Lepo pzdravljeni,

pred 335 dnevi je izgubil bitko s svojo boleznijo moj oče. Zame je bil on član družine, zaradi katerega sem spadala v to družino. Bil je mehanik, ker sem “tehničen” tip punce, sem bila z njim, vedno me je zanimalo kaj počne s tem orodjem, kam paše ta del avtomobila, da bi avto zopet deloval.V naši družini je živela še sestra in mami. Torej bili smo 4 korenjaki, kateri smo bili dejansko razdeljeni na dva dela…. Jaz in ati vedno skupaj, mami in sestra vedno skupaj…… imela sem lepo otroštvo, polno dobrih stvari, res so ostali lepi spomini….. Sedaj, ko očeta več ni, je nastal problem. Ta problem se je širil dalje in dalje in sedaj sem se znašla v temi. Sestra se je pred 7 leti odselila in živi 300 km stran od doma. Tako sma po očetovi smrti ostali z mamo sami. Jaz imam življenjskega sopotnika s katerim teče 6 leto skupnega življenja. Vendar, se čez teden ne vidima, tako nama ostanejo samo vikendi. doma imamo nekaj zemlje in tako sva z mami ostali sami za delo. Mami ima zdravstvene težave s hrbtenico in nebi smela početi ničesar težkega. ker pa je sama “deloholik” in utaplja žalost v delu je tu nastal problem. Jaz vsak dan zapustim dom do 17 ure, če ne pridem pravi čas domov, je že problem, kje si bila, sem te čakala, pridi domov, doma je še veliko za narediti…….. ko pridem domov, grem delat in tako do teme vsak dan. Med vikendom, katerega najbi preživela s svojim fantom, pa naredimo akcije za delo, ker je takrat več folka dosegljivega. S fantom nama veza zelo peša, kajti on ne razume, da jaz samo jamram in jamram in ne naredim ničesar….. ne zahteva od mene da mamo pustim samo, da se odselima, ampak pravi, da naj ji ne pomagam več tolko, da bo že sama skapirala da je treba del zemlje dati stran in da enostavno nismo zmožni toliko narediti sami, kot smo prej vsi trije…… Grozno me boli izguba, edinega člana družine zaradi katerega sem videla smisel v tej družini, grozno me boli, da bi morala mami pustiti da bi sama delala, ter grozno se bojim izgube partnerja…… Kako naprej, saj mi enostavno zmanjkuje energije za vse. Ne znajdem se več na tem svetu, v tem trenutku. Saj ne da bi si bila zmožna kaj narediti, samo enostavno ne gre to k mojemu karakterju. Vedno sem bla energična punca, kateri nasmeh nikol ni manjkal….. zdej sem pa v temi in enostavno ne najdem izhoda. SAma pri sebi vem, da se imam toliko rada, da potrebujem pomoč, vem da mi bo uspelo iz te krize, samo zdej, ta trenutek se res ne znajdem. Počutim se kot pink ponk žogica, katero odbijajo iz vseh strani in nikakor ne more pasti na tla, kjer je nihče več nebi pobral, in bi tako našla svoj mir. Ker imam sama že velike probleme z zdravjem je zadeva še toliko hujša. Imam rane na želodcu, GERB, pruh na požiralniku in vse to je samo “sranje” za moje zdravje…. res si želim, da bi mi nekdo pokazal smernico do tega kaj sem bila. Je že res, očeta mi nihče ne morem povrniti, res je, da mi nihče ne morem vzeti tistih lepih spominov, znanja, ljubezni ki sem jih bila deležna od očeta. Nikol več ne bo isto, kot je bilo, želim samo izhod iz te teme….. kajti tukaj sem zelo nesrečna.

Hvala za kak nasvet.

lp, včasih sončnica, zdej ovenjena vrtnica in vem da nekdaj spet sončnica

Lepo pozdravljena!

Lepo si napisala, kaj se dogaja s teboj. In svetujem ti, imej se rada in delaj to, kar bo tebi najbolj ustrezalo…..
Tudi jaz sem šla po podobni poti. No, ne popolnoma enako, a podobno. Brat se je poročil in odšel. Oče je umrl in ostala sem z mamo, na katero sem bila veliko bolj navezana kot na očeta. Bila sem odrasla oseba, a ob sami misli, da bi mi umrla mama, sem imela občutek, da bo konec sveta.
Sama sebi sem rekla:dovolj ! Starše sem vedno spoštovala, mamo sem imela neizmerno rada , a moje življenje je samo moje…. Poročila sem se, odšla iz rojstnega kraja in si ustvarila družino…..Mami sem stala vedno ob strani, jo obiskovala, ji pomagala v vsem…….. Ona ni želela živeti pri meni, jaz se nisem želela vrniti v rojstni kraj. A ostali sva tesno povezani do njene smrti…..In nikakor si ne očitam, da sem zapustila starše oziroma mamo. Samo po svoji poti sem šla.
In tako naredi tudi ti…. Že samo tvoje pisanje govori, da si razdvojena, le odločilni korak moraš narediti in…. pogumno naprej …….
pozdrav!