V literaturi o MOM in NOM (zlasti v tujih priročnikih) velikokrat zasledim, da poudarjajo, da naj bo terapevt usposobljen za delo z osebami s tema motnjama. Zanimajo me vaše izkušnje s tem, kaj se je dogajalo, ker je terapevt/ka mislil/a da vse ve, ali ni vedel/a, pa se je lotil/a tega, skratka karkoli takega, kar vam je ostalo v spominu glede terapevt-a/ke in vaše ljubljene osebe, ali vami, če ste hodili na terapije.

Žal so osebe z MOM in NOM tako zelo dobri manipulatorji, da v literaturi in na forumih (tudi tujih) pogosto zasledim, da tudi izučeni terapevti nasedejo lažem ali pa so deležni hudega napada s strani osebe s to motnjo. NOM/MOM so tako nevarni zato, ker svojim lažem pogosto verjamejo in jim tudi detektor laži ne pokaže kaj posebnega.

Moja tašča je po nasvetu osebne zdravnice šla enkrat samkrat na posvet, pa je prišla vsa besna domov in vsem na dolgo in široko razlagala, “kako motena je bila tista baba. Nima pojma. Misli, da sem jaz nora, je pa ona sama. Jaz se pa že ne bom pustila takšnim šarlatanom, da mi bodo predpisovali kakšna zdravila.”

Oni sami namreč ne vidijo, da imajo težave in sami od sebe, prostovoljno, ne bodo prav nikoli poiskali pomoči.

Upam, da imajo drugi kaj bolj pozitivne izkušnje.