zanima me, zakaj mojega partnerja kar naprej nekaj boli? Sicer je zdrav in čil človek, zmožen neverjetnih rekreativnih fizičnih naporov. Pred kratkim sva se po dolgem času poznanstva odločila (predvsem on je zelo cincal), da začneva živeti skupaj. Postavila sem ga namreč pred dejstvo, da naj se končno odloči, ali želi živeti z mano ali ne. In se je odločil, da ja. Že prvi teden pa je imel tri resnejše napade hudih bolečin (noga, trebuh, rame…)… te bolečine je občutil kot neznosne, že čez nekaj ur pa ni bilo o njih ne duha ne sluha. Seveda pa želi imeti takrat popoln mir, oziroma jaz občutim, da se mu v tistem času ne smem približati (to je čas ob večerih, ko bi se jaz želela stisniti k njemu ali se kaj pogovoriti). Je pa problem še to, da ga morda v sebi krivično obtožujem hipohondrije, sama se namreč telesnim bolečinam ne posvečam pretirano, oziroma sem vzgojena tako, da iz tega ne delam kakšnega cirkusa. Kljub temu se skušam vživeti vanj in začutiti sočutje, saj se mi zdi, da prav to potrebuje, vendar mi je na nek način zelo težko to vzbuditi v sebi, mislim tudi, da bo potem s tem načinom obnašanja nadaljeval. To me tudi utruja. Mislim, da gre za psiho. Ne vem pa kako naj o tem z njim spregovorim, da ne bom naredila več škode kot koristi.. Sploh me zanima kako lahko iskreno spregovorimo s partnerjem o takih stvareh, da ga že takoj ne odbijemo…
Hvala za odgovor

Pozdravljeni,

hvala za zelo zanimivo vprašanje – namreč o povezavi našega telesa in naše psihe… Ne vem, koliko časa te bolečine pri partnerju že trajajo oz. ali še trajajo, predvsem pa ali je tudi kak organski vzrok. To lahko pove zdravnik – če ga še ni obiskal, pa se bolečine nadaljujejo, je mogoče ne glede na vse predpostavke o psihičnem izvoru dobro preveriti pri zdravniku, da bosta mirna oba – partner in vi. Hkrati pa bosta tako dobila potrditev in »spodbudo«, da začneta stvari reševati na psihičnem nivoju – z iskrenim pogovorom.

Je pa čisto možno in zelo verjetno glede na opis celotne situacije, da gre res za bolečino, ki je odraz neke psihične stiske, o kateri partner še ni spregovoril, jo pa telo tako odraža in jo vi čutite oz. slutite. Ne vem, koliko ste v resnici že prav besni na njega, ker se je najprej tako težko odločil že za skupno življenje (Ali že veste, česa se je bal oz. se verjetno še vedno boji, pa je ta strah in negotovost potlačil, ko se je ustrašil »ultimata« in izgube?), zdaj pa si ne upa spregovoriti o trenutni stiski, pred čemer se nehote podzavestno zavaruje z »bolečino«? Kako nemočni ste ob njem? Prestrašeni, ker ne veste, kako se bo to nadaljevalo? Koliko pa je konec koncev besen na vas on, ki ste mu postavili ultimat in se zdaj počuti kot v kletki, hkrati pa si ne upa odpreti vrat (pogovora)?

Občutek je, da je trenutno v vajinem odnosu kar obema zmanjkalo poguma za sproščen pogovor, ker se oba nekoliko bojita drug drugega, se »čuvata«, ker se bojita drugega prizadeti in izgubiti. Ne vem, koliko je bilo pred skupnim življenjem prostora za iskren pogovor, koliko se je prej dalo pogovarjati tudi o stiskah in strahovih. A iz tistega, da je on »zmožen neverjetnih rekreativnih fizičnih naporov«, bi lahko sklepala tudi, da je navajen/naučen svoje stiske regulirati ne s pogovorom, ampak s telesno aktivnostjo oz. s telesom – in ko ni več možnosti za šport (ker je večer in čas za spanje in pogovor), potem telo najde svojo pot – npr. različne telesne senzacije, tudi bolečine. (Tipičen primer takih psihosomatskih bolečin so migrene.) In kakšno »naključje« – da ta moški ima ob sebi ravno vas, ki pa ste navajeni telo in njegove znake »ignorirati« (pa ne mislim nič slabega s tem – ste pač dobili vzorec, kako iti »preko telesa« in kako minimalizirati njegova sporočila). Ja, mislim, da se lahko veliko naučita drug ob drugem – tudi o tem, kako poslušati svoje telo, kako vzeti njegova sporočila zares in kako jih začeti upoštevati (ne pomaga, če rečemo, da ne boli, niti ni trajna rešitev »protibolečinska tableta« in počitek – oboje je beg pred soočenjem, le načini so lahko diametralno nasprotni). In verjamem, da vam je težko biti sočutna do njega, ko pa nikoli niste smeli biti sočutni niti do svojega telesa, niti ne vem, ali je znal biti kdo drug (starši). Če pa pomislite na tisto malo punčko (vas), ki so jo naučili, da se iz bolečin ne dela cirkusa, pa si zato ni upala zajokati, je pa čutila krivico in bolečino – ali ste še lahko nesočutni do nje? Saj to je bila krivica do vas. Ali boste zmogli enkrat sebi dati sočutje? In tudi njemu. Je pa to zdaj priložnost za oba – veliko se lahko naučita o sebi in vama ter tako prerasteta stare vzorce. Da njemu ne bo potrebno več zbujati sočutja in pozornosti z boleznijo in da boste vi lahko bolj sočutni do telesa (svojega in njegovega).

