Pozdravljeni!

Imam težave z 11 letnim sinom. V šoli odgovarja učiteljicam in igra klovna. To izvira od njegovega očeta, ki ne priznava nobene avtoritete, je jezen na vse, vse vidi slabo…
To izvira iz njegove vzgoje doma (zelo avtoritativen oče in mati slabička).
Vse so mu dovolili in nikoli kaznovali…

Doma smo se že pogovarjali in mož je rekel, da se bo popravil, a rezultatov
ni. Še vedno je jezen na vse…

Bili smo že pri družinski terapevtki v Dravljah, a mu je rekla, da zanj ni pomoči. Bil je nesramen do nje in jo žali, da nima pojma…Ni mu bila kos, ker ga ni znala motivirali al kaj.

Še vedno nisem vrgla puške v koruzo in ne obupala.Iščem terapevta, ki ne bi obupal nad nami in nam pomagal. A kdo bi bil to????

Hvala za odgovore

Poskusi pogledat na internet pod “Smisel življenja Postojna”.Tam je opisana sistemska družinska terapija, ki vključuje celo družino, tudi otroke.Lahko pišeš za informacije. Vsaka terapija je težak proces. Včasih se lahko stanje udeležencev celo poslabša. Če misliš da je terapija tvoja/njegova/vajina pot, poskusi. Drugače pa poskusi sama na terapijo. Ko se katerikoli člen v verigi spremeni, to vpliva na celoten družinski sistem. Torej ne čakaj na to da se bo mož spremenil ali otrok.Spremeni se sama, če s situacijo nisi zadovoljna.

Srečno in pogumno.

Terapevt ki reče,da nekomu ni pomoči ali se boji izziva v podobi 11 letnega dečka ali pa nima pravega strokovnega znanja in potemtakem tudi neve kje bi začel.
Vstrajajte,eden še ni nobeden!

Spoštovana Lisa,

kako težko vam mora biti z občutki, da vsi obupajo nad vami. Kot da ste tako nesprejemljivi, “grozni”, neprimerni in nevzdržni ljudje, da nihče ne more zdržati z vami… Nevredni enega spoštljivega pogovora, ene človeške topline, ene vztrajnosti z vami v vseh najtežjih trenutkih, ki vas v tem času spremljajo in tudi vam ne dajo miru in bi si želeli samo ene pomiritve, enih pravih odgovorov za to, kar doživljate. Vse to je krivično do vas.

Toliko jeze in besa je možno začutiti, kot da bi se cel svet iz ne vem kakšnega razloga obrnil proti vas. In vas ne pusti pri miru. Kamorkoli pridete vi, vaš mož ali sin, vsepovsod so težave. Česarkoli se lotite, je nekaj narobe. Ves čas dobivate sporočila, da ste neverjetni ali celo obupni oz. “da za vas ni pomoči”, kar ni res. Vedno je rešitev. Tudi pri vas.

Že sami ste ugotovili, da so otrokove in moževe težave povezane. Zlasti pa to, da je bil možev oče v mnogih potezah precej podoben. Ženske zanj so bile manjvredne, podredljive, necenjene in nespoštovane – ta očetova sporočila je vaš mož kot otrok ves čas srkal, čutil in sprejemal; tako je (nehote) dojemal tudi svojo mamo, sestre…, in tudi vas. Ne glede na to, koliko se trudite, ga spremljate, mu ustrežete, se prilagodite, zanj nikdar ni dovolj dobro, vedno bi bilo lahko še bolje. Kot otroku mu ni bilo varno (“vse so mu dovolili”), kar pomeni, da mu starši niso postavili jasnih meja, do koder sme; niti mu niso dali priložnosti, da bi se preveril v svoji samostojnosti, odgovornosti, odločitvah, dajanju mnenj, sprejemanju posledic za svoja dejanja…, ker mu je bilo vse dovoljeno. Ko je vstopil v realni svet, je najbrž večkrat naletel na neodobravanja drugih, ki so mu sporočali to, kar bi mu že starši morali zagotoviti. In ta jeza, ki mu ostaja (do staršev), je upravičena, saj so ga prikrajšali za možnost, da bi zmogel sam sprejemati življenjske odločitve, da bi zmogel svojemu sinu povedati, kaj je prav in kaj ne ter tudi zakaj. Ker te izkušnje ob starših ni dobil, še vedno ostaja v občutkih jeze in besa do sveta, ki mu “dela krivico”- zato vse (nevede) ponižuje, se jim maščuje, je nespošljiv, jih žali…, ne zmore pa še sprejeti, da bi lahko bilo drugače. Njemu je težko in nevzdržno – vsa ta občutja, ki jih nosi, so zanj pretežka, zato jih preko raznih poniževanj, sramotenj in cinizma sprošča kjerkoli. Vajin otrok pa je na vajino stisko zelo senzitiven in občuti vse, kar se doma in v vajinem odnosu dogaja. Ker tudi sinu niso postavljene meje in okviri, kaj je dovoljeno v življenju in kaj ne (sin ima sporočilo, da se odgovarjati učiteljicam ni napačno; oče mu tega ne zmore nuditi zaradi svoje stiske), ima PREVEČ svobode, je to zanj ne-varno, negotovo, težko in nevzdržno. Otrok namreč NUJNO potrebuje varne zamejitve staršev, nujno potrebuje meje, ki mu jih bosta postavila. Nujno potrebuje občutek, da vama ni vseeno zanj in za to, kako se počuti. Nujno mora razumeti, kaj je dovoljeno in kaj ne ter ga tudi učiti sprejemanja odgovornosti za vedenje in mišljenje.

