost, antidepresive pa PRAVILOMA za 9 mesecev ali več zdržema.
In kaj je narobe z odvisnostjo!? Benzodiazepini (verjetno jih imate v mislih, ko govorite o pomirjevalih) so še vedno eno najboljših zdravul za socialno fobijo in druga anksiozna stanja. Nekatera (klonazepam) se v svetu brez težav predpisujejo na dolgi rok (pri nas pa samo pri zdravljenju epilepsije) in praktično ne povzročajo odvisnosti kot jo lahko alprazolam (Helex, Xanax). Pa tudi če nekdo postane odvisen od zdravil se meni to ne zdi nič tragičnega. Poglejte le diabetike in insulin. Ali pa zdravljenje visokega krvnega tlaka.
Spoštovani Stojan B.,
kako zelo se motite! Želel bi, da bi se na vaše pisanje oglasil vsaj eden, ki se je že boril z abstinenčno simptomatiko po benzodiazepinskih pomirjevalih in bi vam povedal kakšne muke in težave je pri tem prestajal, da o funkcionalnosti za skladno in uspešno življenje sploh ne govorimo. Primerjati človeka z diabetesom, ki mora jemati inzulin in nekoga, ki svojo nestrpnost tolaži s pomirjevali je skrajno deplasirano, saj sladkorni bolnik z inzulinom ni zasvojen, ampak ga potrebuje za preživetje. Podobno je z bolniki s hipertenzijo. Sodobna terapija anksioznih stanj se izogiblje pomirjeval in namesto njih uporablja antidepresive zadnje generacije, ki so tako eksperimentalno kot v klinični praksi pokazali boljšo učinkovitost.
Vsa mnenja, ki sem jih izrazil v prejsnjem porocilu, sem si ustvaril po dolgem raziskovanju spletnih strani, ki se ukvarjajo z raznimi oblikami anksioznosti in predvsem socialne fobije. Na vecini njih je (mogoce na zalost) mocno izrazeno mnenje, ki prevladuje v ZDA. Tam se klonopin (ce je verjeti mnozici zdravnikov in pacientov) ze deset in vec let uspesno uporablja za zdravljenje zgoraj omenjenih motenj. Velika vecina pacientov ga zelo dobro prenasa na dolgi rok tj. vec let in tudi s prenehanjem zdravljenja v glavnem nimajo problemov. Zadnje case se klonopinu pridruzuje se eno zdravilo, ki se prav tako uporablja pri zdravljenju epilepsije, namrec Neurontin (gabapentin), ki ni benzodiazepin. Njegova uporaba naj bi bila zelo varna in brez stranskih ucinkov. Se vec se pricakuje od njegove izboljsane verzije – pregabalina. Nekateri ga ze slavijo kot cudezno zdravilo proti anksioznim stanjem. Pocakajmo, pa bomo videli, vendar klinicne raziskave menda resnicno veliko obetajo. Vsa ta zdravila namrec delujejo na GABA sistem v mozganih, katerega nepravilno delovanje se (poleg serotonina) povezuje z anksioznostjo in fobijami.
S primerjavo z diabetiki nisem hotel nikogar uzaliti; ta primerjava je bila zapisana na spletni strani nekega psihiatra, povezave nanjo trenutno nimam pri roki.
Mislim da sem jaz tista, ki sem se borila z odvisnostjo o pomirjeval, ter antidepresivov. Abstinenčna kriza sploh ni bila lahka saj sem jo preživela v bolnici, ob strašnemu potenju, izpadanju las ,,,…Vsa ta pomirjevala so sicer zelo fajn, je pa tudi življenje brez njih veliko svobodnejše, saj nisi v neprestanem strahu koliko škatlic še imaš in kje jih boš dobil Sedaj sem čista tri leta.