Kako o tem spregovoriti? Ni recepta, sicer vam bodo lahko tudi ostali uporabniki našteli možne »stavke«, ki jih sami uspešno uporabljajo (in vam bo to lahko v pomoč pri iskanju svojih), a za vas/vaju bo pravi tisti, ki ga boste vi začutili ob partnerju in vajini trenutni situaciji. Če nečesa ne morete reči iskreno in pristno, če nečesa ne čutite, potem ne pomiri niti drugega in ponavadi vsaj na dolgi rok ne »učinkuje«. Bolje je, da ste iskreni (in spoštljivi ter sočutni do vaju obeh) in uporabite tiste besede, ki pridejo iz vas in so hkrati spoštljive do drugega – npr. kako vas skrbi, česa vas je strah, kako nemočni se počutite, kako čutite tudi pri njem eno stisko in vam je hudo, ker mu ne morete pomagati, dokler on o njej ne spregovori (pa mogoče jo bo moral sploh najprej začutiti (sploh če je bil doslej vajen živeti z »ignoriranjem« svoje in tuje stiske«). On se bo moral odločiti, da želi nekaj narediti zase (za svoje telo in dušo – oboje je nerazdružljivo povezano), sprejeti bo moral odgovornost za svoje počutje in svoja čutenja in začeti o njih govoriti. Seveda enako velja za vas (ki ste tako odločitev in skrb pokazali že s tem, ko ste tvegali in začeli iskati prve spodbude na forumu, a nadaljevanje seveda sledi »doma«).

Pogumno začnite ubesedovati svoje počutje (tako “pluse”, kot “minuse”) in pri tem ostanite spoštljivi. In pričakujte to tudi od njega. Zna biti na trenutke težko, saj ta proces učenja novih vzorcev in navad, preverjanja zaupanja in grajanje varnega odnosa intime terja precej napora in zavestne odločitve od obeh – a se splača.

Vse dobro obema!

“Sploh me zanima kako lahko iskreno spregovorimo s partnerjem o takih stvareh, da ga že takoj ne odbijemo..”

Temelj zveze je seveda že ispeto zaupanje ter komunikacija. In če nekaj držiš v sebi, to ni ok.

Lahko k temu tvojemu pisanju seveda pristopimo tudi filozofsko, toda morda bolj primerno bi bilo da ga napotiš k zdravniku. Lahko je kaj trenutnega, lahko vse skupaj ni nič, lahko je predhodnica nečesa večjega… Zlasti trebušne bolečine znajo biti kar nadležne, ti povem iz prve roke (pred časom), pa takrat seveda nisem bil kaj prida, niti sogovornik, niti družba :)))

Morda še moja izkušnja:

zelo poslušam svoje telo, ker verjamem da nam vse pove – še tisto, kar bi sicer kar najraje potisnili na stran…

Pred časom sem imela priložnost stopiti v vezo s krasnim moškim (po svoje, a ne zame) – zares vem, da bo lahko drugi ženski čudovit sopotnik, a v meni se je nekaj upiralo. In ko sem si vseeno rekla, da pa mi je vendar zunanje in notranje všeč – saj sva istih pogledov… sem si rekla, pa poskusi – in telo mi je povedalo vse: trgajoče bolečine po telesu na različnih tudi intimnih delih… in ko sem si rekla – ja pa saj ti ni treba biti z njim če nočeš je vse izginilo – prav oddahnila sem si – kajti jaz si v globini sploh nisem želela biti z njim in ko ga danes pogledam iz malo distance vidim, da si sploh nisva tako enaka.

Razmislite v tej smeri – bodita odkrita – saj to ni zavrnitev – je le resnica – morda pa preprosto ne gresta skupaj in se v njem nekaj upira – pa to še ne pomeni, da je z vami kaj narobe. Biti na silo z nekom ne bi imelo smisla niti ne bi bilo izpolnjujoče.

Upam pa vam to zapisati, čeprav je zgoraj tudi terapevtka napisala, da gre najverjetneje samo za strah pred odnosom – zanimivo, da odpora pred določenim odnosom pa se ne omenja… iz lastne izkušnje vem, da se mi telo ob drugi osebi odziva popolnoma drugače – mehko, toplo, predano, ob tem človeku pa bolečine ne pridejo, ampak če so, izginejo – njegova bližina je blagodejna, bližina tistega prejšnjega partnerja pa to nikakor ni bila. Včasih je bolje ne preveč razmišljati – le vprašajte ga direktno ali si sploh želi vaše bližine – zagotovo pozna odgovor – kajti če ni prepričan, vam je že odgovoril… ko ti do nekoga je in si njegove bližine želiš to sigurno veš in želiš tudi izraziti.

Sija