Vsem vam je težko. Tudi vam, ki se trudite nekaj narediti za odnos z možem, za pomiritev otroka, pa kar ne gre. Nikdar pa ne obupate, ampak ste vajeni prenesti vse mogoče v življenju, ste zmožni ogromno pretrpeti, sebe in svoje potrebe pa čisto zanikati in odriniti v ozadje.

Rešitev je vedno v pogovoru. Da bi se zmogli z možem čimveč pogovarjati o tem, kako vama je drug ob drugem, kaj čutita, kaj doživljata, katera občutja se vzbudijo in zakaj… To je tisto, kar prinese pogovore.

Če vama je pretežko, ne odlašajta s strokovno pomočjo – pri nas ste kadarkoli dobrodošli, če se boste kdaj tako odločili. Nihče na svetu namreč ni “tak slabič”, nevrednež ali toliko zahteven, da ne bi bilo moč z njim vztrajati. Vsi ti neprimerni vedenjski vzorci in boleče besede, ki so nehote izrečene nekomu, kažejo na neznosno stisko, ki kar sama po sebi kriči, da se jo čimprej razreši in človeka razbremeni.

Želim vam vse lepo, ogromno zaupanja vase in poguma za zrele odločitve.

Draga Barbara!

Hvala lepa za spodbudne besede. Vidim, da ste že imela opravka s podobnimi primeri, ker ste tako dobro “zadela” situacijo.

Seveda se pogovarjamo, sedaj že 2 dni do jutra (jaz in mož). On hoče, da sami rešimo te probleme. Jaz pa mislim, da je veliko jeze in drugega nakopičenega v njem in, da sami ne bomo mogli čez vse to.

Zmenila sva se, da poskusimo in nato poiščemo pomoč.

Še enkrat hvala in LP,

Spoštovana Lisa,

karkoli se boste odločili, bo bolje kot sedaj (le obupati, zanikati ali slepiti se ne). Pogovarjajte se čimveč. Morda se že ponavljam, ampak s pogovorom se človek resnično razbremeni, zlasti če ima ob sebi sogovornika, kateremu lahko zaupa vse, kar ga teži, jezi, vse, kar je pretežko, vse, kar občuti, pogreša,… Želim vam, da tudi vi v njem lahko najdete varno oporo (ne le večno skrb zanj in za nastalo situacijo, ki jo je nujno treba spremeniti) in občutek, da vas razume. V vsem tem poskušajte gledati tudi nase in ohraniti občutek zase.

S tem ko se bosta z možem uspela čimveč drug drugemu odpreti (globoke teme, o katerih morda še nista govorila), zlasti o tem, kako vama je, bosta največ naredila prvotno zase, hkrati pa tudi za otroka. Vajin sin si tudi zasluži spoštljiv odnos drugih, zato njegovo “igranje klovna” vzemite skrajno resno in ga s pogovorom čimprej razbremenite.

Ne glede na vse, vas bom spremljala. Srečno!