Stara sem 34 let. Pred štirimi leti so se prvič pojavile težave. Srce mi ni bilo normalno, pač pa kot da bi se mi hotelo ustaviti.Splošni zdravnik, mi je predpisal HELEX. Ker se stanje ni umirilo sem obiskala kardiologa. Rekel je naj se umirim, imam takihardijo in predpisal mi je PROPRANOLOL TABLETE.Težave pa se kar stopnjujejo.Od avgusta 2001 me dnevno tišči v prsih,da se bojim ,da me bo infarkt.Tudi srce ima čuden ritem.Skoraj dnevno vzamem HELEX.Ker mi zdravnik pravi,da bo težava sama minila, jaz pa sem na robu obupa,saj imam vsakodnevne panične napade, sem se odločila , da si sama poiščem pomoč. Nikamor se ne upam več. Zanima me ali je ta bolezen ozdravljiva?
Ali je možno, da bom v svet še kdaj šla brez zdravil v žepu?
Ali je psihoterapevt pravi naslov, tudi če ta nima končanega študija medicine, temveč psihologijo?
Ali vsi psihoterapevti zdravijo s pomočjo hipnoze in ali je ta res tako uspešna pri takem zdravjenju?
Za odgovore se vam iskreno zahvaljujem.

EVA

Spoštovana Eva,

tesnobna stanja s paničnimi napadi se poleg obvezne psihoterapevtske komponente dolgoročno zdravijo predvsem z antidepresivi, medtem ko se pomirjeval izogibljemo, saj lahko povzročijo odvisnost. Potrebujete predvsem psihiatra, ta bo obvladal tako psihoterapijo kot farmakoterapijo, v neposrednem pogovoru pa bosta načela tudi vrsto sprožilnih dejavnikov, brez katerih bi vaša težava ne narasla do sedanje mere.
Psihoterapija ni v vsakem primeru povezana s hipnozo, psihoterapevt je lahko psiholog, ki pa mora s psihiatrom funkcionalno sodelovati, ker sam ne sme predpisovati zdravil.

Draga Eva tudi meni se je dogajalo čisto enako. Nikamor nisem upala, ker sem se bala da me bo infarkt, nonstop sem merila pritisk in srčni utrip, nikoli umirjena zaspala, vedno s strahom, tudi jaz sem obiskala psihiatra in ta mi je predpisal antidepresive, ki sem jih jemala nekje pol leta. Mislila sem da je zame konec, da bom kmalu umrla…..grozno skratka, ampak sem se poskušala na silo nekam spraviti med ljudi…..grozno je bilo, moji napadi mi niso dali miru, spet sem bila na tleh…..razumem te……hočem ti povedati, da se ničesar ne boj, ti napadi minejo in zaživela boš spet tako kot je treba…..verjemi……nič ti ne bo…..

Če pa želiš pa me lahko tudi ob napadih pokličeš, ti bom pomagala, kot sem sebi….

Meli,
tudi jaz imam enake težave, zato bi te prosila, če mogoče lahko kaj več napišeš o tem kako in s čim si si ti pomagala premagati napade. Jaz namreč tudi jemljem antidepresive (7 mesecev), ki mi jih je predpisal splošni zdravnik, vendar mi kaj dosti ne pomagajo. Pa še to: ali lahko napišeš ime psihiatra, ki si ga obiskala,(če si bila zadovoljna z njegovim zdravljenjem), ker ga imam tudi jaz namen obiskati pa nevem koga.

Pozdravljena,

imela sem natanko enake težave. Bila sem pri sedmih različnih kardiologih, hodila sem od zdravnika do zdravnika. Skušala sem najti nekaj oz. nekoga, ki bo prevzel odgovornost za vse to kar se je dogajalo v meni.

Imam majhno deklico in moža. Na videz je izgledalo, da je vse v najlepšem redu. A temu ni bilo tako. Imela sem panične napade, srce mi je bilo hitro, imela sem palpitacije (še danes jih imam – a me ne motijo tako) – nepravilni utripi srca, kot da bi mi hotelo srce nehati biti, kot da me bo kap..

Zdravnik mi je predpisal PROPRANOLOL, jemala naj bi celo ZOLOFT (a ga nisem nikoli). Kjub temu, da je situacija bila neznosna, utesnjujoča, je v meni ostal košček upanja, nek notranji glas, ki mi je pravil, da bo nekoč še vse ok., da sem na poti rasti in učenja in da vse to paše skupaj.

Spoznala sem prijetno psihologinjo, ki jo obiskujem že pol leta. Vsak teden se dobiva in se pogovarjava. Danes vem, da je vse kar se mi je dogajalo imelo in še vedno ima svoj razlog. Nič ni kar tako. Telo se odziva na tvoje čustvovanje, na čustva, ki jih imaš, ki si jih imela. Danes sem vesela, da mi je telo sporočilo, da bom morala korenito in globoko se zazreti vase se pogovoriti s seboj in se imeti rada. Gre za trdo delo.Sprejeti se v celoti – takšen kot si.

Nasvet: poišči si dobro sogovornico (po možnosti kvalificirano osebo), ki te bo vodila do sebe, ostalo je na tebi.

Veliko uspeha pri odkrivanju tako skrivnostnega sveta, kot je naša duševnost..
In še to: danes se mi zdi življenje lepo in mogočno.

Prvo kar sem naredila je bilo tole: razčlenila sem svoje življenje oz. dogodke v njih, ki so me spravili, do teh napadov…..vedela sem da moram nekaj nujno spremeniti v svojem življenju….in sem. Pustila sem fanta, ki me je spravljal iz depresije v depresijo….bilo je težko amapak je bila želja po boljšem počutju večja. Poiskala sem psihiatra v Mariboru – k njemu šla 2 x in ta mi je povedal, da sploh ne rabim nobenih zdravil oz. antidepresivov, naj si uredim življenje, ker sem še mlada, da je vse pred menoj, da sem popolnoma zdrava, pa da bodo tudi napadi s časom minili, ko se bom umirila.

Poiskala sem prijateljico, kateri sem lahko zaupala, z njo sem pod prisilo pričela hoditi v družbo….včasih je bilo nevzdržno – srce razbijalo kot noro…..vedno sem imela občutek da bom izgubila zavest, da me bodo peljali…..groza, ampak je šlo, nato sem spoznala moškega, s katerim mi prav tako ni bilo lepo, saj me je varal in čez čas pustil, ampak me ni strlo, vem da sem zaenkrat zdrava in da pač problemi so in bodo, drugače ne bi bilo življenje zanimivo.

Sedaj sem sama in lepo mi je, po eni strani sem srečna, da sem nekaj takšnega dala skozi, ker si sedaj znam pomagati in če se kdaj ponovi, vem da sigurno ne bo tako zastrašujoče, ker imam izdelane sama pri sebi neke smernice katerih se poskušam držati.

– imeti prijatelje na katere se lahko zaneseš
– vsak dan telovadim ali grem v naravo
– vera v boga mi je tudi nekaj pripomogla…
– piši dnevnik (počutje vsak dan, izdelaj si urnik kaj boš počela naslednji dan)

PRIPRAVLJENA SEM TI POMAGATI, LAHKO ME POKLIČEŠ IN POSKUŠALA TE BOM ODVRNITI OD SLABIH MISLI, SKUPAJ LAHKO NAČRTUJEVA OPRAVILA…..041/282-777